Nizozemska krajinska arhitektka Joyce van den Berg je namreč predstavila projekt, ki bi nekdanjo mejo med Vzhodno in Zahodno Nemčijo spremenila v 'skrivne' vrtove in območje, primerno za rekreacijo. Pred dvajsetimi leti je to območje, kjer je pravzaprav le pesek, imelo precej pogubnejšo nalogo; pesek so namreč redno gladili, da bi se ob morebitnih prebegih čez mejo med obema svetovoma videle stopinje. Zdaj pa van den Bergova želi ves ta pesek oživeti in področje spremeniti v funkcionalno.

Omenjena arhitekta je kuratorka razstave Nova luč nad nikogaršnjo zemljo (New Light on No Man's Land) v Nemškem arhitekturnem centru, katere cilj je predstaviti, kaj vse bi bilo z ostanki zidu mogoče narediti.

Edinstveno območje
'Mrtvi pas' ali nikogaršnja zemlja se še danes vleče po mestu: znotraj mesta oziroma v strožjem centru je nekoč stal dejanski zid, ob robovih mesta pa so mejo zaznamovale žičnate ograje, opazovalni stolpi in trak zemlje, ki ni pripadal ne eni ne drugi strani. Gre za približno 155 kilometrov dolgo območje, ki v premeru meri od 20 metrov do dva kilometra in pol, ki ga je van den Bergova natančno preučila. Večina ga je še danes neuporabljenega, na spletni strani Nemškega arhitekturnega centra pa so ga označili "kot edinstveno območje z visokim potencialom".

Olepšati, kar je zanemarjeno
Van der Bergova se je nad tem delom Berlina navdušila, ko je pred desetimi leti v mestu študirala; rada bi videla, da se 'mrtvi pas', ki ga sama imenuje pokrajina travme, spremeni v rekreacijsko območje. Arhitektka je že sodelovala pri podobnih projektih v Utrechtu, Amsterdamu in na primer pri prenovi nekdanjega vojaškega letališča.

Pravi, da ima kot tujka prednost zunanjega vpogleda v projekt in da je njen cilj spoštovati zgodovino in ostanke nekdanje meje, obenem pa zdaj zanemarjeni del olepšati z novoposajenimi rastlinami ter ga spremeniti v zanimivejšega tudi z možnostmi razvedrila. Njen načrt je neplodne trakove peska postopoma oživeti z novimi oblikami rastlin, hkrati pa nasaditi tudi rastline, ki so značilne za nemške gozdove.

Iz starega v skrivnostno novo
Van der Bergova ima tudi zamisli, kako bi v nov koncept tega območja vpletli zapuščene opazovalne stolpe; nekoč jih je bilo malo več kot tristo, danes pa jih je ostalo le še pet. Vodja projekta bi rada teh pet stolpov in tudi druge ostanke, ki jih je še mogoče rešiti, spremenila v male skrivne vrtove. V njih bi bilo - varno pred vetrovi in drugimi vremenskimi pojavi - mogoče gojiti nenavadne vrste rož in drugih rastlin, mimoidoči pa se sploh ne bi zavedali, da so pred njimi opazovalni stolpi, dokler se jim ne bi popolnoma približali.

Poleg tega pa projekt predvideva tudi prekanjen načrt označevanja predorov, ki so nekoč vodili z vzhoda na zahod. Prav te danes označujejo kot najpomembnejši ostanek nekdanje meje. Predori so bili zgrajeni v velikem tveganju, morebitno odkritje pa bi za graditelje pomenilo neizbežno kruto kazen, včasih pa tudi porušenje stavb nad predorom. Po predlogu van der Bergove bi mesta, kjer so bili predori obsijani v smeri z vzhoda proti zahodu, in se tako spominjali tudi tistih, ki so predore gradili.