Umetnica performansa Marina Abramović, znana po premikanju meja mentalne in fizične vzdržljivosti, praznuje 70 let. Kot pravi teoretik Aldo Milohnić, umetnica na lastnem primeru zadnja leta nazorno pokaže, kako deluje sodobni sistem umetnosti v vseh svojih estetskih, ideoloških in ekonomskih razsežnostih.

Marina Abramović, ki živi in dela v New Yorku, se je rodila 30. novembra 1946 v Beogradu in je s svojim delom preoblikovala performativno umetnost. Od leta 1965 je študirala na Akademiji likovnih umetnosti v Beogradu, podiplomski študij pa je nadaljevala na Akademiji likovnih umetnosti v Zagrebu. Nato je predavala na Akademiji likovnih umetnosti v Novem Sadu. Od leta 1968 je objavljala besedila in risbe, od leta 1973 pa je izvajala svoje performanse.

Skrajni čas za upokojitev?
Marina Abramović se je nekoč oklicala za mamo performansa, po mnenju predavatelja zgodovine gledališča na Univerzi v Ljubljani (AGRFT) Alda Milohnića pa bi ji danes že bolj ustrezala oznaka babica performansa. Kot je pojasnil, to lahko po eni strani razumemo kot poklon umetnici v častitljivih letih, ki je, zlasti v zgodnjem obdobju ustvarjanja, eksperimentirala z radikalnimi praksami priganjanja telesa do skrajnih meja vzdržnosti, problematizirala okostenele simbole in frustracije lastnega okolja ipd., in po drugi strani kot rahlo ironični namig, da je že skrajni čas za upokojitev.

Javnosti je kot njen prvi performans znan projekt Ritem 10 iz leta 1973, pri katerem je uporabila 20 nožev, ki si jih je zabadala med razprte prste na rokah. Že leto pozneje je nase opozorila z novimi projekti v seriji Ritem, med drugim z Ritmom 0, ko je sodelujočim pri perfomansu ponudila 72 predmetov, ki so jih lahko uporabili na njenem telesu. Odzivi so bili raznoliki, nekateri so pokazali, koliko potlačenega nasilja se skriva v ljudeh.

Za pomembno obdobje na njeni poti velja 12-letno sodelovanje z nemškim umetnikom Uwejem Laysiepnom, znanim pod imenom Ulay, s katerim sta bila tudi v intimni zvezi. Umetniško in ljubezensko obdobje sta sklenila leta 1988 z znamenitim performansom The Lovers, ko sta vsak s svojega konca krenila na pot po Kitajskem zidu, na sredini sta se srečala in poslovila.

Umetnica je (bila) prisotna
Med pomembnejšimi etapami v življenju Marine Abramović je retrospektiva njenih del v muzeju moderne umetnosti (MoMa) v New Yorku leta 2010, v okviru katere je 736 ur in pol izvajala performans Umetnica je prisotna (The Artist is Present). Vsak dan od marca do maja je Marina Abramović v tišini sedela na stolu in na drugi strani mize zgolj z očesnim stikom komunicirala z obiskovalci performansa. Našteli so 750.000 ljudi.

O njenem delu je bil posnet tudi film z naslovom The Artist is Present, tako kot njen performans. V filmu, ki sta ga režirala Matthew Akers in Jeff Dupre, performerka jasno pove, da ima pri takrat 63 letih dovolj alternative v smislu marginalizacije, da želi biti priznana kot umetnica, ki je ne sprašujejo, zakaj je to, kar počne, umetnost.

S svojim delom navdihuje tudi popizvajalce, kot sta zvezdnica Lady Gaga, s katero je sodelovala leta 2013 pri pevkinem tretjem albumu Artpop, in raper Jay-Z, ki je istega leta svoj performans Picasso Baby izvajal šest ur in v njem iz oči v oči plesal z več uglednimi umetniki, tudi Abramovićevo.

Ključna ostajajo dela iz 70. let
"Z vsem spoštovanjem do njenega zdaj že več kot 40-letnega opusa, po mojem mnenju še vedno ostajajo ključni in nepreseženi njeni performansi iz 70. let, npr. Lips of Thomas, niz performansov z oznako 'ritem', zlasti Ritem 0, brez katerega si ne moremo predstavljati nobene spodobne antologije umetnosti performansa, ter seveda performansi, ki sta jih izvedla skupaj z Ulayem, med njimi vsekakor Imponderabilia, Rest Energy in še nekateri drugi," je poudaril Milohnić.

Ob tem je spomnil na teatralizirani performans Biografija, s katerim je Marina Abramović gostovala v Ljubljani konec 90. let prejšnjega stoletja na povabilo festivala Mesto žensk. "Takrat sem pomislil, da bi bilo bolje, če bi nehala, še preden bo muzealizirala samo sebe. Zadnja leta počne prav to," je menil Milohnić.

Poleg tega so nekdanja radikalnost, samoironija in duhovitost Marine Abramović po mnenju Milohnića že nekaj časa stvar preteklosti, kajti babica performansa je žal postala predvidljiva, estetizirana in celo patetična. "Postala je blagovna znamka v svetu umetnosti — tega se popolnoma zaveda, tega ne skriva, nasprotno, o tem zelo rada govori. Če je kaj dobrega v tem samopoveličevanju, je vsaj to, da Marina Abramović na lastnem primeru nazorno pokaže, kako deluje sodobni sistem umetnosti v vseh svojih estetskih, ideoloških in ekonomskih razsežnostih," še meni Milohnić.