Stavba Železniške postaje v Novem Sadu, začetek del 1963, začetek obratovanja 1964; arhitekti: Imre Farkaš in Milan Matović. Foto: Relja Ivanić
Stavba Železniške postaje v Novem Sadu, začetek del 1963, začetek obratovanja 1964; arhitekti: Imre Farkaš in Milan Matović. Foto: Relja Ivanić
Stavba Železniške postaje v Novem Sadu – notranjost.
Stavba Železniške postaje v Novem Sadu – notranjost. Foto: Relja Ivanić

Značilno je, da gre za skupen kulturni prostor nekdanje Jugoslavije, kjer se je najsodobneje, z vrhunsko arhitekturo in gradbeništvom, pravzaprav zaradi požrtvovalnosti celotne takratne družbe, uspelo udejanjiti arhitekturi, stavbam, procesom, ki imajo zdaj že petdeset let ne samo funkcionalno vlogo, ampak tudi vlogo vzpostavljanja sodobne družbe.

Upravna stavba Zveze vodnih skupnosti v Novem Sadu
Upravna stavba Zveze vodnih skupnosti v Novem Sadu, izgradnja 1954-1956, arh. Zoran Nikolić. Foto: Relja Ivanić
Studio M, studijsko-koncertna dvorana
Studio M, studijsko-koncertna dvorana, izvedba: 1963-1966, Arh. Pavle Žilnik. Foto: Relja Ivanić
Studio M, notranjost.
Studio M, notranjost. Foto: Relja Ivanić
Poslovna stavba na Bulevarju v Novem Sadu, Arh. Sibin Đorđević, izgradnja 1957-1959.
Poslovna stavba na Bulevarju v Novem Sadu, Arh. Sibin Đorđević, izgradnja 1957-1959. Foto: Relja Ivanić

"Razstava 'Fokus na modernizmu: Arhitektura Novega Sada 1950–1970' predstavlja izbrana arhitekturna dela velike gradbene kakovosti in estetskih vrednosti iz obdobja, ki so ga dolgo zanemarjali tako strokovni krogi kot javnost. A vendar je to ključno obdobje razvoja arhitekturne discipline, ki je vzpostavila podlago za sodobno urbanistično matrico," piše dr. Mirjana Sladić v predgovoru k razstavi, ki smo jo lahko do 28. septembra ogledali v ljubljanski Galeriji Dessa. "Gre za vrhunske fotografije, ki jih je v sodelovanju z Društvom arhitektov Novega Sada ustvaril arhitekturni fotograf Relja Ivanić. Na njih vidimo zunanjost in notranjost različnih stavb, nastalih v obdobju jugoslovanskega modernizma, predvsem stanovanjskih poslopij, fakultet, upravnih stavb, muzejev in tudi glavne železniške postaje v Novem Sadu. Razstava govori o skupni kulturni preteklosti, ki je nastopala zunaj politike in znotraj ustvarjalnih procesov, idealističnih idej, vzpostavljanja družbe in sodelovanja stroke, ki je upoštevala vsakdanje potrebe ljudi," pravi Andrej Strehovec, arhitekt in teoretik, ki živi med Novim Sadom in Ljubljano in je imel ključno vlogo v strokovnem povezovanju teh dveh mest.

"Značilno je, da gre za skupen kulturni prostor nekdanje Jugoslavije, kjer se je najsodobneje, z vrhunsko arhitekturo in gradbeništvom, pravzaprav zaradi požrtvovalnosti celotne takratne družbe, uspelo udejanjiti arhitekturi, stavbam, procesom, ki imajo zdaj že petdeset let ne samo funkcionalno vlogo, ampak tudi vlogo vzpostavljanja sodobne družbe."

Ohranjanje skupne dediščine
Fotografije poudarjajo potrebo po ohranjanju in prenavljanju modernistične arhitekturne dediščine, ki je še vedno zelo funkcionalna in predstavlja infrastrukturo modernega mesta. Slobodan Jović, predsednik društva arhitektov Novega Sada, pravi, da je za vsa večja urbana središča v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni značilen napredek v arhitekturi.

"Želeli smo prikazati nekaj stavb, ki najbolje ponazarjajo glavno temo, to pa sta razvoj in napredek po drugi svetovni vojni, ki sta preoblikovala Novi Sad iz majhnega mesta v upravno središče in moderno mesto, kakršno je danes." Na razstavi so predstavljene stavbe iz 50. in 60. let, ki so jih načrtovale tudi arhitektke. "Čeprav je danes to nekaj samoumevnega, če se spomnimo, da v nekaterih državah Zahodne Evrope ženske v tem času niso imele niti volilne pravice, postane jasno, kako napredno je bilo to okolje," pravi Jović.

Predsodki o socialistični arhitekturi
Arhitekturna dediščina lahko razgali še kakšen predsodek o socialistični arhitekturi, kot je na primer mnenje, da v socialističnem času avtorsko delo ni bilo prepoznavno. To je posebej jasno na primeru arhitekturnega in zakonskega para Milene in Sibina Đorđevića, ki sta v obdobju od 1953 do 1963 izvedla nekaj od najbolj prepoznavnih stavb jugoslovanskega modernizma v Novem Sadu.

"V sistemu, ki načeloma ni propagiral avtorstva in posameznika, sta Đorđevića imela svoji imeni in priimka na svojih delih, tako da njuno avtorsko delo nikoli ni bilo sporno. Potem sta poklicno pot nadaljevala v Zahodni Nemčiji, kjer sta tako kot tukaj delala v državnem podjetju, toda tam sta postala anonimna uslužbenca in njunih imen pri tamkajšnjih projektih ni več najti," pravi Jović.

Vrhunska arhitekturna dela prepuščena zobu časa
Jović dodatno poudarja, da je socialistična modernistična arhitektura po večini prepuščena zobu časa, saj se ne obravnava kot nekaj, kar je vredno ohraniti za prihodnje rodove. "Pri nas se kot gradbeniška in arhitekturna dediščina obravnavajo le objekti, ki so starejši od sto let in so dediščina avstro-ogrskega obdobja. Nasprotno se stavbe, nastale po drugi svetovni vojni, še vedno obravnavajo kot nove, čeprav so v zelo slabem stanju. Težavo pomeni ideološka distanca do stavb, zgrajenih v tem obdobju. Pogosto se definirajo kot betonske stavbe, ki so v slabem stanju, ker so slabe. Saj so res v slabem stanju, toda vanje ni nič vloženo. Tudi katedrala v središču mesta, ki je stara dvesto, tristo let, bi bila v slabem stanju, če ne bi bila obnovljena."

Pomemben del zgodovine
Društvo arhitektov Novega Sada poskuša z razstavo in z raziskovanjem tega obdobja javnost opozoriti na dediščino, ki jo je treba prav tako prenoviti in zaščiti, meni Jović. "Mi ne vzdržujemo objektov in ne razumemo, da je to naša arhitekturna dediščina. Toda rad rečem, da je to naša edina izvirna gradbeniška dediščina, torej dediščina naše sodobne družbe in ne drugih družb in sistemov, v katerih smo bili le delček."
Zanimanje za socialistično arhitekturo raste
Zanimanje za arhitekturo jugoslovanskega modernizma je vse večje, predvsem zaradi razstave v znamenitem newyorškem muzeju MoMA, z naslovom K betonski utopiji. Arhitektura v Jugoslaviji 1948–1980. Razstava je na svetovno raven postavila arhitekturo jugoslovanskega modernizma, pravijo novosadski arhitekti in upajo, da bo ta razstava imela povraten učinek, saj, pravijo, da se pri nas velikokrat zgodi, da o vrednostih svojih del začnemo razmišljati, šele ko potrditev pride od zunaj. Zanimivo je tudi, da vsak dan hodimo mimo vrhunskih monumentalnih stavb in jih sploh ne opazimo, pravi avtor razstave Relja Ivanić. "Takoj ko postavimo na steno v velikem formatu fotografijo kake stavbe, na primer železniške postaje, začnejo ljudje drugače razmišljati. Razstava je bila v Muzeju sodobne umetnosti v Beogradu, zdaj je bila v Galeriji Dessa v Ljubljani. Zanimivo je, da ljudje, ki v teh stavbah delajo ali se vsak dan mimo njih sprehodijo, niso opazili stvari, ki sem jih prikazal na fotografijah, ki so tudi dominantne v tem prostoru. Tako je nekdo, ki dela v eni izmed teh stavb že trideset let, prišel na razstavo in vprašal, kateri objekt je to. Povedal sem mu, da so na fotografiji detajli s strehe. 'Nemogoče,' je rekel, 'toda res je, da nikoli nisem pogledal gor.' Torej ni nikoli v tridesetih letih službe na železniški postaji pogledal v strop."

Socialistična arhitektura bolj inovativna od današnje?
Ivanić meni, da je obdobje socialističnega modernizma bolj inovativno kot pa arhitektura, ki jo ustvarjamo danes, saj danes nismo več zmožni graditi in vzdrževati tako monumentalnih stavb. "To je zato, ker nismo več družba s tako jasno vizijo. Takrat pa je bilo to junaško gibanje, s katerim se je ideologija manifestirala v arhitekturi. Danes obstaja le ideologija denarja, in to se manifestira z raznimi steklenimi kockicami in korporativno arhitekturo, o kateri pravzaprav ni kaj povedati."

Nadaljevanje sodelovanja Vojvodine in Ljubljane
Razstava Fokus na modernizmu: Arhitektura Novega Sada 1950–1970 je del dolgoročne študije jugoslovanskega modernizma v Vojvodini in Jugoslaviji, zato se strokovno sodelovanje z Ljubljano obeta še naprej z novimi razstavami in zgodbami iz skupne preteklosti. Zrcalo te preteklosti je arhitektura, ki jo Andrej Strehovec za konec strnjeno opiše takole: "To je pravzaprav arhitektura, ki govori zelo intenzivno o času, tehnologiji, umetnosti in o takratnih skupnih idealih."



Iz oddaje Sami naši, ki si jo lahko ogledate v spodnjem videu.

Značilno je, da gre za skupen kulturni prostor nekdanje Jugoslavije, kjer se je najsodobneje, z vrhunsko arhitekturo in gradbeništvom, pravzaprav zaradi požrtvovalnosti celotne takratne družbe, uspelo udejanjiti arhitekturi, stavbam, procesom, ki imajo zdaj že petdeset let ne samo funkcionalno vlogo, ampak tudi vlogo vzpostavljanja sodobne družbe.