Že ko so pred meseci napovedali, da bo torinski prt na ogled med 10. aprilom in 23. majem, si je več kot milijon radovednežev rezerviralo vstopnice, vsega skupaj pa pričakujejo več kot dva milijona obiskovalcev. Glavne slovesnosti v Torinu načrtuje tamkajšnja nadškofija, med obiskovalci iz Vatikana napovedujejo tudi papeža Benedikta XVI. "Navadni smrtniki", ki so si kupili vstopnice za ogled, bodo prt lahko občudovali vsega skupaj od tri do pet minut. Domnevni Kristusov mrtvaški prt, ki je izdelan iz lanu, je sicer last Vatikana, hranijo pa ga v posebni komori v torinski katedrali.

Negativ + negativ = pozitiv
Mnogi kristjani verjamejo, da je kos lanene tkanine, velike 437 x 117 centimetrov, tisti kos blaga, v katerega so ovili mrtvega Jezusa Kristusa, potem ko je prestal vse muke bičanja, trnovega kronanja in križanja - kar pomeni tudi, da je prav ta kos blaga edini materialni ostanek za Kristusom po tem, ko je vstal od mrtvih. S tem prepričanjem se strinjajo tudi nekateri znanstveniki, ki so prt analizirali, obstajajo pa tudi resni razlogi za nasprotno prepričanje. Na prtu je sicer mogoče videti nejasen odtis moške postave, za katero verniki verjamejo, da se je prenesla na laneno tkanino. Bolj jasno kot krvavi odtisi so vidni sledovi požara iz leta 1532.

Pravzaprav prt stoletja ni veljal za posebej zanimivo relikvijo - zato, ker so bili sledovi tako nejasni - zanimanje pa je vzbudil s tehnološkim razvojem in odkritjem fotoaparata. Leta 1898 ga je po klasičnem fotografskem postopku fotografiral Secondo Pia in pri razvijanju negativa odkril, da je podoba obraza in telesa na negativu precej bolj razločna in izrazitejša kot pa ob dejanskem pogledu na prt. Po odkritju so sklepali, da je podoba na prtu nejasna zato, ker gre pravzaprav za neke vrste negativ, ki je šele s fotografskim negativom prišel do pravega izraza. Logika v tem primeru gre približno tako; negativ negativa je pozitiv.

Srednjeveška potegavščina?
Mnogi menijo, da je prt le še ena izmed srednjeveških potegavščin; v tistih časih so namreč lahkoverno ljudstvo pogosto zavajali z neresničnimi relikvijami dvomljivega izvora (pogosto so se pojavljali razni deli telesa - prsti, noge ... -, ki naj bi pripadali svetnikom). Tako so raziskave prta izpred 20 let pokazale, da je tkanina pravzaprav srednjeveškega izvora, in sicer iz 13. ali 14. stoletja. To so potrdile tudi lanske raziskave na univerzi v Pavii: tamkajšnji strokovnjaki so namreč dokazali, da je bilo prt čisto mogoče izdelati v 14. stoletju, in sicer z uporabo poceni materialov in preprostega postopka (raziskavo je sicer deloma financiralo italijansko združenje ateistov in agnostikov). To časovno sovpada s časom, ko se je mrtvaški prt prvič pojavil (okrog leta 1360).

Znanost na obeh straneh
O avtentičnosti prta se Katoliška cerkev nikdar ni izrekla, vse, kar o njem pravijo, je, da gre za močan simbol Kristusovega trpljenja. Tako kot je na bolj ali manj dve polovici razdeljen 'laični' svet, so tudi znanstveniki tisti, ki so se razvrstili v dve nasprotujoči si skupini. Nekateri namreč trdijo, da je prav požar iz leta 1532 vplival na testa z radioaktivnim vodikom, ki je ovrgel avtentičnost prta. Poleg tega naj bi po mnenju nekaterih znanstveniki za analizo izbrali "nereprezentativen" del prta; to je iz tistega roba prta, ki so ga ljudje pogosto držali v rokah, kar pomeni, da naj da bi ostanki pota in kože lahko bistveno vplivali na datiranje. Izsledki študije, ki jo je opravila hebrejska univerza, pa kažejo, da podobe pelodov in rastlin, ki so na prtu, izvirajo z območja okoli Jeruzalema v osmem stoletju.

Večina znanstvenikov v današnjem času zagovarja bolj omehčano mnenje; da bi prt utegnil biti pristen, a je dosti večja verjetnost, da ni.