Ivan Hribar je v Ljubljani županoval 14 let, do leta 1910, ko pa so leta 1941 Italijani okupirali Ljubljano, je v znak protesta proti okupaciji naredil samomor  - skočil je v Ljubljanico. Foto: BoBo
Ivan Hribar je v Ljubljani županoval 14 let, do leta 1910, ko pa so leta 1941 Italijani okupirali Ljubljano, je v znak protesta proti okupaciji naredil samomor - skočil je v Ljubljanico. Foto: BoBo
Zoran Janković, Mirsad  Begić
Kipar Mirsad Begić se s svojim delom izkazuje kot odličen portretist, ki zmore ustvarjalno prepričljivo povezati portretirančevo docela prepoznavno zunanjost z duhovno ponotranjenostjo v različnih psiholoških registrih in življenjskih dobah. Hribar je zamišljen kot vizionar, ki gleda v prihodnost. Foto: MMC RTV
Nov kip Ivana Hribarja v Ljubljani

Slovesno odkritje je vodila novinarka Živa Rogelj, medtem ko je slovitega ljubljanskega župana upodobil igralec Uroš Smolej in prebral nekaj odlomkov Hribarjevih razmišljanj, povezanih z Ljubljano, Ljubljančani in življenjem na prelomu stoletij, ko je v arhitekturi živela secesija, ki je tudi zaradi Hribarja prišla do Ljubljane in še danes krasi njene ulice.

Prvi urbanistični načrt in razumevanje narave mesta
Pravzaprav je podoba novodobne Ljubljane - ali vsaj Ljubljane 20. stoletja - velika zasluga Ivana Hribarja. Nekako sta si "sreča in nesreča podali roke"; Ljubljano je leta 1895 prizadel velik in predvsem katastrofalni potres, posledica katerega je bila potreba po novih hišah. In če ne bi mestu županoval Hribar, bi le-to zelo verjetno dobilo drugačno podobo. Tako pa se je zgodil prvi urbanistični načrt, poleg srednjeveške in baročne podobe pa je prišla še secesijska. Poleg tega pa tudi Prešernov spomenik, brez katerega si danes Ljubljane niti ne predstavljamo več, pa četudi je ob postavitvi buril duhove zaradi golih prsi muze.

Hribar je razumel funkcijo mesta in vedel, kaj pomeni njegov načrtni razvoj. Mesto naj bi imelo svoja pljuča, od tod nove ozelenitve, na novo nastali park je bil Sodnijski trg, danes Miklošičev park pred sodno palačo; z zgraditvijo mestne elektrarne so leta 1898 v Ljubljani zasvetile električne luči, po ulicah je vozila električna cestna železnica, zgradili so nove mostove, palače, nove bolnišnice, ljudsko mestno kopel, mestno ubožnico, nove šole. Mestni volumen se je po potresu v štirinajstih letih Hribarjevega županovanja podvojil.

Trenutek, ko dobi cesarjevo podporo
Za skulpturo Ivana Hribarja je Mestna občina Ljubljana pripravila natečaj, na katerega je povabila tri priznane slovenske akademske kiparje: Jakova Brdarja, Mirsada Begića in Metoda Frlica. Komisija Aleš Čerin (predsednik), Janez Koželj, Milček Komelj, Alenka Mihelčič in Miljana Butina Smrdel se je soglasno odločila in izbrala osnutek akademskega kiparja Mirsada Begića.
Kip upodablja Hribarja ravno v trenutku, ko iz Dunaja prejeme pismo, s katerim je dobil cesarjevo podporo za obnovo popotresne Ljubljane.

Komisija o Begićevem delu
Pri izboru predloga se je komisija opirala na moč ustvarjalnega izraza, ob tem pa je enako upoštevala tudi primernost predloženih osnutkov za predpisani namen – postavitev kipa županu Hribarju – torej portretno prepoznavnost ter povezanost zamisli z delom in pomenom Ivana Hribarja in tudi primernost za postavitev v izbrani prostor.
Begićev osnutek je zagotavljal umetniško prepričljivost, veliko individualno prepoznavnost upodobljenca in ustrezno postavitev v prostor z nakazanim podstavkom in ozadjem, s čimer se delo v svojih dimenzijah umešča v okolje hkrati kot arhitekturni in kiparski pojav. S skulpturo Ivanu Hribarju dobiva zadnje obrise tudi novo urejeni Breg, je zapisano v obrazložitvi komisije.

Nov kip Ivana Hribarja v Ljubljani