Vodnik je prišel na svet leta 1758 v Zgornji Šiški, tedaj še vaškem območju v predmestju Ljubljane (danes je skoraj v središču prestolnice) v kmečko-obrtniški družini (večina prebivalcev Šiške, danes urbanega območja, se je takrat ukvarjala s kmetijstvom). Osnovno šolo je končal v Ljubljani, nato se je izobraževal tudi pri stricu v novomeškem samostanu. Po gimnaziji (obiskoval jo je med letoma 1769 in 1775), v kateri sta ga zanimali zlasti poetika in retorika, se je v frančiškanskih samostanih (v Novem mestu, Ljubljani, Kamniku, na Sveti gori nad Gorico) pripravljal za duhovniški poklic. Učil se je tudi orglanja, študiral je filozofijo in teologijo.

Član Zoisovega kroga razsvetljencev
Kot duhovnik je Vodnik deloval v Ljubljani, na Bledu, v Sori, Ribnici in od leta 1793 na Koprivniku nad Bohinjem, kjer je prišel v stik z Žigo Zoisom. Ta ga je takoj pritegnil k svojim literarnim in preroditeljskim načrtom. Zoisov cilj je bil izdati dela iz zgodovine, zemljepisa, poezije, slovnice in slovarja v slovenskem jeziku, s čimer naj bi dvignili slovenski jezik na raven omikanega jezika.

Zois, okrog katerega je bilo zbranih več pomembnih imen slovenskega razsvetljenstva, je bil Vodnikov mecen vse do smrti. Pomagal mu je do premestitve v Šentjakob v Ljubljani, kjer je leta 1797 postal profesor na gimnaziji. Kot član Zoisovega kroga intelektualcev je Vodnik pomagal mnogim mladim talentom, med njimi tudi Francetu Prešernu, največjemu slovenskemu pesniku. Po Vodnikovi smrti je Prešeren v njegov spomin napisal dve elegiji.

Od poezije do kuharije in babištva
Vodnikovo delo je zares raznovrstno. Med letoma 1795 in 1806 je pisal Veliko in Malo pratiko. Bil je urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske novice, ki je izhajal med letoma 1979 in 1800. Poleg pesmi, med njegovimi najbolj znanimi sta Zadovoljni Kranjec in Dramilo, ter novinarskih prispevkov je Vodnik pisal tudi priročnike za slovnico, učbenike in celo knjigo receptov (Kuharske bukve, 1799) in priročnik za babice (Babištvo, 1818). Kot omenjeno, je Vodnik sestavil nekaj učbenikov, med njimi tudi Abecedo za perve šole in slovnico Pismenost in gramatika za perve šole, v kateri je z zanosom pisal, da je treba "začeti vse nauke s tisto besedo, s katero nas je mati učila".

Preproste, a sporočilne pesmi
Vendarle poznamo Vodnika predvsem kot pesnika, velja za prvega pravega pesnika v slovenskem jeziku, pa tudi prvega novinarja. V svojem pisanju je uporabljal staro pisavo bohorčico, pisal je v (svojem) zgornjekranjskem dialektu, v katerega je vnesel besede in slovnične sestavine iz drugih slovenskih narečij, tako da je bil razumljiv širši javnosti.

Čeprav se mu redko priznava pesniško globino in izvirnost, je v njegovih pesmih mogoče najti iskrena čustva, pa tudi močno ironijo. Pesniti je začel pod vplivom Marka Pohlina. Svoje prve pesmi je objavljal v Pohlinovem zborniku Pisanice, med katerimi je bolj znana Zadovoljni Kranjec, razsvetljenska hvalnica preprostemu Slovencu. Leta 1806 je izdal prvo slovensko pesniško zbirko Pesmi za pokušino. Vodnikova poezija je bila preprosta in nezahtevna, večinoma domoljubnega in satiričnega značaja. Ena njegovih najbolj znanih pesmi, Dramilo, je pesniška spodbuda Slovencem, naj bodo ponosni na svojo deželo, jezik in dediščino.

Ob 250-letnici rojstva Valentina Vodnika je v Kulturno-umetniškem društvu Vodnikova domačija še posebej živahno. Program, ki so ga pripravili, se bo iztekel v nedeljo, 10. februarja. Večina prireditev se odvija prav v rojstni hiši velikega slovenskega razsvetljenca na Vodnikovi ulici, Vodnikov rojstni dan pa so v družbi pesnika Toneta Pavčka in Andreja Kurenta proslavili na Navju, kjer je pokopan.

A. K.