18. stoletje je bilo v Habsburški monarhiji namreč v znamenju korenitih sprememb, ki jih je začela že Jožefova mati Marija Terezija. Ta je zaradi uspešno izpeljanih reform in obenem neokrnjene dostojanstvene drže v spominu ljudi ostala kot nadvse modra vladarica s starševskim odnosom do svojih podložnikov.
Blagajna je bila prazna, kar so si v času šlezijskih vojn toliko težje privoščili, in za reden dotok večjih sredstev je bila poleg številnih drugih najprej nujno potrebna davčna reforma. Po novem se obdavčitvi niso mogli kljub negodovanju izogniti niti plemiči, ne toliko zaradi 'Bogu prijetne in ljube enakosti', ampak preprosto zato, ker podložnikov ni bilo mogoče še bolj obremeniti.
Vse se je začelo z vojaško obvezo
Poleg velike notranje zadolženosti je bilo treba okrepiti tudi šibko stalno vojsko. Rešitev so svetovalci cesarice videli v rednih vojaških enotah, sestavljene iz vojakih obveznikov in da bi ta za marsikoga boleč ukrep prizadel vse dežele čim bolj enakomerno, je bilo treba popisati prebivalstvo.
Leta 1770 so po skrajnih debatah v armadnem vrhu uvedli splošno vojaško obvezo, ki ni bila povsem splošna, kajti poznala je kopico izjem. Z oprostitvijo vseh privilegiranih slojev – duhovščine, plemičev, uradnikov, advokatov, zdravnikov), obrtnikov, trgovcev in vseh večjih kmetov s prvimi sinovi ter nekaterih drugih - so v vojsko dejansko korakali zlasti najrevnejši podložniki med 17. in 40. letom starosti. Ker je bilo služenje roka vse do leta 1802 dosmrtno, so fantje in moški pogosto naredili vse, da bi se ga rešili. Poskrili so se po gozdovih ali celo pohabili, o bolečih slovesih ob odhodu v vojsko pa nas še danes spomnijo številne ljudske pesmi.
Revno, v usodo vdano prebivalstvo
Osnova za uvedbo splošne vojaške obveze, je bil popis prebivalstva, vojaška konskripcija, ki so jo izvedli na začetku 70. let 18. stoletja. "Novost popisa je bila v tem, da so zelo dobro organizirali popisne komisije, ki so šle na teren. V vsaki vasi, v vsakem kraju so oštevilčili hiše in takrat dobimo tudi sistem numeracije hiš," pojasnjuje zgodovinar Janez Cvirn. Člani konskripcijskih komisij so dobili med drugim nalogo, da pozorno spremljajo stanje prebivalstva in popišejo, v kakšnih življenjskih razmerah živijo.
Slika, ki so jo podala poročila komisij, je bila pretresljiva. Razmere v notranjeavstrijskih deželah so bila v primerjavi z razvitejšimi območji monarhije porazne, velika večina kmečkega in podkmečkega prebivalstva je živela v neznosni revščini. Veliko je bilo invalidov, imeli so golše, zdravstvena oskrba je bila nezadostna. Prebivalstvo je marsikje živelo v lesenih hišah skupaj z živino, polja so bila zanemarjena, ljudje pa vdani v pijačo in usodo. Kmetje so trumoma zapuščali svoje kmetije in se selili v sosednje dežele, bodisi v Slavonijo bodisi v Furlanijo.
Stanje, ki so ga diagnosticirali, je bilo nato izhodišče za vse najrazličnejše reforme. Uredili so obveznost tlake, ki je kmeta nadpovprečno obremenjevala, jo prevedli v denarno rento, kmet je končno dobil pravico do proste izbire poklica, prostega gibanja in poroke. Vendar številne reforme, čeprav so mu bile naklonjene, so kmetu mu še vedno vlivale nezaupanje. Tudi reforme, ki so posegale v versko življenje, so pogosto naletele na neodobravanje ljudi.

Konec praznoverja, tudi nekatere praznike je treba ukiniti
Že Marija Terezija je, čeprav je bila stroga katoličanka, s svojimi reformami manjšala pristojnosti Cerkve, vendar izraziteje je v čas pretirane baročne pobožnosti, ki je mejila že na praznoverje, s številnimi prepovedmi posegel Jožef II.
Odslej se je varčevalo s svečami, ki so jih smeli med bogoslužjem prižgati na oltarju, velikonočne procesije so bile odpravljene, nekateri prazniki ukinjeni. Varčevati je bilo treba tudi z lesom in zato pokojnih niso smeli pokopati v krstah, ampak platnenih vrečah ali rjuhah. Vendar slednja odredba se ni dolgo ohranila, saj je bil odpor ljudi premočan. Tudi prepoved zvonjenja proti hudi uri je prebivalstvo dvignila na noge, kar je privedlo do tega, da so župniki zaradi strahu pred uporom, pravila večkrat kršili. Če je pridelek poškodovala toča, so bili namreč duhovniki krivci za nastalo škodo.
Svet so zmešali,
Kloštre praznijo,
Mlade ven segnali,
V cerkev branijo.
Križov pot potreti,
Križce preč pobrat,
Bratovščine požreti,
Zna Janezov brat.
(Kitica iz ljudske pesmi neznanega koroškega bukovnika Pesem od tega razsvetleniga sveta iz konca 80. let 18. stoletja)
Številni samostani ukinjeni, velik del dediščine izgubljen
Za širšo javnost je bilo nekoliko sporen njegov poseg na področje samostanov, pojasnjuje zgodovinar France M. Dolinar. "Ukinjanje samostanov se je začelo že leta 1782, in sicer po načelu, da se ukine vse družbeno nekoristne samostane." Ukinili so tudi tiste samostane, ki so doživljali notranjo krizo. V manj kot desetih letih je bilo v Avstrijski monarhiji razpuščenih 738 samostanov, iz njih pa se je dalo odnesti marsikatero dragocenost. Za 'družbeno koristne' je Jožef je Jožef ocenil in jih zato tudi podpiral redove, ki so se ukvarjali s šolstvom, skrbjo za bolnike ali gospodarsko dejavnostjo.
Ocena, ki se je pretežno uveljavila v javnosti, deloma tudi v cerkveni zgodovini, je bila večinoma negativna, vendar tu je treba biti nekoliko previden, opozarja France M. Dolinar. "Da, pri kontemplativnih samostanih je bila narejena škoda, pri tistih samostanih, kjer je bival en sam redovnik, verjetno te škode ni bilo," pojasnjuje.
Primer, ki se po Dolinarjevih besedah vedno znova izpostavlja, je cistercijanski samostan v Stični. »V Stični je živelo takrat 14 menihov, ki so ta dekret o ukinitvi sprejeli z olajšanjem,« pravi Dolinar in nadaljuje, da bi Stična lahko ostala. Nekaj podobnega se je zgodilo v Šentpavlu, kjer so se menihi uprli in opozorili, da so v gospodarstvu dejavni, Jožef II. pa je dekret zato preklical. Stična tega ni naredila, čeprav bi lahko, pojasnjuje.
Škoda na kulturni dediščini se je naredila zaradi tega, še nadaljuje Dolinar, ker niti osrednja niti lokalna oblast nista poskrbeli za zavarovanje teh dragocenih kulturnih dediščin, bodisi za njihove knjižnice bodisi za njihov arhiv ali umetnine.
Z reformami so postale ljudem prijaznejše župnije, ki so postale manjše – po načelu, da nihče ne sme imeti več kot uro do cerkve -, spremenjene so bile škofijske meje, svojo širino pa je Jožef II. pokazal s tolerančnim patentom, s katerim je leta 1871 svobodno veroizpoved dopustil protestantom, pravoslavcem in Judom. Dovoljeno jim je bilo zgraditi tudi verski objekt, vendar so se morali pri tem izogniti gradnji simbolov, kot so zvoniki ali vhode v cerkev postaviti na glavnih ulicah.
"Ljudstvo mora ostati neumno in pobožno"
Absolutistična vladarja sta Cerkvi vpliv odvzela še na enem pomembnem področju – na področju šolstva. Za okrepitev gospodarske moči države je bilo treba povečati opravilno sposobnost podložnikov, zato jim bilo treba omogočiti dostop do osnovne izobrazbe. Zlasti med cerkvenimi krogi za to ni bilo posluha. »Kaj bo z našo vero, če bo premeteni kmet znal brati in pisati«, se je spraševala duhovščina s škofom Herbersteinom na čelu. Tudi grof Kajetan Auersperg je vztrajal, da mora ljudstvo ostati neumno in pobožno.
Otroci, v šolo bo treba
Splošni šolski red je leta 1774 uzakonil splošno šolsko obveznost. Pouk naj bi potekal v nemščini - torej ne več v latinščini - a se je zaradi neznanja tega jezika pri nas uporabljala tudi slovenščina. Vendar upoštevanje šolskega reda ni steklo, kot bi moralo. Ne le da je bilo premalo učiteljev in tudi denarja za šolstvo, ampak je bil tudi kmet na zemljo premočno navezan, revščina pa je bila prehuda.

"Ohranilo se je gradivo osnovne šole Trnovo, kjer je učitelj sredi 18. stoletja zapisoval, zakaj otroci ne hodijo k pouku, in je pogosto zapisal: dela doma, dela v tovarni, ima zlomljeno nogo, nima čevljev …, skratka vidimo, da je bil ta obisk zelo šibak," pojasnjuje Janez Cvirn. Marsikaj je bilo odvisno od zavzetosti šolskih inšpektorjev, ki so bili zadolženi tako za nadzor nad šolami kot spodbujanje ustanavljanja novih šol. Eden med bolj angažiranimi je bil Anton Tomaž Linhart, ki je bil okrožni šolski nadzornik in je v prvih letih v Ljubljani ustanovil kar 27 novih šol.
Obsežen sklop reform Marije Terezije in njenega sina kljub marsikateri pozitivni spremembi ni bil vedno usmerjen v blaginjo ljudi, o kateri se je v času razsvetljenstva tako rado razpravljalo, ampak prej zagotavljanju moči absolutistične države. Ljudje novosti pogosto sprejemajo z nezaupanjem in nič drugače ni bilo v drugi polovici 18. stoletja. A kljub odporu in izmikanju so prinesle deželam današnjega slovenskega ozemlja pomembne spremembe, ki so se počasi le prijele.