Janez Bogataj ob odprtju letošnje razstave (on je pripisal – s prijateljico Majo Humar). Foto: Igor Modic/Delo
Janez Bogataj ob odprtju letošnje razstave (on je pripisal – s prijateljico Majo Humar). Foto: Igor Modic/Delo
Ena izmed letošnjih razstavljenih fotografij.
Prva objavljena Bogatajeva fotografija na naslovnici Mladine januarja 1979, ko je bil še sedemnajstletni srednješolec. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Na prvi prireditvi Novega rocka leta 1981 jo je skupil Marko Brecelj. Vsega okrvavljenega je za Mladino posnel Janez Bogataj. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Pankrti v Bogatajevi fotografski podobi. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Z razstave v Moderni galeriji leta 1992. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Naslovnica publikacije pariške knjižnice Bibliotheque National de France. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Objavljena fotografija iz francoske zbirke. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Janez Bogataj v obdobju intenzivnega branja in iskanja založnika za knjigo Pastorala. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Monografija Pastorala je izšla šele leta 2004, petnajst let po nastanku. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Pogled v notranjost Bogatajeve monografije. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Cankarjev dom v Ljubljani je leta 2008 predstavil okoli sto Bogatajevih fotografij slovenskih književnikov. Foto: Arhiv Janeza Bogataja
Galerija Fotografija si je privoščila razkošna vabila na letošnjo razstavo Janeza Bogataja. Foto: Andrej Mrak

Ob tej priložnosti je avtor izdal tudi manjšo knjižico, ki nosi enak naslov kot razstava, namreč Sonata za sonce in meglo. Žal pa publikacija vsebuje le reprodukcije nekaterih razstavljenih fotografij, v njej pa manjkajo podatki o njegovem življenju in delu.

Ker sam nikoli ni silil v ospredje, smo ga prosili, naj vsaj ob tej priložnosti pove nekaj besed o svoji sicer dokaj pestri osebni in ustvarjalni poti in tokrat se je rad odzval našemu vabilu.

Najprej pojasnimo neko posebnost: v slovenskem kulturnem svetu se namreč zadnjih trideset let pojavljata kar dva Janeza Bogataja. Prvi je znani doktor etnologije, antropolog, pisec številnih knjig in zdaj že upokojeni profesor s filozofske fakultete, drugi pa ste vi, ki pa se v glavnem predstavljate le po fotografski plati. Sta si morda v sorodu ali pa le naključna soimenjaka? In ali se je že zgodilo, da so kako njegovo delo pripisali vam oziroma vaše fotografije njemu?

Z etnologom Janezom Bogatajem nisva v sorodu, sva pa se spoznala v osemdesetih letih, ker sva bila oba sodelavca takratne revije Pionir, ki jo je izdajala Mladinska knjiga. Enkrat vem, da so pomotoma nakazali njegov honorar na moj bančni račun, zato sem mu moral denar vrniti. Pozneje pa nisva več imela stikov. Glede morebitnih zamenjav vem zelo malo, verjetno pa je več možnosti, da moje fotografije pripisujejo njemu kot obratno, kajti njega pozna veliko več ljudi kot mene. Tudi sam sem že večkrat slišal, da je bil kdo presenečen, ker je mislil, da je kaka stvar delo mojega soimenjaka, bila pa je v resnici moja.

No, pa se vrnimo k vaši mladosti. Ob pregledu vaše življenjske poti imamo občutek, da beremo scenarij za kak hollywoodski film. Gre kot po navadi za revnega dečka s podeželja, ki se je uveljavil v širšem svetu …

Rojen sem bil 18. maja 1961 v Hlavčih Njivah pri Gorenji vasi, to sta kraja v Poljanski dolini pri Škofji Loki. Do srednje šole sem živel v Gorenji vasi 80. Izhajam iz delavske družine. Oče, zdaj je že pokojni, je bil ključavničar, mama pa je občasno delala kot kuharica in snažilka. Imam še tri leta mlajšo sestro in deset let mlajšega brata.

Pri desetih letih sem postal član fotokluba Gorenja vas pod vodstvom znanega fotografa Vlastje Simončiča, ki me je tako navdušil za fotografijo, da sem šolanje nadaljeval na Srednji grafični šoli v Ljubljani. Med počitnicami sem delal kot praktikant v tovarni Etiketa v Žireh, ki me je tudi štipendirala.

Po končani srednji šoli, ki sem jo leta 1979 končal kot reprofotograf, bi se moral zaposliti pri njih, a sem šel na prakso k tedniku Mladina v Ljubljani. Tamkaj sem tudi ostal in se decembra redno zaposlil, Etiketi v Žireh pa sem štipendijo moral vrniti.

Zaposlitev pri tako ugledni reviji je vsekakor pomenila velik življenjski in poklicni podvig za osemnajstletnega začetnika.

Zaradi neugodnih razmer v domači družini sem se hotel čim prej osamosvojiti. Kot srednješolec sem stanoval v dijaškem domu in sem domov prihajal le ob koncu tedna, potem pa mi je takojšnja redna zaposlitev v mestu omogočila dokončen odhod od doma. Sicer pa sem prvo fotografijo v Mladini objavil že januarja 1979, ko sem bil še srednješolec.

Delo pri Mladini je verjetno zahtevalo zgolj pokrivanje aktualnih dogodkov. Je to zadoščalo vašim predstavam o fotografskem poklicu, je zadovoljilo vaše ambicije?

Nikakor ne, že od vsega začetka me je zanimala samo umetniška fotografija, zato sem že takoj začel sodelovati na skupinskih razstavah. Prvo samostojno razstavo sem imel že pri osemnajstih letih v Črnomlju, drugo pa pri devetnajstih v domači Gorenji vasi.

Vaše fotografije pri Mladini in na razstavah so kmalu vzbudile pozornost in dokaj hitro so vas opazili tudi v širših kulturniških krogih.

Da, že leta 1981 sem dobil priznanje zlata ptica.

Poleg tega pa je bilo vaše obdobje pri Mladini dokaj plodovito. To se vidi še danes, ko je Muzej novejše zgodovine ustvaril poseben Fond Janeza Bogataja in na svoji spletni strani predstavil nekaj vaših fotografij iz tistega časa, torej začetka in sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja. Gradiva se vam je nabralo zares obilo.

Muzej Novejše zgodovine mi je odkupil 21.181 negativov, zato objav še dolgo ne bo zmanjkalo. Imam pa vsaj še 25.000 primerkov, ki pa jih niso zanimali.

Tista leta ste dobili tudi zamisel, da bi poslikali vse slovenske pesnike in pisatelje, kar ste tudi uresničili, vendar fotografij potem niste objavili.

Povezal sem se z Društvom slovenskih pisateljev, kjer so mi dali naslove, potem pa sem jih obiskoval kar po spisku in nastala je dokaj obširna zbirka. Res je, da je dolgo ležala v mojem arhivu, leta 2008 pa so bile najboljše fotografije objavljene na razstavi v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Na Mladini ste bili v prelomnem obdobju slovenskega političnega preporoda. Kako se denimo spominjate dne, ko so aretirali Janeza Janšo, in je prizor, ko ga peljejo v zapor, fotografiral prav Mladinin fotoreporter Tone Stojko, ki je bil vaš nadrejeni?

Stojko je bil tisti čas urednik fotografije na Mladini in je bil na neki način moj nadrejeni. Tistega dne, ko so aretirali Janšo, se pa tudi zelo dobro spominjam, kajti skozi okno našega laboratorija se je videlo neposredno na vhod takratnega Janševega podjetja. Mislim, da se je imenovalo Mikroada, in vem, da je Stojko komentiral, da se nekaj dogaja v Janševem podjetju, zato je vzel fotoaparat in šel v zgornje nadstropje, od koder je posnel tisto fotografijo. Mene tisti čas niso nič zanimale politične igrice, ker sem se družil v glavnem z literati, zato tudi nisem šel fotografirat na Roško, kjer je bil potem Stojko stalno navzoč.

Zdi se mi, da je tudi v vašem delu tisti čas nastopil nekakšen prelom. Za čuda ste se prav v tistih osamosvojitvenih letih prenehali ukvarjati s fotografijo in ste tudi zapustili udobno službo na Mladini?

Pri Mladini sem redno delo prenehal leta 1988, potem sem še malo delal honorarno. Fotografsko delo pa sem dokončno prekinil, ko sem se odločil, da bom izdal monografijo. To je bilo leta 1990, ko sem končal zadnjo serijo iz nameravane knjige, to so Poti. Potem pa se je začela 15-letna pot iskanja denarja in založnika, večino časa sem pa bral.

Samo bral, se je dalo od tega tudi preživeti?

Idejo za branje sem dobil, ker sem ugotovil, da samo s fotografskim delom ne bom mogel doseči veliko, ker sem imel končano samo srednjo šolo. Z branjem sem hotel tudi na neki način izboljšati sebe, ker sem v osemdesetih letih živel precej nezdravo življenje. Tudi sam sem se namreč za krajši čas podvrgel popivanju. Zato sem se odločil umakniti v popolnoma asketsko življenje in filozofijo.

Kaj pa preostali svet, denimo nasprotni spol? Morda lastna hiša ali stanovanje?

Poročen nisem bil nikoli, v osemdesetih letih pa sem živel z nekaterimi prijateljicami, nazadnje v Kranju. Tam so mi leta 1987 domači kupili skromno sobico na vrhu nekega stanovanjskega bloka, kjer sem potem imel svobodo in mir, kar velja še danes.

Pa je to res tako preprosto?

Jeseni 1990 sem sprva začel dvakrat po štiri ure na teden delati na Likovni akademiji v Ljubljani kot fotograf in inštruktor študentom pri delu v laboratoriju, vendar sem po štirih letih opustil to delo, ker mi ni omogočalo preživetja. Zato sem s pomočjo nekega znanca prišel v stik z arheologi v Kranju, tako da sem leta 1995 začel čez poletje delati pri njih, občasno pa sem zanje tudi kaj fotografiral. Povprečno sem pri njih delal okoli tri mesece na leto. Delali smo običajno po 10 ur na dan, zato mi je uspelo zaslužiti toliko, da sem s tem denarjem lahko bral vse leto, ker sem imel vse stroške na minimumu.

Ste brali kako posebno literaturo ali kar vsepovprek?
Vzel sem Leksikon literature, ki ga je izdala Cankarjeva založba, in začel z antičnimi avtorji, potem pa nadaljeval po posameznih zgodovinskih obdobjih vse do začetka 20. stoletja. In to sem počel polnih 15 let - vsak dan od pol šestih zjutraj do devetih zvečer. Privoščil sem si le krajši sprehod po Kranju in okolici.

Ob branju sem si tudi izpisoval pomembne misli posameznih avtorjev, ki sem jih potem vključil v svojo knjigo fotografij Pastorala. Ob tem pa sem tudi veliko poslušal glasbo, posebej klasično, kar je tudi vplivalo na naslov moje prve knjige fotografij Pastorala.

Ali v tem 15-letnem obdobju niste dobili kakih javnih sredstev za izdajo knjige, ali si niste uredili statusa kulturnika kot številni drugi, ki so se tedaj in se še vedno uspešno napajajo pri državnem kulturniškem koritu?

Nikoli nisem bil kak samostojni podjetnik ali kakor koli plačan od ministrstva, sem pa pošiljal prošnje za pomoč pri izdaji knjige, vendar sem bil vedno zavrnjen. Niti nobenega statusa nisem imel. Samo leta 1993 sem v Škofji Loki dobil štipendijo Groharjevega sklada.

V tem "bralnem" obdobju pa so vas opazili tudi v tujini, predvsem v Franciji.

V Pariz sem začel hoditi že zelo zgodaj v osemdesetih letih, tako da sem tam postopoma spoznaval vedno več ljudi. Tako me je znanec povezal s francosko narodno knjižnico Bibliotheque Nationale de France, kjer je bil vodja Jean–Claude Lemagny, eden največjih poznavalcev fotografije na svetu. Ta je posredoval, da so mi odkupili štirideset fotografij in eno izmed njih tudi uvrstili v svoj katalog. Vendar pa za slovenske "poznavalce", ki bi me zaradi tega morda lahko priporočili pri založnikih, to ni pomenilo prav ničesar.

No, potem pa se vam je vseeno posrečilo …
Da, leta 2004 je s pomočjo nekega vplivnega znanca vendarle izšla moja knjiga fotografij, ki sem ji dal naslov Pastorala. Založila jo je ljubljanska Karantanija, kjer je glavni urednik David Tasič, eden izmed znane četverice v procesu JBTZ. Prodajala pa se je počasi in še vedno imam na voljo nekaj izvodov.

Ta knjiga je že naslednjo jesen na knjižnem sejmu v Cankarjevem domu prejela posebno priznanje.

Bila je ocenjena kot najlepša strokovna monografija preteklega leta.

Tipično za razmere v kulturni provinci: na prestižni prireditvi dobi nagrado knjiga, ki je 15 let nobena založba ni hotela založiti.

Tako je to pri nas.

Izdaja monografije pa vam tudi še ni omogočila vrnitve v fotografski poklic, pač pa ste se usmerili na povsem drugo področje delovanja.

Res je. Ravno po tem, ko sem izdal Pastoralo, me je poklicala neka znanka, ki je vedela, da veliko berem, in mi povedala, da nameravajo iz neke hiše v Kranju na smetišče odpeljati cel kamion knjig, in če jih želim, mi jih podarijo. Sprejel sem ponudbo in potem knjige sprva prodajal prek spleta, leta 2006 pa se pridružil prijateljema, ki sta imela starinsko Bukvarnico blizu ljubljanske Metalke. Tako sem postal knjižni antikvar. Dvakrat tedensko sem delal v antikvariatu, preostalih pet dni pa je šlo po starem.

Fotografiranja pa vseeno niste dokončno prekinili.
Leta 2008 sem si kupil digitalni fotoaparat in vse začel na novo. Sad tega dela sta zdaj moja nova knjižica Sonata za sonce in meglo ter pravkar končana razstava v Galeriji Fotografija. Kakor že pri Pastorali se tudi tokrat posvečam pokrajinski fotografiji.

Prav te dni (31. marca) pa je prenehala delovati znamenita Bukvarnica pri Metalki. Zakaj?

Sodelavec, s katerim sva se menjavala pri tedenskem delu, se je zaradi dopolnjene starosti upokojil, sam pa ne morem voditi takega podjetja, zato sem se odločil, da prekinem prodajanje starin.

Kaj pa boste počeli odslej, od česa boste živeli? Se zopet vračate k branju knjig od ranega jutra do pozne noči?

Ne. Vrnil se bom k svoji stari dejavnosti - fotografiji. To pomlad bom fotografiral po različnih krajih Primorske, za poletje pa mi je znanec že zagotovil prosto sobico v Prekmurju, kjer se bom mudil vsaj mesec dni.

Torej se nam kaj kmalu spet obeta kaka nova razstava ali nova knjižica fotografij?

Veseli me, da je skrb za moje prihodnje fotografsko pojavljanje prevzela Galerija Fotografija, kjer sem razstavljal letošnjega februarja, in upam, da se bom prek nje lahko še velikokrat predstavil slovenski, pa tudi tuji kulturni javnosti.