Projekt je stal več kot 30 milijonov evrov; 28 milijonov je primaknilo ministrstvo za kulturo, 2,7 milijona pa fundacija Compagnia di San Paolo. Foto: EPA
Projekt je stal več kot 30 milijonov evrov; 28 milijonov je primaknilo ministrstvo za kulturo, 2,7 milijona pa fundacija Compagnia di San Paolo. Foto: EPA
Zgodovina ne priča o tem, kaj se je z mrtvaškim prtom dogajalo do sredine 14. stoletja, od leta 1357 naprej pa je natančno dokumentiran. V Torinu ga hranijo že od leta 1578; najprej je bil osebna last kraljeve družine Savoyskih. Šele leta 1983 so ga dokončno podarili Katoliški cerkvi. Foto: EPA

Gradnjo kapele (Cappella della Sacra Sindone) je leta 1668 naročila rodbina Savoyskih, ki je potrebovala prostor za hranjenje svojega najdragocenejšega zaklada: kosa lanenega blaga, v katero naj bi bilo zavito mrtvo telo križanega Jezusa Kristusa.

Kapela, ki jo je zasnoval matematik in duhovnik Guarino Guarini, je povezana z državniškimi prostori kraljeve palače, na drugi strani pa s torinsko katedralo - tak položaj priča o pomenu sv. mrtvaškega prta za zgodovino in o visokoletečih ambicijah savojske rodbine.

Relikvijo so rešili pred plameni
Še danes ni jasno, kdo ali kaj je zanetilo ogenj, ki je 11. aprila 1997 ponoči opustošil kapelo. Plameni so se še dodatno razplamteli, ker so bili v kapeli zaradi obnovitvenih del postavljeni leseni zidarski odri. Medtem ko se je v sosednji stavbi odvijala slavnostna večerja za takratnega generalnega sekretarja ZN-a Kofija Annana, je gasilcem uspelo rešiti dragoceno relikvijo, ki je bila shranjena za neprebojnim steklom.

Dvajsetletna kalvarija zamud in zapletov
Dolgo zamudo z začetkom obnovitvenih del je treba pripisati sodnim zapletom, saj je bilo mesto požara zapečateno, medtem ko so iskali odgovorne za nesrečo. Ker niso ohranjene nobene arhitekturne risbe ali načrti, je bilo treba poškodovano zgradbo natančno preučiti. Sledil je dolgotrajen javni prepir okrog tega, kolikšen del originalnega materiala uporabiti pri obnovi.

Na koncu je bilo sklenjeno, da bodo nadomestili 1150 najhuje poškodovanih elementov in obnovili ostalih štiri tisoč. Posebej za ta namen so ponovno odprli že opuščeni rudnik Frabosa v Piedmontu, od koder je izviral originalni marmor.

Nadaljnje zamude sta povzročili dve priložnostni razstavi mrtvaškega prta (v letih 1998 in 2000) ter zakonsko izpodbijanje podjetja, ki je leta 2009 dobilo naročilo za obnovo; leta 2012 ga je zamenjalo drugo.

Restavracijska dela je vodila Marina Feroggio: njena ekipa je v zgradbo vključila poškodovane elemente in jih nato patinirala tako, da so se zlili z novim marmorjem. "To ni bila obnova, ampak konservatorski poseg," je komentirala Feroggiova. Projekt je stal več kot 30 milijonov evrov; 28 milijonov je primaknilo ministrstvo za kulturo, 2,7 milijona pa fundacija Compagnia di San Paolo.

Obiskovalci v kapelo ne bodo več vstopali po stopnicah iz katedrale, kakor je veljalo pred prenovo, pač pa skozi kraljevo palačo. Sveti mrtvaški prt bodo še naprej hranili v katedrali.