V naslovu uporabljeni rek na mladih svet stoji ima že nekaj let majavo ciničen prizvok, ker mladim danes preprosto ni priznan status odraslosti – kar je v veliki meri povezano s službo. Kar je verjetno razlog za vse pogostejše debate o novi oziroma mladi generaciji. O potrebi po izpostavljanju vprašanja mlade generacije in njene vloge v družbi zgovorno priča, da sta se na isti dan, vsaka na svojem koncu mesta, zgodili dve srečanji z enako temo; AirBeletrinin krog je organiziral okroglo mizo z naslovom Delo "večne mlade" generacije, kjer so sodelovali Izar Lunaček, Katja Perat, Blaž Kosovel in moderatorka Manca G. Renko, Inštitut IRIU pa je organiziral pogovor O generacijskem diskurzu z urednikom revije IDIOT Urošom Prahom, pisateljem Andrejem Tomažinom, pisateljico Anjo Radaljac, literarnim in filmskim kritikom Urbanom Zorkom ter moderatorjem Muanisom Sinanovićem. Ali gre pri tem zgolj za naključje, ki priča o žgoči temi, ali pa gre celo za razkol znotraj generacije same, ostaja vprašanje, kot pravzaprav ostaja vprašanje tudi, ali se trenutno mlada generacija sploh počuti povezano.

Med prakso in filozofijo
Medtem ko so se na prvi okrogli mizi, kot je razvidno iz napovednika, spraševali predvsem o fenomenu nezaposljivosti naše generacije in o tem, ali bo ta prinesel večjo ali manjšo kreativnost, pa so se na Inštitutu IRIO posvetili predvsem mladi literarni generaciji, saj se navsezadnje prav v okviru nje pojavljajo obravnavana vprašanja. Po besedah Sinanovića se "prek generacijskega vprašanja vzpostavlja identifikacijska točka za pisatelje, prek katere pridobivajo medijsko pozornost in kapital, kar posledično vpliva tudi na uspeh pri razpisih in vlogo teh ljudi kot javnih intelektualcev". Glede na tovrstne uvodne besede je presenetljivo, da se v nadaljevanju pogovora udeleženci niso posvečali praktičnim razsežnostim trenutnih težav mlade generacije, ampak je njihova debata potekala predvsem v filozofskih sferah, kjer je najbolj odmevalo to (česar se udeleženci sami – vsaj tako se zdi – niso zavedali), da se sami ne čutijo del generacije oziroma da samega pojma generacija niti ne jemljejo resno.

Sodeč po tem se trenutno mlada literarna generacija, v okviru katere se najpogosteje sliši ime Katja Perat (sicer udeleženka AirBeletrininega pogovora), lastnega formiranja niti ne zaveda oziroma ga noče priznati, ker v tem trenutku še ne vidijo skupnega imenovalca, ki bi ga kot predstavniki generacije predstavljali. Pri tem je treba opozoriti, da je večina govorcev v svojih zgodnjih dvajsetih letih, kar pomeni, da kritična samorefleksija pravzaprav še ni na njihovem mestu – kar pa mlajše predstavnike t. i. "kritične" generacije loči od njenih starejših predstavnikov, rojenih v zgodnjih osemdesetih letih, ki bi že morali biti zmožni pretresa lastnega dela zadnjih desetih let. Kljub temu, kot je bilo slišati na pogovoru, pa mlado generacijo družita želja po boju s starejšo generacijo in želja po skupnem emancipatornem boju. Pravzaprav je mogoče trditi, da se je mlada generacija, rojena v 80. letih, začela prebujati z letom 2008, danes se s pogovori, kot je bil IRIU-jev, konstituira, čez nekaj časa (če je le ne bo prehitela nova generacija) pa bo že zmožna angažmaja – o čemer priča tudi kritika generacije, rojene v desetletju prej, ki so jo udeleženci debate označili za mlačno, "z mlačno generacijo pa se je težko spopadati".

Vsekakor pa se pri tem pojavlja vprašanje, ali se določena generacija sploh lahko vidi kot generacija ali je pojem sam zgolj konstrukt starejših, ki želijo opredeliti svoje potomce. Predvsem pa v kolikšni meri je razpravljanje o samem sebi sploh konstruktivno?

Uspavanost neke generacije in kaj bomo podedovali
Pred približno sedmimi leti se je o generaciji in njeni konstituciji bolj malo govorilo; morda zato ker tedaj stari 20 let in več nismo imeli potrebe po tem, morda zato, ker se kot pripadniki iste generacije nismo čutili povezane, morda pa zgolj zaradi nekakšne vsesplošne generacijske malomarnosti in zabuhlosti uspavanega udobja. Kakor koli že, kmalu po zloglasnem prelomu leta 2008 so se začeli dvigovati glasovi o mladi generaciji - kdo sploh je, kaj je in predvsem kaj počne?

To je (bila?!) predvsem generacija brez revolucionarnega naboja, ker ji ta nikdar ni bil potreben. Ker smo odraščali v udobju novovzniklega postsocialističnega materializma, prežeti z MTV-jevskim navideznim svetom in preprosto nismo čutili potrebe po kakršnem koli uporu. Ker so se – tako nam je bilo rečeno – za vse to borili že naši starši in naši stari starši. Starejše generacije pa rade nadzorujejo in najlažje je nadzorovati uspavano generacijo (tudi otroka posadimo pred televizijo, ko želimo mir). In tako se je zgodilo, da je udobje, za katerega smo bili do nastopa krize prepričani, da ga bomo preprosto podedovali, preprosto izpuhtelo oziroma je izpuhtela možnost dedovanja. Želja po udobju pa seveda ne. Kar pa je z minimalnimi možnostmi zaposlitve bolj kot ne pobožna želja. Zato je morda končno čas, da stare vzorce vržemo v smeti in vzpostavimo nove. Pokojnine tako ali tako ne bomo imeli.