Drugo
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 3.5 od 11 glasov Ocenite to novico!
Boucheron se zaveda pasti zgodovinopisja – od institucionalnega potvarjanja dejstev in ustvarjanja nacionalnih mitov pa do zabavljaških, všečnih zgodb ter nenehnega drobnjakarskega opominjanja, da so interpretacije zavajajoče, pomanjkljive, napačne, na drugi strani. Da bi združili oboje – privlačnost zgodb in znanstveno metodičnost – je pri Svetovni zgodovini Francije s sodelavci zasledoval kompleksno nadnacionalno zgodovino, a ne v tradicionalistično prozahodnem vojaško-političnem smislu, pač pa z večjim posluhom sočne podrobnosti, anekdote in zgodbe malih ljudi, zaradi katerih se zgodba pripoveduje sama. Iskali so svetovno angažirano zgodovino, ki nagovarja vse. Pri zasnovi niso bili revolucionarni, čeprav so mediji vzbujali tak vtis, ker so se zavedali, kako težko je preseči izročilo nacionalnih okvirov pisanja, ampak so izhajali iz francoskega izročila transnacionalne zgodovine. Francija je vedno precej svetovno naravnana. Foto: BoBo
       Zgodovina je medicini namreč zelo podobna: daje diagnozo. Če poznamo simptome, lahko skonstruiramo, kaj se bo zgodilo. Razlika je le ta, da napredek medicine pripišemo znanstvenikom, napredek zgodovine pa politiki …       
Po uvodnem predavanju je gostu Manca G. Renko zastavila vprašanja, kako se izogniti nacionalnemu zgodovinopisju kot edinemu zveličavnemu okviru zgodovinske naracije, kako se je na knjigo Svetovna zgodovina Francije odzvala stroka, ali obstaja zgodovina kot nepolitična veda. Nato je spraševalo občinstvo: v kakšen odnos stopa zgodovina z leposlovjem, ali elemente prezentizma lahko vidimo v reku Zgodovina učiteljica življenja, Užij dan in Gefuehl, kako razumete evropski kulturni "patchwork" ... Foto: BoBo
       Zdi se, da imamo na Zahodu strast do ločevanja in gradnje zidov: Jeruzalem, Mehika in drugi, manj vidni … V Evropi pa je še neka prikazen, ki preži na nas: begunci. Kdor verjame, da so begunci Drugi, pozablja in zanika zgodbe svojih staršev in starih staršev. Naša skupna odgovornost je, ali Evropa postaja Evropa protireforme, ki se upira emancipatornemu duhu.       
Ob obisku francoskega zgodovinarja je pri založbi Studia humanitatis izšlo njegovo nastopno predavanje na Collège de Franceu: Kaj zmore zgodovina. Prosto po Rankeju bi lahko rekli, da zgodovino beremo, kot jo preprosto opišemo. Foto: BoBo
"V Evropi prevladuje ideja o Italiji kot evropskem laboratoriju – v 16. stoletju so vse novosti izšle iz Italije. Danes se nam kolca po velikih cesarstvih, utrujeni smo od pravne kompleksnosti in birokracije – a v italijanskih državicah, tem oligopolnem sistemu, je bilo natanko tako že pred 500 leti. Ko jim je bilo dovolj, so oblast predali v roke gospodom. Evropa je prav tako raznolika, po tem se odlikuje; in evropski kolaž tako zapletenost zahteva. Razočaranje je treba premagati, da se ne navdušimo nad avtoritarnostjo, kajti ... vedno smo lahko razočarani." Foto: BoBo
       Zgodovine ni mogoče preprosto obrniti, kot to lahko storimo z rokavico. Danes ne verjamem(o) več, da lahko zgodovina ustvari nacijo ali katero koli skupnost, ker zgodovina ne more oblikovati identitete. Zgodovina ne omejuje družbe, ne more določiti trajanja teološko-politične matrike.       
Predavanju je prisluhnil tudi Luka Mesec. Foto: BoBo
       Bistvo Evrope pa vidim prav v raznolikosti. Evropa je lahko tukaj in hkrati sanja o drugje, omogočimo ji, da se svet in preteklost združita na tem prostoru, kajti naš prostor si zaslužimo braniti.       

Dodaj v

Patrick Boucheron: "Zgodovina ne opisuje preteklosti, ampak tisto, kar nam omogoča, da gradimo prihodnost"

Francoski zgodovinar v Ljubljani
8. junij 2018 ob 10:39
Ljubljana - MMC RTV SLO

Francoski zgodovinar Patrick Boucheron je 5. junija v Cankarjevem domu podal pretanjeno interpretacijo zgodovine in zgodovinske zavesti, ki nas vse nagovarja, naj zaživimo odprto, pošteno, srečno in svetlo.

Torkov pogovor s Patrickom Boucheronom, francoskim strokovnjakom za srednji vek, profesorjem in piscem več zgodovinskih knjig najrazličnejše tematike, od urbanizma do psovk, sicer pa poznavalcem srednjeveško-renesančne Italije, je potekal v sklopu Fabule, čeprav se je bila ta uradno že končala. Po besedah moderatorke večera, Mance G. Renko, takšne priložnosti preprosto niso mogli izpustiti.

Poklon osrednji Srednji Evropi
Boucheronov začetek je bil galanten: poklonil se je Ljubljani, češ kako je užival, ko je opazoval oziroma se je potepal po srednjeveških uličicah Stare Ljubljane in kako mu je srednjeevropski duh, ki preveva slovensko prestolnico, jasno kazal, kaj zmore Evropa. "Srednja Evropa je osrednja, ne zahodna, ki živi v snu, da je osrednja, a je v resnici periferija ‒ in je zato negotova." Prav središčnost srednjeevropskosti ga je znova utrdila v prepričanju, da ve, kaj je moč zgodovine. "Vem, kakšna je moč zgodovine. Ko se časi menjajo, ko nihajo ‒ takrat je zgodovina nepredvidljiva. Po italijanski zgodovini me vodi Machiavelli, z njim razkrivam in banaliziram sodobnost. Naloga intelektualca je ‒ ne da se skrije v imaginarno, pač pa da najde natančne, pravične besede, s katerimi opiše, kaj ljudje v temnih časih postajamo. Zgodovina ne opisuje preteklosti, ampak tisto, kar nam omogoča, da gradimo prihodnost."

“Zakaj je Machiavelli živel v hudih časih?” nadaljuje francoski ljubitelj italijanske kulture. “Ne zaradi vojn, ki so pretresale Italijo, ampak odvračanja javnosti od lastne svobode, predajanja svoboščin avtoritarnim silam. To se je dogajalo počasi, a vseeno prehitro, da bi lahko to pravočasno dojeli in preprečili. Zgodovina pa nam da možnost razumeti položaj. Predaja izkušnje: vse, kar nas vznemirja, je nekdo že doživel. Če se ne spominjamo, moramo vse izkušnje, ki bi jih sicer doumeli iz zgodovine, doživeti na lastni koži, in to brez opozorila na položaj, ki jih ustvarja. Zgodovina tako kot literatura, umetnost, ustvarjanje, prijateljstvo povečuje naše izkušnje in nas uči živeti.”

Strah, svoboščine, varnost in avtoritarnost
Spomnil je, da Francija po več terorističnih napadih preživlja hude čase. Po 13. novembru 2015 je šla Francija na ceste, združilo jih je nasilje oz. vprašanje, kako se mu zoperstaviti, kako iziti iz tega obupnega položaja. Tudi Francozi so predali del svojih svoboščin za večjo varnost – kako lahko so se jim odrekli! Takšna prerazdelitev moči Boucherona skrbi, po drugi strani pa opozarja še na nekaj, kar ponuja zgodovina: odgovor na vprašanje lahko najdemo le, kadar vemo, kdo smo in kaj si želimo. Zato iščemo tisto skupno, navadno v preteklosti.

Priznati je treba, da je zgodovina služabnica in spremljevalka nacionalizma. Ta jo je profesionaliziral za afirmacijo lastnih hotenj. Najprej lingvistiko, ki je z utemeljitvijo knjižnega jezika zamejila jezikovne skupnosti in fiksirala identiteto, nato arheologijo, ki naj bi poiskala materialne dokaze o upravičenosti podmene o pr(a)vobitnosti teh jezikovnih skupnosti, in nazadnje zgodovino, da bi o vsem tem pripovedovala. “Kot zgodovinarji smo hčere in sinovi teh nacionalističnih ambicij. Država nas je za to vpoklicala in za to nas plačuje, tudi če se tega ne zavedamo. Ideja izvira iz srednjega veka – tedaj je bil izumljena nacija (opredelitev pravne pripadnosti plemstva na osnovi etničnih državnih tvorb, op. p.) in to je zadnja preteklost, ki nam je še na voljo. Od antike smo v resnici odrezani. Nihče več ne moli k rimskim bogovom …”

Zgodovina je lahko slaba – pa tudi dobra
Zgodovina je kronika nepredvidljivega, je zgodba srca in želje po svetu, v katerem želimo živeti. Prav toliko, kot se ozira v preteklost, strmi tudi v prihodnost. Takšna razlaga zgodovine nas morda preseneča, a kot opozarja Patrick Boucheron, vse prepogosto zamenjujemo pojme. Legitimno je, pravi, da si pripovedujemo zgodbe, da politika govori o preteklosti, vendar to ni zgodovina kot znanstvena veda. Zgodovina nas lahko zabava, lahko nas odtegne od slabih misli ali skrbi, a znanstvena zgodovina je le ta, ki ima znan okvir: kdo, komu in na kakšen način pripoveduje, kar zajema sam okvir pripovedi, način zbiranja virov in metode njihove interpretacije. Le s tem metaznanstvenim aparatom lahko bralci-poslušalci zgodovinske pripovedi razumejo celostno in do njih razvijejo kritično distanco.

Ko mladi spoznajo, da obstajajo zgodovinske razlage, ki so drugačne, celo diametralno drugačne kot tiste v šolskih učbenikih, so razočarani. To jih odvrne od zgodovine, ki se jim zdi ali nezanesljivo presubjektivna ali celo namerno manipulativna. Zato se je treba zavedati, da zgodovina ni le odživeta stvarnost, niti njen opis, ampak množica teh, ki rastejo in se razvijajo skupaj z znanostjo – zgodovinopisjem, z razvojem metod, naborom virov ipd. “Zgodovina se piše vedno znova in s tem spreminja, zgodovinopisje – znanstvena veda pa napreduje. Ne učimo se je več tako kot včeraj – in enako tudi medicina danes ne zdravi več enako kot pred sto leti. Zgodovina je medicini namreč zelo podobna: daje diagnozo. Če poznamo simptome, lahko skonstruiramo, kaj se bo zgodilo. Razlika je le ta, da napredek medicine pripišemo znanstvenikom, napredek zgodovine pa politiki … Da, zgodovin je več, zato potrebujemo kolektivno razpravo, prav zaradi množice razlag, ker zgodovinar gradi zgodovino, podaja svoje videnje, iskreno, ne pa povsem objektivno – izhodišče, perspektiva morata biti jasna. Ne znamo jezika, pa vseeno lahko pišemo o Kitajski. Jaz nisem francoski zgodovinar, ampak zgodovinar francoskega jezika. Ob istih virih bi povedal iste stvari, nimam pa francoskega stališča do Italije …”

Hkrati pa je zgodovina tudi umetnost spominjanja. Zgodovina ne sme biti šola usodnosti, ne osvobaja nas sedanjosti, marveč od nas zahteva delovanje. Kot pravi Hannah Arendt: Vsak hip so mogoče drugačne prihodnosti in prav obstoj teh razusodi preteklost.

Zgodovina naj bi nas torej vedno znova opominjala, da ni nikoli prepozno, da se ob vsakih zaprtih vratih odpro druga, da smo sami svoje sreče kovači. Ključen je trenutek, ki ga živimo, ključno je njegovo razumevanje, da barko življenja naravnamo v pravo smer – nazor, ki ga povzema izraz prezentizem. Gre za iternalistično pojmovanje neločljivega časa, ko preteklost obstaja v sedanjosti, ta pa se ves čas pretaka v prihodnost. "V Franciji smo obsedeni s prezentizmom," se nasmehne Boucheron. "To je obsedenost s sedanjostjo, odvreči želimo breme preteklosti, tako da pozabimo … Pozaba je gonilo življenja. Nagnjenost k spominjanju ne vodi v prihodnost, v stalnih in preobširnih spominih se izgubimo …"

Zgodovina kot sorodnica leposlovja
"Zgodovine ni mogoče preprosto obrniti, kot to lahko storimo z rokavico. Danes ne verjamem(o) več, da lahko zgodovina ustvari nacijo ali katero koli skupnost, ker zgodovina ne more oblikovati identitete. Zgodovina ne omejuje družbe, ne more določiti trajanja teološko-politične matrike. Zgodovina se mora obrniti na individualni intelekt, umetnost emancipacije, slog razmišljanja, ki nas osvobaja, če hkrati sprejmemo, da je zgodovina bila in je lahko še danes poveličevalka moči, opredeljevalka nacionalne identitete, ki ustvarja mržnjo med narodi. Nujno se je postaviti nad takšno dojemanje zgodovine," naglaša Boucheron. To pa dosežemo le s spremljanjem razvoja stroke, z uzaveščanjem deobjektiviziranih, a iskrenih glasov zgodovinarjev, ki preteklost predstavljajo, kot jo sami razumsko dojemajo. Tudi njemu so z povezavi s Svetovno zgodovino Francije očitali marsikaj: da ni upošteval meja francoske države, da ni omenil vpliva francoskega leposlovja … "Zgodovinsko vedenje je stvar demokratične razprave. Nič hudega, če me ljudje ne razumejo, če pravijo, da ni pravih povezav – pokazal sem pač svoje delo po lastni metodi."

Prav mnogoglasje in abstrakcija človeške izkušnje ("Zgodovina ni kronika tistega, kar se je zgodilo, ampak vsega, kar bi se lahko zgodilo.") zgodovino druži z leposlovjem, s čimer ni prav nič narobe. “Tudi zgodovinske metode so odprtokodne, bi se reklo, so na voljo vsem za rabo v drugih disciplinah.” Da se pisatelji z eruditsko zagnanostjo lotijo proučevanja nekega časa, da napišejo zgodbo z zaznavno patino, ga izjemno veseli, saj to potrjuje, da so v zgodovini čustva in razumevanje, da nobena interpretacija preteklosti kljub celovitosti prizadevanj ne more biti absolutna. Kot primer brisanja meje med zgodovino in leposlovjem (to vprašanje stroko zaposluje že vsaj od Aristotela dalje) je navedel delo Zarota proti Ameriki Philipa Rotha, ki je vzorčna delo Kaj če … Čeprav gre za umišljijo, roman nekateri razumejo kot opozorilo pred nepričakovano prihodnostjo, ki se je s Trumpom neogibno zgodila.

Temni časi nad Evropo
"Zdi se, da imamo na Zahodu strast do ločevanja in gradnje zidov: Jeruzalem, Mehika in drugi, manj vidni … V Evropi pa je še neka prikazen, ki preži na nas: begunci. Kdor verjame, da so begunci Drugi, pozablja in zanika zgodbe svojih staršev in starih staršev. Naša skupna odgovornost je, ali Evropa postaja Evropa protireforme, ki se upira emancipatornemu duhu," je poudaril Boucheron.

"Pravijo, da islam ni združljiv z republiko, da Turčija zemljepisno ni v Evropi. Ko je Turčija zaprosila za članstvo v EU, je politika vprašala zgodovinarje in geografe, ali je Turčija v Evropi. Kako naj v zgodovini Bizanca najdemo razlog, ki bo upravičil evropskost današnje Turčije? Zemljepisno gledano je Evropa omejena na zahod, proti vzhodu pa nima jasnega konca, le usmeritev zavračanja … Oni pa: 'Vprašali smo vas, ali je Turčija evropska država – je ali ni?' In zgodovinar mora reči: 'Državljani se morajo odločiti, kam hočejo in kam gredo.' Zgodovina nima ambicije, da bi vodila naša življenja, hoče nam le predajati izkušnje. Šli smo po neki poti, mogočih je bilo več, a pahljača možnosti naj bo tudi v prihodnje široka in odprta – ne zapirajmo si jih! Nekateri nas hočejo ukoreniniti, drugi nas želijo vreči v širjave kozmopolitizma – dve skrajnosti, ob katerih odpadejo vse možnosti. Bistvo Evrope pa vidim prav v raznolikosti. Evropa je lahko tukaj in hkrati sanja o drugje, omogočimo ji, da se svet in preteklost združita na tem prostoru, kajti naš prostor si zaslužimo braniti."

Spoznanje po poldrugo uro trajajočem pogovoru je bilo pretresljivo, ne zato, ker bi ponudilo kaj zares novega, ampak ker smo se ob njem lahko znova zavedeli, da premis, ki jih priznavamo z razumom, morda še vedno nismo usvojili s čustvi.

Rok Dovjak
Prijavi napako
Komentarji
sm0ve
# 08.06.2018 ob 13:49
In tisto, kar nam omogoča, da gradimo prihodnost je... preteklost.
Kako filozofijo si bodo še izmislili, da ohranijo napačno dojemanje preteklih dogodkov. Komu to koristi?
zakocena_je
# 08.06.2018 ob 13:22
@generacija56
A je zate Trump mali um?
zakocena_je
# 08.06.2018 ob 13:06
@generacija56
Tebi manjka samorefleksije. Zgodovina so dejstva in ne potvarjanja. To velja za vse vpletene strani!
Ti lahko neko stvar/dogodek iz preteklosti subjektivno presojas, kot lahko to stori vsak drug...zgodovinarji pa imajo nalogo, da se ukvarjajo z dejstvi.
Kot na primer, da so komunisti pobijali nedolzne ljudi in kot so domobranci izdajali svoj narod.
So bili tudi ljudje, ki so pobijali krive ljudi in so ljudje, ki so se borili za svojo zemljo in niso izdajali svojega naroda.
Pametnjakovicev je vedno vec kot pametnih...
if
# 08.06.2018 ob 12:48
Patrick Boucheron:
"Ko mladi spoznajo, da obstajajo zgodovinske razlage, ki so drugačne, celo diametralno drugačne kot tiste v šolskih učbenikih, so razočarani."
"Zgodovina ne opisuje preteklosti, ampak tisto, kar nam omogoča, da gradimo prihodnost"

Nedemokratični Sloveniji je Patrick Boucheron nastavil ogledalo!
galoper
# 09.06.2018 ob 08:39
Učenje na tujih napakah, kar je zgodovina, je najcenejše izobraževanje. Veleumni naslov je zgrešen.
Dvomljivec
# 08.06.2018 ob 18:21
nasov lepo pove zakaj se pri nas povzdiguje in stalno ponavlja preprosto laž in ignorira komplicirano resnico
IndyBob
# 08.06.2018 ob 14:17
Zgodovina je boj posameznika za osebno svobodo proti drzavi. V srednjem veku proti aristokraciji, v diktaturah proti diktatorjem, v socializmu proti partiji in v demokraciji proti davcni batini (proti interventionist nanny state).
zakocena_je
# 08.06.2018 ob 14:11
@generacija56
Ne ti ne jaz ne nihce med komentatorji tu gor ni imel nic z 2.s.v..
Torej ni ne tvoja ne moja ne nikogrsnja pravica, da sodi, ker bo vsak sodil po tistem, kar so mu povedali.
Drzi?
Zgodovina mora biti objektivna zadeva. V vojni so pa itak vsi porazenci. Tudi tisti, ki so zmagali.
Sporocilo prispevka pa ni kdo je zmagal in kdo je bil nedolzno ubit. Sporocilo govori o tem, da se mora clovek iz tega nauciti kaj je prav in kaj narobe.
Na nas je kako bomo ravnali danes, jutri.
Mirko Tipka
# 08.06.2018 ob 12:37
dobro je povedal, vendar ali je tako prav, ali ne?
Ribiič
# 08.06.2018 ob 11:09
Važno da je predavanju prisluhnil celo ON - idol in ikona MMC-ja.
Alchemist
# 08.06.2018 ob 11:14
Važno da je predavanju prisluhnil celo ON - idol in ikona MMC-ja.

To ni nepomemben podatek. Iskreno dvomim, da bi našli drugega poslanca, ki bi se za take vsebine zanimal in jih razumel. Mogoče še Vatovec. xD
ibn Ghazi
# 08.06.2018 ob 15:35
No v makedonskem primeru npr. lahko opazujemo, kako zgodovina ne omogoča gradnje prihodnosti, ampak prihodnost jemlje celemu ljudstvu, ki mu je hegemonsko odrekano partikularno ime, ali/in možnost evropske integracije. In to na podlagi pravljice za maloletne o nekakšni slovanski srednjeveški doselitvi, ki se v realnem času in prostoru nikdar ni odvila. Tudi pri nas pa ta pravljica povzroča hlapčevsko mentaliteto (in posledično ekonomsko škodo).
generacija56
# 08.06.2018 ob 14:20
zakočeni

Da, če lahko obstane tvoje vprašanje, tukaj je odgovor: DA!
Človek je sprt s celim svetom!
zakocena_je
# 08.06.2018 ob 13:01
Bravo Boucheron!
To so ljudje, ki bi si zasluzili nobelovo nagrado za mir!
generacija56
# 08.06.2018 ob 13:15
Mali umi vedno pišejo zgodovino na novo... Ko zmagajo volitve.
Sami pri sebi mislijo, da bo ta razlaga obstala...
Obstane le toliko časa, dokler traja življenje neke politične opcije..
Dejstva ostanejo.
Tale francoski stric ima zelo zapacano zgodovino.
Predniki so poskušali vladati Evropi...
Imamo še v tem predalu Nemce....
Takšnim ni za verjeti, če ne začnejo stavka, zasrali smo, sedaj vemo, smo se naučili...
generacija56
# 08.06.2018 ob 11:53
Še en stric, ki bi rad obrnil zgodovino sebi v prid.
Že služi z njo...
Hitro v članku postane jasno, kaj hoče povedati.
Oz., da nič ne pove.
Le služi...

Zgodovina je PREDVSEM tam, kjer je inteligenca, morala, kultura, da se SAMOKRITIČNO ozreš nazaj, ker si se nekaj naučil, spoznal, ni pa zato, da imaš o njej kaj bluzit, da izpolniš uro, dve, nakladanja.
Kazalo