Osrednja slavljenca večera sta se tradicionalnemu govoru (z izjemo Simčičeve zahvale) odpovedala. Foto: BoBo
Osrednja slavljenca večera sta se tradicionalnemu govoru (z izjemo Simčičeve zahvale) odpovedala. Foto: BoBo
"Kot človek, ki počasi odhaja - ne samo s tega odra, ampak tudi z odra sveta - naj povem, da sem za nagrado hvaležen in tudi izjemno počaščen," je v kratki zahvali povedal Simčič. Foto: BoBo
Marlenka Stupica
Marlenka Stupica je svoje stvarjalno življenje posvetila otrokom. Foto: BoBo
Boris Cavazza
Največjo Prešernovo stvaritev, Zdravljico, je v celoti interpretiral Boris Cavazza. Foto: BoBo
Prešernovi nagrajence
Prešernova nagrajenca in dobitniki nagrad Prešernovega sklada s predsednikom države Borutom Pahorjem. Foto: BoBo
Prešernova proslava
V prvem, "umetniškem", delu proslave so nastopili predvsem samozaposleni v kulturi ali takšni brez statusa. Foto: BoBo
Nastopili so številni glasbeniki in drugi umetniki - od slikarjev, plesalcev do videoartistov. Imena sodelujočih so bila dolgo pred proslavo skrivnost. Foto: BoBo

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika je bila v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani državna proslava, na kateri so bile slavnostno podeljene Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.

"Ivan Cankar bi nemara ponovil svoje svarilo iz pred stotih let: Naj ne pustimo, da bi se nam kultura zopet spremenila v belo krizantemo na suknji siromaka," je v svojem uvodnem nagovoru ob "slovesnem trenutku, ob katerem nekoliko pozabimo grenkobo trenutnega časa" opozoril akademik Jože Trontelj, novi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada.

"Slovenci ta čas nismo na jasnem soncu - a vse, kar imamo najboljšega, tudi ni pod temnimi oblaki. Številne usode žal razkrivajo revščino in malodušje tam, kjer jih včasih nismo videli. Kulturne dobrine postajajo luksuzna dobrina; zato pa toliko bolj cenimo tiste, ki kljub kompnečemu kupčku denarja odrinejo nekaj za novo knjigo ali gledališko predstavo," je še izpostavil Trontelj, in ob tem navedel še besede iz Matejevega evangelija: "Človek naj ne živi samo od kruha in lakota ni samo lakota po hrani. Ljudje za preživetje potrebujemo tudi besedo, in potrebujemo kulturo."


Letošnja proslava ob kulturnem prazniku ima naslov Kultura osebno, kar izhaja iz želje "pokazati, kaj nastane, ko se sreča 25 posebnih ustvarjalk in ustvarjalcev," je zapisala avtorica in režiserka proslave Ivana Djilas. Posebnost proslave je, da na njej sodelujejo mladi kulturniki, ki svoj talent in znanje ponujajo z osebnim statusom, "nezaposleni, brez stalnega angažmaja, samostojni delavci v kulturi ..." S tem želi režiserka opozoriti na velik potencial slovenskih umetnikov, ki z vse manj "državne kulturniške zaščite" vse težje ustvarjajo in dopolnjujejo celovito podobo krajine slovenske kulture, ki jo na drugi strani predstavljajo institucije, javni zavodi in kulturniška birokracija. Ob imenih teh mladih - ali malo manj mladih - kulturnih ustvarjalcev (Milanka Fabjančič, Simon Klavžar, Marko Brdnik, Zlatko Kaučič, Irena Zdolšek, Jerca Novak, Irena Preda, Sebastijan Duh, Jelena Ždrale, Boštjan Gombač in drugi) tako lahko poleg njihovih dosežkov na ekranu preberemo tudi druge "streznitvene" podatke iz njihovih biografij: denimo "letos se seli v tujino", "3/4 zaposlen v šolstvu", "samozaposlena na porodniškem dopustu" in tako dalje. Čast - v celoti! - recitirati Prešernovo Zdravljico, je pripadla upokojenemu igralcu Borisu Cavazzi.
Zavedamo se, da številni stojijo za svojim ustvarjanjem
In če je bila Zdravljica najprej (samo) poezija, delo enega pesnika, ki je pozneje postal velik, njegova pesem pa himna, "danes vemo, da so kulturni potencial Slovenije številne posameznice in posamezniki, umetnice in umetniki na različnih področjih, ki s svojim življenjskim delom stojijo za svojim umetniškim ustvarjanjem. Vsaka umetniška stvaritev skriva za sabo ure dela, leta vaj, številne poskuse, mnoge medsebojne vplive in preplete, zgodovino, sedanjost in prihodnost – družbene okoliščine in refleksijo ter seveda nujno ljubezen in veselje do ustvarjanja," še dodaja Djilasova. Vse to pa bo izraženo kot "poklon kulturi, nagrajenkam in nagrajencem, ustvarjalkam in ustvarjalcem, najboljšim med nami v 2012. To je naš praznik."
"Umetniškemu" delu proslave je sledil še osrednji: najprej podelitve nagrad Prešernovega sklada (za ustvarjanje v zadnjih dveh letih) so prejeli: mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink, pesnik, filozof in prevajalec Gorazd Kocijančič, baletna plesalka Regina Križaj, režiser in scenarist Metod Pevec, baritonist Jože Vidic in prevajalka Marija Javoršek. Poleg obrazložitev nagrad so predstavili tudi drobce avtorskega dela nagrajencev.

Letošnja dobitnika Prešernove nagrade za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus sta slikarka Marlenka Stupica in pisatelj Zorko Simčič. "Kot človek, ki počasi odhaja - ne samo s tega odra, ampak tudi z odra sveta - naj povem, da sem za nagrado hvaležen in tudi izjemno počaščen," je v kratki zahvali povedal Simčič. Marlenka Stupica je svojo nagrado prevzela brez govora, toda ob bučnem aplavzu avditorija.

Kdo vse je stopil na oder Gallusove dvorane?
Poleg novega predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada, akademika Jožeta Trontlja, ki je poročal o delu UO Prešernovega sklada, so slavnostni dogodek v Gallusovi dvorani torej oblikovali tudi številni glasbeniki, igralec Boris Cavazza, plesalka Bojana Mišić, avtorica videa Vesna Krebs, ilustratorka Milanka Fabjančič, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak, avtorja glasbe Sebastijan Duh in Boštjan Gombač ter kostumografka Jelena Proković.

Nagrade, ki v začetku niso bile ne Prešernove in ne zgolj umetniške
Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti v Republiki Sloveniji. Prešernovo nagrado prejmejo ustvarjalci, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturno zakladnico, nagrado Prešernovega sklada pa ustvarjalci za pomembne umetniške dosežke, ki so bili javnosti predstavljeni v zadnjih dveh letih pred podelitvijo in pomenijo obogatitev slovenske kulturne zakladnice.
Začetek podeljevanja nagrad sega v leto 1946, že leto prej pa je bil 8. februar razglašen za kulturni praznik. Prve nagrade so bile podeljene 8. februarja 1947. Nagrade so bile leta 1955 poimenovane po Francetu Prešernu, zakon pa je bil v nadaljevanju spremenjen še večkrat. Ena večjih sprememb se je zgodila leta 1961 – od tedaj so nagrade namenjene samo še umetniškim delom, razdeljene pa so na Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada. Pozneje se je zmanjšalo tudi število nagrad. Danes podeljujemo največ dve Prešernovi nagradi in največ šest nagrad Prešernovega sklada. Doslej je bilo podeljenih 324 Prešernovih nagrad in 483 nagrad Prešernovega sklada.

Pogovor z Bernardo in Marcosom Finkom
Baritonist Jože Vidic
Režiser Metod Pevec
Prevajalka Marija Javoršek
Pesnik in filozof Gorazd Kocijančič
Zorko Simčič o tematiki desetništva
Marlenka Stupica o ilustraciji in svojem delu
Baletna plesalka Regina Križaj
Kulturniki niso zasedli le Cankarjevega doma, ampak tudi ploščad pred njim
Pogovor z Bernardo in Marcosom Finkom
Baritonist Jože Vidic
Režiser Metod Pevec
Prevajalka Marija Javoršek
Pesnik in filozof Gorazd Kocijančič
Zorko Simčič o tematiki desetništva
Marlenka Stupica o ilustraciji in svojem delu
Baletna plesalka Regina Križaj
Kulturniki niso zasedli le Cankarjevega doma, ampak tudi ploščad pred njim