Slavni španski arhitekt Santiago Calatrava je po naročilu Benečanov oblikoval povsem moderen most, ki naj bi ga s pomočjo 74 stebričkov razpeli čez Canale grande. A špansko-italijansko prijateljstvo se je kmalu skazilo. Foto: EFE
Slavni španski arhitekt Santiago Calatrava je po naročilu Benečanov oblikoval povsem moderen most, ki naj bi ga s pomočjo 74 stebričkov razpeli čez Canale grande. A špansko-italijansko prijateljstvo se je kmalu skazilo. Foto: EFE
Tovorjenje kosov mostu
Leta 2005 so bili posamezni kosi mostu že narejeni in pripravljeni v skladišču gradbenega podjetja. Nato se je pojavila nova težava: kako jih spraviti po beneških kanalih do Plaze de Roma, kjer se bo začel? Centimeter napake, in poškodovali bi lahko katerega izmed treh že obstoječih starih beneških mostov (Rialto, Academia in Scalzi). Na koncu so kanale uspešno prepluli, a so morali za vsako etapo čakati na čas skrajne oseke, da ni bil njihov tovor previsok. Foto: EPA
Četrti veliki most so sklenili zgraditi na Rimskem trgu, ki sicer ni najlepši del Benetk, je pa nekakšen vhod v mesto.

Krstili so ga za najdaljši most na svetu - pa ne zaradi njegovih 94 metrov, ampak zato, ker so most španskega arhitekta Santiaga Calatrave gradili dolgih dvanajst let. Sprva so ga opisovali s samimi presežniki - "arhitekturni biser" in "preproga luči nad vodo" - a od leta 1996, ko se je ideja rodila, se je sanjski most počasi spreminjal v nočno moro. Stroški gradnje so narasli s 3,5 na 10 milijonov evrov, nato so mu jo zagodli zakoni fizike (teža konstrukcije iz stekla in jekla bi na obeh bregovih lahko povzročila nepopravljivo škodo) - da težav, ki so jih imeli s tovorjenjem gromozanskih kosov mostu po beneških kanalih in pod že obstoječimi mostovi, sploh ne omenjamo.

O zarečenem kruhu ...
Prav zato bi moralo biti večkrat prestavljeno odprtje mostu (citiramo izjavo beneškega župana iz maja 2007: "verjetno julija, ampak res najpozneje avgusta ali septembra, ko bo filmski festival") nekakšna katarza. Slovesnosti, ki je bila načrtovana za 18. september, bi se moral udeležiti tudi predsednik Napolitano - a očitno se je mesto odločilo, da bi bilo vse skupaj bolje opraviti brez pritegovanja pozornosti javnosti.

Most bo zaživel prav potihem
Mestna svetnica Mara Rumiz je za Corriere della Sera povedala, da most še ni čisto končan - še vedno niso zgradili prehoda za invalidske vozičke -, da pa bi ga bilo "nedopustno" še naprej držati zaprtega za pešce. "Enkrat v bližnji prihodnosti" bodo ljudem prehod omogočili - brez fanfar, ognjemeta ali rdeče preproge. S to taktiko bi se radi izognili demonstracijam, ki jih napovedujejo nasprotniki, pa tudi ponovnemu brskanju po "blamaži" v medijih.

Najbolj glasni nasprotniki novega mostu so iz vrst desničarske Alleanze Nazionale, ki pravijo, da je konstrukcija "spomenik slabi upravi in zapravljanju beneškega denarja"; trdijo tudi, da je končni seštevek stroškov (predvsem zaradi sodnim bitkam z gradbenim podjetjem) bližje dvajsetim kot desetim milijonom evrov, in opozarjajo, da z odprtjem zamujajo že štiri leta. Predstavnik Alleanze Nazionale Raffaele Speranzon je odpoved otvoritvene slovesnosti označil za "zmago zdrave pameti".

Preveč "nov" za Benetke?
Tradicionalisti so povedali nekaj gorkih tudi o estetski plati polemike: umetnostni kritik in nekdanji namestnik ministra za kulturo Vittorio Sgarbi je izjavil, da je most videti kot jastog (pa ne zato, ker bi bil tako odličen) in da kvari razgled na Benetke.

Seveda ima veliki Calatrava - ki med svoje dosežke šteje olimpijski stadion v Atenah, še nedokončano točko nič v New Yorku in sloviti školjkasti avditorij v Valencii - tudi svoje zagovornike: direktor beneškega bienala Paolo Baratta pravi, da je most "lep in iskren". "Zelo mi je všeč. Oblika je ravno pravšnja, razmerje med dolžino in specifično težo pa več kot sprejemljivo. Za nameček je še koristen, in uporabnost je ena od plati lepote."

Ana Jurc