V tej smeri so šle namere razstave Vraoum! v prostorih pariške fundacije Maison Rouge. Celotna razstava je poskušala približati in povezati velika imena sodobne likovne umetnosti z velikimi imeni stripa in prikazati, koliko se je (oziroma se) sodobna umetnost navdihovala pri tej veji ter ali je sploh še mogoče začrtati jasno mejo njima.

Umetnost in strip z enimi in istimi junaki
Pariška razstava je z razdelkom na devet tematskih sklopov zajela strip vse od njegovih začetkov (iz tega časa so znani Outcault, McCay, Saint Ogan, Herriman, McManus in drugi) do današnjih dni (Moebius, Druillet, Trondheim, Crumb, Gottlib), niso pa izpuščeni niti 'evropski klasiki' Hergé, Jacobs, Franquin, Peyo in Jijé ter Američani, kot so Alex Raymond, Will Eisner in Milton Caniff. Uporaba stripa v sodobni umetnosti se je začela v času pop-arta, torej v 60. letih prejšnjega stoletja, ko je Warhol za svojega vzel Popaja, Lichenstein naslikal velikanske stripe, Keith Haring pa je seksualiziral Miki Miško. Med sodobnimi umetniki seveda ne gre pozabiti Jeffa Koonsa, Japonca Takašija Murakamija.

Podobno kot Andy Warhol si Murakami sposoja iz 'nizke' kulture in jo prodaja najboljšemu ponudniku iz krogov 'visoke umetnosti'. V nasprotju z Warholom pa Japonec svoje reinterpretiracije popularne kulture tudi 'vrača' na množično tržišče - v obliki majic, obeskov za ključe, podlag za miške in celo omejeno serijo torbic Louis Vuitton (ki so stale po več tisoč evrov).

Kratek pregled stripovskega ustvarjanja
Za prvi strip velja Yellow Kid (Rumeni deček), ki je izšel leta 1895 v ameriškem časopisu World, napisal pa ga je Richard F. Outcoult. Rumeni deček je plešast, škrbast otrok, čigar pižama je rumene barve, njegovo okolje je ulica geta, kjer se potikajo prav tako nenavadni značaji, povečini prav tako otroci. Seveda iz ZDA prihajajo tudi Disneyjevi Miki Miška in njegova Mini, pa Racman Jaka in mnogi drugi, ki so z leti pogosto pristali v takšni ali drugačni umetniški preobrazbi.

V Evropi pa je med tistimi bolj znanimi stripi Tintin, "pogruntavščina" belgijskega umetnika Georgesa Remija - bolj znanega pod psevdonimom Hergé. Tintin pooseblja vsesplošne vrednote: večno mlad, pošten, neutrudljiv raziskovalni novinar se bojuje proti krivicam vseh vrst. Zaradi svojega dela potuje po vsem svetu, kar je očitno že iz naslovov epizod (Tintin v Kongu, Ameriki, Tibetu itd.), in opozarja na razmere na posameznih območjih.

Prav tako so se v zgodovino stripa neizbrisno zapisali Smrkci. Pisalo se je leto 1958, ko so se majhna modra bitja z belimi čepicami prvič pojavila v belgijskem stripu Spirou. Vendar takrat Smrkci še niso bili v središču pozornosti, saj so bili le "gostje" zgodbe o Johanu in Peewitu, ki je bila postavljena v čas srednjega veka. Oče Smrkcev, ob katerih so pozneje odraščale cele generacije otrok, je bil risar Pierre Culliford, znan pod psevdonimom Peyo, ki si je skupaj s prijateljem Franquinom zamislil tudi smrčji jezik.