Čeprav imajo tudi moška obuvala (predvsem v poslovnem in političnem) svetu vlogo 'nosilca statusa', so obuvala veliko bolj cenjena v ženskem svetu in njihovo dvigovanje v višave (debeljenje podplatov) sega do časov Antike; vsaj v zahodnem svetu, medtem ko so bile recimo japonske gejše prave umetnice v hoji na japonkah, oplemenitenih z dvema deščicama na podplatu. Mimogrede, razlog za povezovanje dekliških nog na Kitajskem je mogoče povezati s spolnostjo; manjše nožice namreč narekujejo drugačno hojo, ob kateri bolj delujejo vaginalne mišice - kar nas seveda privede nazaj do izhodišča - stopal (in nog) kot tistega, kar buri moško domišljijo.

Moda, ekonomija, politika v enem
Nekdaj so bile noge sicer zakrite z metri in metri blaga, kar seveda pomeni, da se moške oči niso kar tako dokopale do kože, so pa bili ti metri in metri blaga pogojeni tudi s tistim, kar so imele ženske obute. Razstava v muzeju Bata Shoe v Torontu na ogled postavlja več kot 60 parov čevljev iz renesanse in baroka, ko so bile modne že prav vratolomne umetnine. Z dviganjem kril razstava z naslovom On a Pedestal: From Renaissance Chopines to Baroque Heels (Na piedestalu: Od renesančnih podplatov do baročnih pet) razkriva modne dodatke, ki so bili skoraj bližje ekonomiji in politiki kot visoki modi.

"Gospa, vam lahko ponudim?"
Čevlji z debelimi podplati plemkinj - predvsem Španije in Italije - so dosegali neverjetne višine, par razstavljenih beneških čevljev meri skoraj pol metra. Vse to zato, da bi te hčerke (poleg njih so tovrstne čevlje nosile tudi kurtizane) javnosti pokazale družinsko bogastvo; čim višji so bili čevlji, tem več blaga je bilo treba porabiti za obleko, več porabljenega blaga pa je seveda pomenilo več porabljenega denarja - to pa je seveda kazalo na finančni položaj družine, kar je navsezadnje prineslo tudi ustreznega snubca (ob vsem tem je bila za marsikaj zaslužna tudi ženska nečimrnost).

Gospodične, postavljene na polmetrske piedestale, brez pomoči vsaj dveh služabnic oziroma brez pomoči drugega niso mogle hoditi. Pravzaprav naj bi navada, da moški ponudijo ženski laket v oporo, izhaja prav iz renesanse, ko so ženske potrebovale dodatno pomoč, da so se sploh lahko premikale.

Ko so bili tudi moški opeteni
Renesančni čevlji naj bi bili celo osnova ženske toalete, nekako tako, kot je v 19. stoletju tako osnovo tvoril korzet, ki je (prav tako v službi estetike in zapeljevanja) preoblikoval žensko telo. Njihov namen ni bil to, da bi jih javnost videla, temveč da so vizualno podaljšali telo. Izjema je bila Španija, kjer so čevlji kukali izpod krila; španski čevlji so bili prav zato veliko bolj zanimivi, bolj dodelani, dekorirani, skoraj bi jih bilo mogoče primerjati s parom čevljev iz delavnice Manola Blahnika.

V 17. stoletju oziroma z nastopom baroka so debele podplate zamenjali malce bolj elegantne visoke pete, kar je sovpadlo tudi s političnimi premiki Evrope, njenim povezovanjem z Vzhodom (tu je imela pomembno vlogo Perzija) in s tem, da je Beneška republika vse bolj in bolj bledela. Pete so nato svoj razmah doživele v Franciji, na noge pa so si jih nadeli tudi moški, a so jih s koncem baroka tudi odložili in pete so vse odtlej ostale v domeni žensk.