Zaradi dostopnosti in drugih prednosti se je človek od nekdaj zatekal k lesu; služil mu je kot energent, gradbeni material, iz njega je izdeloval orodja. Ker pa je zaradi svoje organske zgradbe les praviloma obsojen na propad, so takšni predmeti v redkih primerih dočakali današnji čas. Tisočletja preživijo le v ekstremnih pogojih, kjer pomanjkanje kisika onemogoča razvoj mikroorganizmov.

Eno izmed takšnih okolij je suha puščava, drugo izredno vlažno okolje, kakršno je muljasto dno močvirja ali reke. Tudi deblak iz 1. stoletja našega štetja se je toliko časa ohranil zaradi majhne količine kisika in hranil pod sedimentom Ljubljanice, zato pa je ob dvigu nad njeno gladino izpostavljen naglemu propadanju.

Več vode kot lesa
Večji delež deblaka predstavlja voda. Po navedbah konservatorke in restavratorke iz Restavratorskega centra ZVKDS doc. dr. Katje Kavkler je glede na maso lesa vode kar 400 odstotkov, zato bi v primeru posušitve zaradi razgrnjenosti in oslabelosti materiala prišlo do skrčkov in razpok, predmet pa bi se nepovratno deformiral do neprepoznavne oblike. Da bi to preprečili, bodo deblak konservirali z melaminsko smolo, s pomočjo katere utrdijo močno razgrajeno lesno strukturo, ne da bi pri tem povsem zapolnili vrzeli, posledično pa les ohrani svojo osnovno strukturo in barvo.

Do zdaj so površino deblaka očistili s krtačami, zobnimi ščetkami in skalpeli ter vzeli vzorce lesa, da bodo s pomočjo dendrokronoloških analiz natančneje določili starost. Sledi tretja faza pasivnega čiščenja, v kateri bodo z namakanjem v demineralizirano vodo odstranili kisline in soli iz notranjosti lesa. Prenizek pH bi namreč lahko pospešil strjevanje smole v postopku utrjevanja, ki bo sledil čiščenju, zaradi česar les ne bi bil v celoti prepojen z njo, verjetnost poškodb pa bi bila povečana.

Šele ko bodo meritve pokazale zadostno čistost lesa, bodo deblak nekaj mesecev namakali v vodni raztopini melaminske smole, na koncu postopka pa jo polimerizirali pri nekoliko povišani temperaturi.

Še pred tem, pravzaprav že čez nekaj dni, bo sledilo 3D-skeniranje in dokumentiranje, kar bo prineslo arheologom nove podatke, hkrati pa olajšalo končno sestavljanje deblaka in omogočilo spremljanje kakovosti konserviranja.

Zavarovan s posebnimi kapsulami
Ker je bil les v deblaka močno razgrajen, zaradi njegove velikosti pa tudi rokovanje z najdbo hitro privede do poškodb, so v restavratorskem centru iz epoksi smole izdelali nosilne kapsule oziroma kalupe. Kapsule, ki preprečujejo deformacijo oblike deblaka med samim posegom, so po celotni površini navrtali z luknjami, da bodo omogočile izmenjavo snovi v prihodnjih fazah posega.

Gre za prvi tovrstni poseg v Sloveniji (tudi barjansko kolo je konservirano z melaminsko metodo, ki pa so jo opravili v Mainzu, poleg tega je koliščarska najdba neprimerno manjših dimenzij), za katerega so do zdaj porabili približno 250 kubičnih metrov vode, 700 kilogramov epoksi smole, okoli 350 kvadratnih metrov steklene tkanine, 350 kilogramov aluminija in okoli 700 rokavic iz lateksa.

V deblaku prevažali gradbeni material
Verjetno eden izmed petih najdaljših rimskih deblakov v Evropi (večina jih je dolga od 6 do 12 metrov, tokrat pa imamo opraviti s skoraj 16 metri dolžine) po besedah arheologa Andreja Gasparija lepo dopolnjuje segment najdenih rimskih plovil na območju Barja in Ljubljanice. Ohranile so se tri velike transportne ladje, precej vemo o manjših deblakih, zdaj pa bo poznavanje rimske plovbe dopolnil še velik deblak. Tudi ta je bil namenjen za prevoz, verjetno gradbenega materiala. Če prevedemo v današnji čas in so bili manjši deblaki to, kar so danes avtomobili, lahko 16-metrsko plovilo primerjamo s kombijem, pojasni Gaspari.

V restavratorskem centru domnevajo, da bo celoten postopek končan v treh letih, ko bo deblak kot eden osrednjih eksponatov razstavljen v posebni klimatski komori novega doživljajskega razstavišča na Vrhniki.
Maja Kač
Foto: ZVKDS

Vabljeni k ogledu videa Gašperja Pirca, študenta magistrskega študija oddelka za lesarstvo, ki je v okviru vaj izvedel test na arheološkem lesu.