Santiago Calatrava je prvotno predvideni proračun za most presegel za štirikrat in Benetkam zgradil most, ki večino preprosto moti. Foto: EPA
Santiago Calatrava je prvotno predvideni proračun za most presegel za štirikrat in Benetkam zgradil most, ki večino preprosto moti. Foto: EPA
Santiago Calatrava leta 2008, v prijateljskem objemu z beneškim županom Massimom Cacciarijem. Ljubezen se je od takrat očitno ohladila ... Foto: EPA
Leta 2005 so bili posamezni kosi mostu že narejeni in pripravljeni v skladišču gradbenega podjetja. Nato se je pojavila nova težava: kako jih spraviti po beneških kanalih do Plaze de Roma, kjer se bo začel? Centimeter napake, in poškodovali bi lahko katerega izmed treh že obstoječih starih beneških mostov (Rialto, Academia in Scalzi). Na koncu so kanale uspešno prepluli, a so morali za vsako etapo čakati na čas skrajne oseke, da ni bil njihov tovor previsok. Foto: EPA

Zamenjava mostu Ponte della Costituzione z jekleno-betonsko-stekleno konstrukcijo španskega arhitekta Santiaga Calatrava je leta 2008 med Benečani dvignila nemalo prahu. Most iz jekla in stekla je bil prva "noviteta" po sedemdesetih letih, ki se boči čez osrednji beneški kanal.

Arhitekturno neprimeren?
94 metrov dolgi most, katerega odprtje je s svojo navzočnostjo počastil sam predsednik italijanske republike Napolitano, pa je po sodbah številnih nepotreben in tudi estetsko neustrezen; posebej njegovi materiali se nikakor ne vklapljajo v krajevni značaj Benetk.
Sprva so ga opisovali s samimi presežniki - "arhitekturni biser" in "preproga luči nad vodo" - a od leta 1996, ko se je ideja rodila, se je sanjski most počasi spreminjal v nočno moro. Stroški gradnje so narasli s 3,5 na 10 milijonov evrov, nato so mu jo zagodli zakoni fizike (teža konstrukcije iz stekla in jekla bi na obeh bregovih lahko povzročila nepopravljivo škodo) - da težav, ki so jih imeli s tovorjenjem gromozanskih kosov mostu po beneških kanalih in pod že obstoječimi mostovi, sploh ne omenjamo.

Calatravov most je sicer četrti most čez Veliki kanal. Most, ki si ga odprli leta 2009, je bil žrtev številnih kritik ne le zaradi svoje modernosti, ampak tudi zato, ker do njega niso bili urejeni dostopi za invalide, in seveda zaradi vrtoglavo naraslih stroškov gradnje.

Italijansko računsko sodišče je zdaj podalo mnenje, da so "v oči bijoče hibe in način, kako je bil projekt realiziran", pripeljale do "izjemnega nabora nepravilnosti".

Italijani hočejo dober milijon iz arhitektovega žepa
Od arhitekta sodišče zahteva skoraj 1,1 milijona evrov odškodnine in še 2,8 milijona evrov od drugih obtoženih, treh inženirjev, sodelavcev mestnih oblasti. Prvo zaslišanje je napovedano za 13. november.

Gradnja mostu je trajala več kot deset let in je stala deset milijonov evrov, medtem ko naj bi most po prvotnih načrtih stal štiri milijone evrov. Poleg tega je zaradi uporabljanih materialov potreben nenehen nadzor in vzdrževanje mostu.

Nenehno vzdrževanje
Po pisanju beneškega časnika Il Gazzettino naj bi od njegovega odprtja do danes za vzdrževanje mostu porabili že 816.000 evrov.

Seveda ima veliki Calatrava - ki med svoje dosežke šteje olimpijski stadion v Atenah, točko nič v New Yorku in sloviti školjkasti avditorij v Valencii - tudi svoje zagovornike: direktor beneškega bienala Paolo Baratta je ob odprtju, denimo, izjavil, da je most "lep in iskren". "Zelo mi je všeč. Oblika je ravno pravšnja, razmerje med dolžino in specifično težo pa več kot sprejemljivo. Za nameček je še koristen in uporabnost je ena od plati lepote."