Kmalu po enajsti uri se namreč prične televizijski prenos z Dunaja, ki ga po vsem svetu spremlja na milijone gledalcev. Novoletni koncert je za tamkajšnje filharmonike odlična priložnost, da predstavljajo veličino glasbene dinastije Straussovih in njihovih sodobnikov. Zaradi tega si vselej poiščejo izbornega gostujočega dirigenta, ki jih potem po skoraj dvournem sporedu srečno pripelje do obveznega podaljška – "Radetzkyjeve koračnice" in valčka "Na lepi modri Donavi."

Velika dvorana starega dunajskega društva Musikverein pa je seveda zasedena tudi druge dni v letu, kljub temu pa ni vsakomur dano, da bi nastopil v njej. Že od nekdaj je namreč namenjena le najboljšim izvajalcem in dirigentom, ki s svojim programom lahko pritegnejo dvotisočglavo množico. Tako je celo svetovno znani skladatelj Antonin Dvořák tamkaj prvič nastopil šele pri 55 letih in to – ne boste verjeli – po zaslugi Slovencev, pevk in pevcev mešanega zbora Glasbene matice iz Ljubljane.
V začetku pomladi leta 1896 je z njimi ob spremljavi orkestra cesarsko-kraljeve dvorne opere izvedel svojo znamenito balado Mrtvaški ženin. Antonin Dvořák je bil v tistem času eden najslavnejših skladateljev svoje dobe. Poznali so ga v njegovi rodni češki in širom Avstro-ogrske monarhije, bil je ljubljenec angleškega občinstva, izkazal pa se je tudi v Ameriki, kjer je med bivanjem v letih od 1892 do 1895 napisal svojo znamenito Simfonijo št. 9 (Iz novega sveta). Balado Mrtvaški ženin, opus 69, z izvirnim češkim naslovom Svatebni Košile je zložil leta 1885 in jo pod imenom Spectre's Bride v mestu Birmingham sam prvič tudi dirigiral. Tedaj je z njim nastopil 500-članski pevski zbor. Besedilo obravnava znano ljudsko bajko o mrtvecu, ki pride po ljubico in jo odpelje k sebi v grob. Pri Nemcih se je s to tematiko ubadal Gottfried Avgust Bürger v svoji pesmi Lenora. To je Slovencem prvi prevedel Žiga Zois, nato pa še France Prešeren, ki je pesem objavil v prvem zvezku Krajnske čbelice leta 1830. Pri Čehih pa je motiv upesnil Karel Jaromir Erben, čigar delo si je potem Dvořák vzel za osnovo svoje romantične in dramatične kantate Svatebni košile. Napisana je bila za mešani zbor s tremi solisti, ki jih spremlja orkester.

Ko je Dvořák dobil vabilo, da na Dunaju dirigira to svojo mojstrovino, je spet bival med svojimi častilci v Londonu. Kljub dolgi poti, ki ga je čakala, najprej do obale, potem čez Rokavski preliv in nato še z vlakom do polovice Evrope, ob ponudbi ni okleval, pač pa je prirediteljem poslal kratko in razveseljivo novico: "Pridem."

Mešani pevski zbor Glasbene matice, ki naj bi mu Dvořák dirigiral, se je na Dunaj nameraval podati s točno določenim namenom. Slabo leto poprej, aprila 1895, je namreč Ljubljano prizadel rušilni potres, ki je dodobra razrahljal stare temelje slovenske prestolnice. Pomoč za prizadete so zbirali po vsej Avstro-Ogrski. Pri tem se je posebej odzvalo mesto Dunaj. Občinski svet je Ljubljani namenil 150.000 goldinarjev. Člani dunajskega prostovoljnega rešilnega društva, Društva za ljudske kuhinje in dunajske izpostave Rdečega križa, pa so se v Ljubljano podali osebno in tamkaj pomagali pri odpravi škode. Ob njihovi požrtvovalnosti je Terezina Jenko, članica Pevskega zbora Glasbene matice prišla na zamisel, da bi to društvo na Dunaju priredilo koncert, dobiček od prodanih vstopnic pa namenilo tem dunajskim organizacijam v zahvalo za njihov trud.

Premišljena priprava programa
In tako so se jeseni 1895 Matičarji vrgli na delo in v pičli polovici leta pripravili spored za dva koncertna večera. Zborovodja Matej Hubad je v program uvrstil dela za mešani zbor, ki naj bi jih izvedli samostojno ali ob spremljavi orkestra Dvorne opere. Gallusovo Musica noster amor, Försterjevo Ljubico, Nedvedov Nazaj v planinski raj in Hubadove Slovenske narodne pesmi pojejo pevci sami, za Fibichovo Pomladno romanco, Brucknerjev Te deum in Dvořákovega Mrtvaškega ženina pa je potrebna orkestrska spremljava. Pester slovensko-češko-nemški program je torej že v začetku računal na uspešen odziv poslušalstva.

'Matičarji' so oba koncerta poskusno najprej izvedli 9. in 16. marca v Ljubljani, 20. marca, dan po prazniku sv. Jožefa, ko so imeli čas za priprave, pa so se podali na Dunaj. Tja jih je odpeljal poseben vlak kakih dvajsetih vagonov, v katerem je sedelo okoli 400 potnikov, od tega 189 pevcev in pevk Glasbene matice.

Posebna delegacija pa je že za jožefovo obiskala cesarja Franca Jožefa I. ter mu razložila pomen obiska in koncertni program. Ljubljančani so prva dva dneva porabili za ogled prestolnice in za temeljite vaje. "Zelo se je bilo bati, da bi našim pevcem ne izpodletelo na Dunaju in bi se s tem osramotil ves slovenski narod. Cesarsko mesto je namreč zelo razvajeno, kar se tiče petja, ker ima premnogokrat priliko slišati najslavnejše pevce," je pozneje o tem zapisal poročevalec v Koledarju družbe sv. Mohorja.
Na začetku vaj pa je prišlo tudi do nevšečnosti, ko nekaj inštrumentalistov Dvornega orkestra n i hotelo igrati pod 'provincialnim' vodstvom Mateja Hubada. Ko pa so slišali odlično zborovsko petje, so takoj zasedli svoja mesta in z njimi ni bilo več nobenih težav.

Navdušenje vzdrževali od prihoda na oder do zadnje odpete note
Tako je v ponedeljek, 23. marca, leta 1896 zvečer ob 20.00 uri nastopil čas za zahvalni in dobrodelni koncert Glasbene matice. Občinstva se je kar trlo. Pevke in pevci so že ob prihodu na oder sprožili val navdušenja. Spredaj so se uvrstile ženske v slikoviti gorenjski narodni noši, zadaj pa moški v temni gosposki obleki. Spored se je začel z nagovorom, ki mu je sledila cesarska, tj. državna himna, ki so jo Matičarji zapeli v slovenščini in spet poželi aplavz. Nato so sledile točke po sporedu, vse razen Dvořákovove balade, ki so jo prihranili za drugi večer. Občinstvo se je burno odzivalo s ploskanjem in vzkliki navdušenja. V dvorni loži sta koncert spremljala cesarjev brat Ludvik Viktor in nadvojvoda Evgen – poznejši dobri znanec mesta Ljubljane.
Le-ta je takoj po koncu sporeda prireditelju Francu Šukljetu dejal: "Prisrčno se zahvaljujem za užitka polni večer. Ti krasni glasovi in te čudovite narodne pesmi!"
Naslednji dan, torek, 24. marca, je bil namenjen pripravam na drugi večer Matičinega gostovanja. Pevci in pevke so si ogledovali mesto, imeli vaje, obenem pa s strahom pričakovali, kakšne bodo ocene njihovega prvega koncerta. Bili so presenečeni, ko so povsod hvalili njihovo petje. Najbolj pa jih je razveselila vest, da je cesar – ki je medtem tudi že slišal o njihovem uspehu – sklenil darovati 400 goldinarjev v njihovo blagajno.

Lepotice s prefinjenimi glavicami in toliko čudovitih glasov
Neverjetno se je izkazal tudi dunajski tisk. Blizu dvajset časopisov je poročalo o 'Matičinem' koncertu. Nekaj poudarkov iz teh člankov jasno izpričuje, kako so Slovenci očarali dunajske izbirčneže.

Neue Freie Presse: "Tu v stolici misli vse vedno na srce, ne pa na žile in žilice po kateri ji doteka najboljša kri. Odkar pa nas je obiskala Glasbena matica s svojim številnim in postavnim, izvrstno izurjenim mešanim zborom in je izredno dobro uspela, ne bomo smeli Ljubljane pozabiti, kadar bomo omenjali umetnosti ljubeča mesta …"

Fremdenblatt: "Toliko prave naravnanosti, toliko svežine v čudovitih glasovih, toliko nežnosti in fines v izrazu ter tako izborno izvajanje je v hipu pridobilo zmago za goste …«

Wiener Abendpost: "Ljubljančani so prišli k nam, da se Dunajčanom zahvalijo in zdaj smo jim mi Dunajčani dolžni zahvalo, kajti 'Musica noster amor (glasba je naša ljubezen)."

Die Presse: "Slišali smo polno doneč forte , lahno dihljajoč piano. Ker je tudi disciplina dvestoglasnega zbora vzorna, je bil to srečen umetniški užitek. In z iskrenim veseljem si opazil, da se v težko preizkušenem mestu daleč doli od središča monarhije nežno goji vrsta umetnosti – a capella petje …"
Wiener Allgemeine Zeitung: "Naš Singverein životari v milijonskem mestu s silo in težavo. Mala Ljubljana pa ima impozanten mešan pevski zbor. Koliko večje mora biti tam veselje za glasbo, koliko večja navdušenost, ki doseže tako dovršene uspehe …"

Wiener Extrablatt: "Med pevkami so številne lepotice s prefinjenimi glavicami vzbujale vso pozornost. Ko so nastopale, so spominjale na slavni 'Zbor slavljanskega', ki je tudi pel v narodnih nošah. A tudi pri izvajanju so dobro izšolani visoki, lahki soprani in mogočni nizki basi, ter točnost in natančnost v skupnem delovanju glasov, vzbujali splošno pozornost, za kar gre gotovo zahvala izbornemu dirigentu gospodu Mateju Hubadu …"

Neues Wiener Journal: "Neka blagodejna otožnost in obenem dražestna veselost, katera se sanjavo razprostira nad sončnimi livadami slovanske glasbe, se čudovito izraža v slovenski narodni pesmi, ki smo jo slišali včeraj. Pristna narodnost, nagajivost in sanjavost vseh teh, v durskih načinih spremljajočih se spevov, gane človeka tako, da jih rad posluša tudi večkrat. In kako Ljubljančani vse to pojo! Z ostrim ritmom, finimi niansami in predvsem v najčistejši intonaciji, da se človeku smeje srce! …"
In tako je v veselem vzdušju nastopil tudi drugi koncert 'Matičinega' gostovanja. Zvezda večera je bil nedvomno dirigent in skladatelj Antonin Dvořák. Dvorana, ki sprejme dva tisoč ljudi, je bila razprodana do zadnjega kotička. Tokrat je bilo v njej ogromno Čehov, ki so želeli videti in slišati svojega znamenitega rojaka. 'Matičarji' so ob pomoči dveh solistov iz Prage (ker se dva naša operna pevca delujoča na tujem nista mogla odzvati vabilu), zopet pokazali, kaj zmore slovenski pevski zbor. Tega je kot poddirigent tudi tokrat vodil Matej Hubad, medtem ko je imel Dvořák na skrbi celotno zasedbo.
Kakovost izvajanja solistov zbora in orkestra je bila vrhunska. Dvořáka je občinstvo po koncu sporeda z navdušenimi aplavzi več kot desetkrat priklicalo na oder, Hubad pa je moral oddirigirati še dve narodni pesmi, uspešnici prejšnjega večera.
Časopisje se je zopet razpisalo o tem dogodku in hvali ni bilo ne konca ne kraja. In Neues Wiener Journal je spet naglasil: "Zbori so se peli dovršeno, mnogo pridnosti in marljivosti gotovo tiči v naših ljubljanskih gostih. In na Dunaju bi se mogel marsikdo marsikaj od njih naučiti …"

Po petih dneh gostovanja na Dunaju so se Matičarji zmagoslavno vrnili v domovino, kjer so ljudje po časopisih že izvedeli za njihove uspehe. Na ljubljanskem kolodvoru jih je pričakala množica ljudi z godbo in županom na čelu. Zaradi zanimanja javnosti so spored prvega dunajskega večera v Ljubljani ponovili še 14., 16., in 17. aprila, ko se je poleg meščanov koncerta udeležila tudi vrsta obiskovalcev z vseh koncev dežele kranjske.

Čisti dobiček zahvalnega in dobrodelnega gostovanja, ki je znašal 1.000 goldinarjev, so si med seboj razdelila dunajska društva, ki so leta 1895 pomagala Ljubljani in mestni ubožni sklad. Skladatelj Dvořák za svoj trud in potne stroške ni računal nič- Koncerta ljubljanskih Matičarjev sta torej dosegla svoj namen, tako po umetniški kot tudi po denarni plati. Največjo zaslugo za to je nedvomno imel zborovodja Matej Hubad. Decembra leta 1891 je prevzel komaj leto delujoči moški zbor Glasbene matice, ki so mu tik pred njegovim prihodom priključil še pevke.

Ko včasih beremo o vsotah davkoplačevalskega denarja, ki se vsako leto namenjajo delovanju in vodenju pevskih zborov, se lahko potihoma vprašamo – kateri slovenski pevski zbor, pa je dandanes pod taktirko kakega svetovno znanega skladatelja – dirigenta, sposoben na Dunaju dva večera zapored zapolniti dvorano tamkajšnjega Musikvereina in doživeti tak uspeh, kot ga je pred 116 leti dosegla Glasbena matica? Jaz ga ne poznam, pa vi?

Andrej Mrak