Meščansko 19. stoletje je slikarke poznalo. A družine, ki so veliko dale na omiko, so pričakovale, da bodo hčerke ostale pri prostočasnem slikanju kakšnih tihožitij. Hči dežnikarja Ivana Kobilce se je v tem oziru odločila za eksces. Po študiju v tujini je spremljala trende v slikarstvu in z ambicijo, prodreti na največje razstave, izdelala prave programske slike.
Recimo taka značilna slika tega tipa je Poletje, kjer si slikarka ni izbrala le ambiciozne teme, motiva, ki ga je potem izvajala dve sezoni, da ga je končala. Ampak ga je potem izpeljala tako perfektno, da je zadovoljila tedanjim standardom, pojasnjuje umetnostna zgodovinarka Beti Žirovec. "In to do te mere," pravi, "da Poletja ne razstavi uspešno le v Münchnu, ampak tudi v Parizu na salonu. Kjer je potem ne le izbrana, kamor so sicer pošiljali na tisoče del in so jih potem le 200 izbrali, ampak je na tem salonu 29-letna Kobilca tudi nagrajena."
Kobilca je bila tudi prva Slovenka, skupaj s Ferdom Veselom, s sliko na beneškem likovnem bienalu in pa prva slovenska umetnica, ki si je sama organizirala razstavo. Ljubljanski zvon je tedaj zapisal: "Česar doslej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna roka mlade slikarice."

"Ko je prirejala svoje razstave ali pa pošiljala naročene slike nazaj v Slovenijo, so bile te po pravilu sprejete z odprtimi rokami in pozitivnimi kritikami. In treba je reči, da so konec 19. stoletja nekatera večja javna naročila šla ženski. Kar ne govori ravno o tem, da bi ji, zato ker je bila ženska, delali težave," o tistem času še pojasnjuje Beti Žirovec.
Kobilca je bila nekaj časa del prave pariške boeme fin-de-siecla. Živela je v nekakšni komuni, ki jo je financirala bogata dedinja in slikarka Rosa Pfäffinger. Dokler ji niso gostje zapili in drugače porabili dediščine. Po Parizu, kjer je ustvarila mojstrovino Pariška branjevka, je Kobilčina ambicioznost pojenjala.
Ivana je po besedah Žirovčeve manj pošiljala slike po Evropi, več pa se ukvarjala z večjimi naročili. Lotila se je večjih freskantskih poslikav, izvajala oltarne slike, ilustrirala za avstrijsko enciklopedijo. "Gre za neki premik v njenem življenju iz nekoga, ki je skušal biti ambiciozen razstavljavec, v nekoga, ki bolj izvaja naročila za trg."

Kobilca je pozneje živela še v Berlinu, vendar se ni vključila v tamkajšnjo cvetočo avantgardo. Preveč sta ji pomenila detajl in vsebina slike.
Recimo mlajši generaciji tako imenovanih slovenskih impresionistov, ki so leta poskušali in pošiljali svoje slike v secesijska razstavišča, na beneški bienale, pa jim ni uspelo priti, ker jim ni uspelo izgotoviti dovolj kakovostnih razstavnih slik, pravi Beti Žirovec, ki dodaja, da pa je bila Ivana Kobilca tega sposobna v nekem določenem obdobju, ko so nastajala takšna ključna dela, kot sta Poletje ali pa Likarice.
Ko je Kobilca slikala bolj ali manj le še tihožitja, je avantgardistka Valentine de Saint-Point v manifestu futuristične ženske pozvala, da si za vzor vzamejo brutalno, divjo žival. A dejansko je Ivana Kobilca ta avantgardistično velikopotezni klic k samostojni ženski že presegla. In to v dejanskem življenju in precej manj nastopaško.