Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.4 od 17 glasov Ocenite to novico!
Pojav sodobnega grafitiranja kot ulične umetnosti se je pojavil okoli leta 1970 v New Yorku in gre z roko v roki s pojavom subkulture hip-hopa. Foto: Maksim Azarkevič
Grafit grafitarske skupine 1107 Klan. Foto: Maksim Azarkevič
Grafiti se pogosto zamenjujejo za drugo ulično umetnost (street art). Foto: Maksim Azarkevič
Grafitarji danes razstavljajo tudi v galerijah. Foto: Maksim Azarkevič
Grafitarji načeloma upoštevajo t. i. ulični kodeks grafitiranja. Foto: Maksim Azarkevič

Dodaj v

"Grafitarstvo ni več subkultura"

Grafiti v Sloveniji: TeoSon in 1107 Klan
14. september 2014 ob 06:30
Ljubljana - MMC RTV SLO

Grafiti so vsem na očeh, dostopna in poznana ulična umetnost, hkrati pa o njihovi estetiki in namenu vemo precej malo, zato si njihovo vlogo večkrat predstavljamo popačeno.

Za nepoznavalce so grafiti pogosto zgolj "čičke-čačke", "kr neki" ali "zmešnjava besed", medtem so za poznavalce in ljubitelje - umetnike, kritike in strokovnjake nedvomno umetniški dosežek.

Ni vse grafit
Vsak "nasprejan" napis na zidu še ni grafit; pogosto se grafiti namreč zamenjujejo za drugo ulično umetnost (uveljavljen izraz zanjo je "street art"), ki nasprotno od grafita komunicira neko politično, družbeno ali drugo sporočilo.

"Osnovna definicija grafita – tega ameriškega – ki se pojavlja povsod po Evropi, pomeni umetnosti v smislu eksperimentalnosti same tipografije, z dodatki raznih likov, ki so bili na začetku prekopirani iz stripov. Zdaj se je to spremenilo; grafit ne temelji več na kopiji stripovskih ali televizijskih junakov, pojavljajo se novi liki in grafitarji so tako zraven še neke vrste ilustratorji, ki velikokrat delujejo predvsem kot zakoniti grafitarji," pojasni Zuias, član grafitarske skupine 1107 Klan iz Ljubljane in doda, da je pri grafitih vse zasnovano na tipografiji in eksperimentalni vrednosti, medtem ko ima ulična umetnost večjo vsebinsko vrednost.

19. septembra, ob 5. obletnici Kina Šiška se bodo na drugem jamu Med štirimi stenami: Grafiti jam II z ulično umetnostjo predstavili glavni grafitarski akterji, ki v slovenskem prostoru skrbijo za vizualno podobo ulic in dvig urbane kulture, med njimi tudi skupina 1107 Klan. Stene podhoda Kina Šiška bodo prekrivali štiri dni, na dan odprtja pa se bo ustvarjanje v podhodu prelevilo v žur med štirimi stenami z glasbo in novimi barvnimi zgodbami.

1107 Klan
1107 Klan je bila prvotno hip-hop skupina, ki se je začela promovirati z grafiti. Zuias se je preoblikovani ekipi pridružil leta 2003 po razpadu svoje prve skupine. Glasbo so večinoma opustili, grafite pa ohranili. Tudi nezakonite grafite počasi opuščajo, večinoma ustvarjajo za razna naročila in grafitirajo zakonito. Poskušajo pridobiti razna sredstva in z risanjem grafitov tudi preživeti.

Hip-hop: rap, breakdance in grafiti
Pojav sodobnega grafitiranja kot ulične umetnosti se pojavil okoli leta 1970 v New Yorku in gre z roko v roki s pojavom subkulture hip-hopa, za katero so značilni tudi elementi 'rapglasbe' in 'breakdance' uličnega plesa. Grafiti so v tem smislu postali glas manjšine in upora, glas revnejšega sloja v mestnih getih. Poslikani podzemni vlaki, ki so bili na ogled milijonom ljudi, so naleteli na splošno nerazumevanje in družbeno neodobravanje. Medtem ko se grafitarjev takšen pomen deloma drži tudi danes (širša javnost grafitarje pogosto označi za vandale, razbijače in skrajneže), se je znotraj hip-hopa konec sedemdesetih let zgodila preobrazba, ki je vodila v komercializacijo glasbe. Jay-z, Eminem, Kayne West, Nicki Minaj, Snoop Dogg in 50 Cent so le nekateri izmed svetovno komercialno uspešnih izvajalcev.

Šele kulturne študije so grafite opazile kot kulturno dejstvo in jim začele posvečati tudi raziskovalno pozornost. Danes subkultura hip-hopa in grafitarstva ne obstaja več v njeni tradicionalni obliki. Zadnje opaža tudi mariborski grafitar Teo Ivančič - TeoSon: "Grafitarstvo ni več subkultura - njen del se ohranja recimo v dizajnu črk. Z novo dobo ni več tega: mi rišemo grafite, vi brejkate, oni rapajo."

Mariborski grafitar in umetnik Teo Ivančič – Teoson trenutno razstavlja v Kinu Partizan Pokrajinskega muzeja Maribor. V okviru projekta Urbane podobe meščanske družbe je na vrata, ki jih je nabral v zapuščenih mariborskih hišah, v svoji tehniki naslikal podobe plemičev in bogatih meščanov. Razstavo si lahko brezplačno ogledate do konca septembra.

TeoSon
TeoSon, deluje v okviru skupine RU CREW iz Gradca, ki je začela delovati leta 2009. Tam je spoznal več različnih ljudi, videl nove tehnike in spremenil svoj način grafitiranja. Še vedno posluša rap, posluša pa tudi drugo glasbo, recimo drum 'n' bass in elektroniko. Grafitirati je začel pozimi leta 2007:

"Na začetku mi je bil prijeten pobeg od realnosti, prek grafitanja sem se razvijal tudi kot osebnost. V različnih življenjskih obdobjih lahko iz grafitanja vlečeš različne stvari; eni vlečejo potrjevanje, drugi kreativo. Na začetku sem to jemal kot 'špas' in 'zajebancijo', v smislu: 'Pa bodimo mladi in uporniški!' Zdaj grafitanje zame pomeni služenje denarja oziroma je neke vrste moja služba, poleg drugih stvari, s katerimi se ukvarjam."

Zakonito?
Za prave grafitarje grafiti predstavljajo umetnost in ustvarjanje estetske vrednosti. V tem smislu grafit mesto polepša in ga naredi atraktivnejšega. Čeprav je ustvarjanje grafitov na določenih mestih nezakonito, pa pri tem ne gre zgolj za brezglavo uničevanje javnih površin brez razloga – kot se grafitarje neupravičeno predstavlja v različnih predsodkih. Drži, da tolpe v revnih industrijskih območjih v ameriškem prostoru grafite še vedno uporabljajo za označevanje svojega ozemlja, vendar se grafitarstvo drugod po svetu razvija povsem različno.

Tudi v Sloveniji ne gre za tipične getovske skupnosti, grafitarji lahko ustvarjajo tudi na (sicer redkih) površinah za zakonito risanje grafitov. V Ljubljani je recimo 13 lokacij za zakonito ustvarjanje grafitov, med njimi seveda tudi popularen AKC Metelkova. Tudi v Mariboru so mladi v okviru Evropske prestolnice mladih Maribor 2013 in prenove podhoda pod Titovo cesto pod mentorstvom TeoSona poslikali steno, ki je tako postala tudi zakonita stena za grafitiranje.

TeoSon pritrdi, da delujejo predvsem dogovorjeno na zakonitih površinah tako v Sloveniji kot v tujini: "Po pravici povedano, se mi ne da več vstajati ponoči in se iti neke nenaspane zgodbe, ker mi dosti več pomeni lep sončen dan." Ko gre na dopust, pa s sabo še vedno rad vzame sprej in pusti pečat drugemu mestu.

Tudi 1107 Klan deluje predvsem na zakonitih površinah, ki jih ponuja MOL. Nezakonito še vedno delujejo v tujini; svoje estetske pečate so pustili že v Milanu, Luksemburgu, Zagrebu, Splitu in na Dunaju. Njihovi člani pišejo manj nezakonitih grafitov kot včasih, medtem pa je zanimivo, da se napis 1107 še vedno pojavlja na stenah tam, kjer ga niso narisali sami, pove Zuias. "1107 pomeni poštno številko Šiške in Šiškarji so grafite 1107 vzeli za svoje," razloži. Ustvarjanje nezakonitega grafita je vezano tudi na čas: "Tam imaš določen čas za ustvarjanje, v katerem moraš izvesti čim boljšo, čim večjo, čim lepšo zadevo," še pove in doda, da so že dobili tudi kazen za nezakonito grafitiranje, ki znaša okoli 215 EUR. Edini način, da se ji izogneš, je, da bežiš.

Lokacije v MOL, na katerih je grafitiranje dovoljeno
1. Šiška – podhod pod Celovško cesto, pri Kinu Šiška;
2. Vič / Dolgi most – betonski stebri avtocestnega mostu, na končni postaji avtobusa št. 6;
3. Bežigrad – podvoz pod železniško progo na Drenikovi;
4. Moste – podvoz pod železniško progo na Kajuhovi;
5. Center – Trnovski pristan, betonski zid ob pločniku;
6. Center – O.Š. Trnovo, zid ob parkirišču;
7. Šentvid – podhod pred predorom Šentvid;
8. Center – transformatorska postaja pri O.Š. Trnovo, na parkirišču ob igriščih;
9. Vič / Rožna dolina – podvoz pod železniško progo na Erjavčevi (smer Prešernova – Večna pot);
10. Vič / Rožna dolina – podhod pod železniško progo (smer Cesta v Rožno dolino – Oražnova);
11. AKC Metelkova – notranji zidovi ob košarkarskem igrišču, na notranji strani kompleksa Metelkova mesto;
12. ROG – Trubarjeva 74, notranji zidovi kompleksa tovarne ROG;
13. Strelišče na Dolenjski cesti (zunanje betonske stene, ki gledajo na parkirišče), ki je posebej namenjeno navijaškemu grafitiranju.

Ulični kodeks grafitiranja
Znotraj subkulture grafitarstva se pri "pravih" grafitih upošteva tudi t. i. ulični kodeks grafitiranja (kar seveda ne velja za vsak "nasprejan" politični ali ideološki slogan). Sandi Abram, raziskovalec na področju grafitarstva, opaža, da ima grafitarska subkultura 'precej kompleksno opredeljen in na momente konservativen ulični ekosistem: denimo, skupina medsebojno povezanih subkulturnih grafitarjev se okrona z imenom (crew), grafite se estetsko hierarhizira po njihovi dovršenosti (throw up, piece), če se estetska pravila in nenapisan kodeks prekoračijo, sledijo zidne sankcije in konfrontacija vodi v iznakaženje grafita (crossanje)," razloži Abram. Kadar grafitarji ne upoštevajo nenapisanega kodeksa, se torej lahko vnamejo prave grafitarske vojne.

Grafitar Zuias potrdi omenjena osnovna pravila grafitiranja: "Nikoli ne greš čez tuj, ilegalni grafit. Poznamo različne vrste grafitov: 'tag', 'throw up', 'sliver' – srebrni grafit, 'burner' – to so recimo neke osnove. Potem obstajajo tudi 'hollow', 'one-lineer', itd. To se razvršča po neki hierarhiji, odvisno, koliko časa si za to porabil. Lahko recimo narediš grafit čez 'tag', ne moreš pa narediti istega grafita čez drugega, ki je višje na lestvici, saj s tem nekoga užališ in mu izraziš nespoštovanje."

Grafiti v galerijah
Urbani grafiti so v osemdesetih postali prepoznavni tudi znotraj umetnostnega področja. Z ulic in vagonov so se preselili v muzeje in galerije. Prvo razstavo grafitov so odprli leta 1973 v galeriji Razor v New Yorku. Tudi v Sloveniji se je v zadnjih desetletjih zgostilo kar nekaj razstav grafitov v galerijah, prva organizirana razstava, ki odseva začetke grafitarskega slikarstva, pa je nastala leta 1983 v Mladinskem centru v Zgornji Šiški.

Sandi Abram, ki je raziskoval tudi področje komercializacije grafitov, pove, da so v Slovenijo procesi komercializacije grafitov prišli s približno 20-letnim zamikom: "Če so jih pankerji pri nas prvi resno začeli uporabljati kot sredstvo neposredne komunikacije, so se v 80. letih grafiti v ZDA že sprehajali po modnih brveh in viseli v katedralah umetnosti."

Vključitev grafitov v polje visoke umetnosti na območju Slovenije se je začela leta 2004 z razstavo v Mednarodnem grafičnem centru, ko je bila glavnina grafitarjev povabljena k ustvarjanju znotraj galerijskih prostorov, razloži Abram. Od tedaj je sledila 'pospešena komercializacija, ki jo je pa treba razumeti širše, in sicer kot kapitalistično povampirjenje vseh vidikov ustvarjalnosti z namenom reprodukcije kapitala."

Tudi grafitarja Zuias in TeoSon še premišljujeta, kaj pomeni grafit v galeriji. TeoSon grafit vidi kot zgodbo, ki jo narediš zase in jo daš v prostor, na ulico: "Ko sem začel delati na platno, sem videl, da se izgubi ta pridih, ker zadeve ni na ulici. Na ulici grafit neke vrste živi, ljudje ga spremljajo in pojavljajo se različni odzivi. V galeriji izgubiš en del šokefekta, ki ga lahko na ulici dobiš. V galeriji si nedotakljiv, na ulici pa ti grafit lahko čez petdeset minut nekdo počečka. Ali pa pada dež, mogoče celo sneg, ki ti zakrije pol grafita. Grafit na ulici daje mestu dušo."

Grafiti so danes tako postali tudi del uveljavljene umetnosti, tiste "nadzorovane", ki se dominantni ideologiji ne upira. S tem so postali sprejeti tudi množično: "Šele takrat, ko so se v Sloveniji grafiti pojavili v galeriji, so bili sprejeti od množic. Ko zadevo institucionaliziraš, da ni več 'punk,' da ni več 'javna', je zadeva sprejeta v družbi," pove Zuias.

Grafitarske skupine v Sloveniji
V Sloveniji je grafitarstvo najdejavnejše v Ljubljani. Znani grafitarski skupini sta poleg 1107 Klana in TeoSona (RE CREW) recimo tudi ZEK in Egotrip, med mlajšimi pa Animals in 73. Za najstarejšo skupino najverjetneje velja Strip Core.

Zuias opaža, da grafiti v Sloveniji po zatišju postajajo ponovno popularnejši: "Novi trendi prihajajo iz tujine. Street art je dosti utihnil, grafiti pa so prišli nazaj na samo sceno. Uporabljajo se v oglaševanju, v poslikavi mest. Prej so razna naročila dobivali street artisti, zdaj pa se je to obrnilo."

Medtem ko Ljubljana živi, je v Mariboru grafitiranje v upadu: "Maribor je malo zaspal. Scena je pred dvema, tremi leti zamrla – dosti ljudi je nehalo risati ali pa se je preselilo. Novih, svežih grafitov skoraj ni več. Po mojem mnenju je bila zlata doba grafitov v Sloveniji nekje med letoma 2007 in 2009. Je pa Ljubljana dejavnejša kot Maribor, večina tujcev, ki pride v Slovenijo, pusti grafit v Ljubljani, v Mariboru se to redko zgodi," pa opaža TeoSon.

Dvojna merila?
V Sloveniji subkulturni in estetsko dovršeni grafiti postajajo vse manj subverzivno ogledalo družbe in vse bolj ukalupljeni znotraj prevladujočih, komercialnih trendov: "Velja se spomniti komada (op. pank-rockbenda) Otroci socializma, ki gre nekako takole: "Noben več ne piše po stenah … mene je strah!" Slednji lepo zaobjame tudi tendenco subkulturnih in estetsko bolj ali manj dovršenih grafitov: postali so zaželeni le tedaj, ko prispevajo h kulturni podobi mesta, drugod jih izpodriva kričeča oglaševalska vizualna kakofonija ali pa se jih smatra za urbani eksces in za vsako ceno preganja," sklene Abram.

Zanimivo je torej, da se grafiti velikokrat razumejo kot nedovoljena in nezakonita ulična vizualna umetnost, mogoče celo vandalizem, medtem ko so razna oglasna sporočila, ki tržijo različne izdelke in ideje, povsem sprejemljiva. Zdi se, da obstajajo torej dvojna merila - ena za ljudi, ki umetniško ustvarjajo, in druga za podjetja, ki tržijo.

Nina Meh
Prijavi napako
Komentarji
gesan
# 14.09.2014 ob 07:34
Predvsem predsodki povzročajo strah!
firouzabadi
# 14.09.2014 ob 07:42
Po naših tirih se vozijo same umetnine ...
inteligenca
# 14.09.2014 ob 08:53
Meni najbolj legendaren grafit iz Ljubljanskih ulic. "Sedaj ko imam sprej pa nimam idej".
galoper
# 14.09.2014 ob 09:10
Domiselni grafiti so mnogo primernejši kot velike enobarvne stene podobne praznini.
xyxy
# 14.09.2014 ob 07:28
Grafiti se v filmih pojavljajo tam kjer so geta in mafija, zato veliko ljudem potem povzročajo nelagodje in strah.
povzetek
# 16.09.2014 ob 10:52
Vandalizem in pomanjkanje kulture so reklame na vsakem koraku. Tiste, ki na vlakih in avtobusih prekrivajo okna pa še dodatno nasilje in represija.
kozorog1973
# 14.09.2014 ob 07:45
kaka subkutura, tole zgoraj vidno je prava umetnost.
matejagr
# 14.09.2014 ob 22:17
V slo so t.i. grafitarji dopoldan zaposleni "kreativni" ustvarjalci za razne oglasevalske agencije in popoldan sprejajo ( kot da ) anti "kreativne" oglasevalske izdrke. Fak, kaksen smrad. Obstajo celo usmerjena "izobrazevanja" na temo - bodi grafitar tudi ti. Bruh.
Vuk
# 14.09.2014 ob 21:00
Prav pri vlakih se vidi, da ne gre za umetnost.
Recimo "Deziro", je čudovit tehnični izdelek, na katerega se je grafitar dobesedno usral.
Torej je nekdo popolnoma brez estetskega čuta.
hizli tren
# 14.09.2014 ob 19:10
kr neki. Ne vem zakaj bi povzdigoval ilegalne grafitarje kao, da so oni boljši itd.. zakaj že.

Veliko grafitov je res lepih ampak tisti na vlakih so pa brezvezni.

Me prav zanima koliko teh grafitarjev bi posprejalo svojo hišo, hišo svojih strašev, prijateljev, sosedov,...
Upam da bodo dvignili kazni za tiste, ki rišejo po vlakih. če bi ti vsaj risali nekaj kar bi bilo ljudem všečno, tako pa je vse kar naredijo, da so tam neka njihova imena oz. imena skupin. 99 % ljudem to ni všeč . Glede na to kaj narišejo to ni umetnost. Kaj to pomen, da če grem jaz dans zvečer sprejat po vlakih in sem že umetnik. ma ja...
Bodimo realni . Grafitarjem je všeč tisti adrenalin, akcija, doživetje,... ki ga občutijo ob risanju grafitov. In to je res noro, to jim verjamem.
Ostali, ki pa moramo gledati takšne vlake pa nismo ravno zadovoljni. So pa grafiti, ki so lepi (tudi ilegalni).
sumtb
# 14.09.2014 ob 15:55
Grafiti se v filmih pojavljajo tam kjer so geta in mafija, zato veliko ljudem potem povzročajo nelagodje in strah.

Tako je, geta in mafija in jejo mamila. Zato je bolje da plačujemo visoke davke da nismo prestrašeni in da smo pod okriljem Slovenije varni pred mafijo.
victoriosus
# 15.09.2014 ob 08:29
"Grafitarstvo ni več subkultura"

Ne, ni. Je pa vandalizem. Naj to delajo na svojem vrtu, ali pa v zapor.
barezi
# 14.09.2014 ob 11:42
Ljubljana je grdi raček prav zaradi primitivnega grafitarstva. Kulturnega in kvalitetnega grafitarstva pa v Ljubljani skorajda ni.
Rtvrtv
# 14.09.2014 ob 08:21
Lahko bi pa bilo. Tako kakor raziskovalno novinarstvo.
assange
# 14.09.2014 ob 10:40
pravi grafiti so ilegalni, z neznanim avtorjem, oz. avtorjem, ki ga poznajo samo insajderji.

sprajerji, ki svoje delo prodajajo, pa delajo grafite samo na dovoljenih mestih, pa niso pravi grafitarji.

tisti so sprejerji, ki svoje delo prodajajo. ponaredki grafitarjev, ki služijo s svojim delom. navadni delavci pač, ki namesto da bi varili, rezali železo, pekli kruh, ali kaj podobnega, pač s sprejem barvajo stene.
Kazalo