Avtoportret, ki je v bistvu
Avtoportret, ki je v bistvu "reciklaža" fotografije. Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Abranek (skulptura iz odpadnih materialov). Foto: Osebni arhiv

Za moje pojme nekaj postane smet, ko nekdo to zavrže. Za nekoga smet, za drugega zaklad. Všeč pa so mi menjave stvari med ljudmi.

NatanEsku.
NatanEsku
Dicky Mouse (skulptura iz odpadnega lesa). Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Kitara za Ramba Amadeusa - rabljena in predelana. Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Trashformer (skulptura iz odpadnih materialov). Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Gremlin (skulptura iz pretežno tehnoloških odpadnih materialov). Foto: Osebni arhiv

Pogosto gre moje razmišljanje v smeri "kaj, če …".

NatanEsku
NatanEsku
Primer reciklaže v ilustraciji: reciklaža starih idej in form. Poezija v kolorju … poezija in ilustracija, združeni v nerazdružljivo celoto. Za to delo je NatanEsku leta 2009 prejel nagrado Zlatno pero na beograjskem mednarodnem bienalu ilustracije. Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Orožje iz odpadkov, ki je bilo razstavljeno v prostorih obrambnega ministrstva. Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Razstavnim eksponatom so bila priložena "navodila za uporabo", kar je v resnici bila zbirka esejev, ki so se posvečali ideji, ali lahko legalno prepovemo vojno. Foto: Osebni arhiv
Ena izmed Natanovih slik v mešani tehniki na odpadnem lesu. Foto: Osebni arhiv
Še ena stvaritev v sklopu slik v mešani tehniki na odpadnem lesu.
... in še ena. Foto: Osebni arhiv

Ljudje smo zelo egoistična bitja in najbrž se bojimo predvsem samo zase, vendar s svojim ravnanjem seveda ne počnemo velike škode le sebi.

NatanEsku
NatanEsku
Five Handed Mouse. Foto: Osebni arhiv
NatanEsku
Kockasta dama. Foto: Osebni arhiv

Nikakor pa ne bi romantiziral; človeštvo je zgolj minorna vrsta, Zemlja pa tudi ni edini planet v vesolju.

NatanEsku

Umetnostna sfera velja za nekaj vzvišenega, medtem ko se smeti najverjetneje nahajajo na povsem nasprotni strani. Vendar pa to dvoje ni nezdružljivo, kar zadnji dve desetletji s svojimi stvaritvami dokazuje tudi NatanEsku.

Gre za priznanega slovenskega umetnika, ki deluje na področju vizualne umetnosti - od ilustracije in grafičnega oblikovanja do slikarstva, kiparstva in fotografije ... Tukaj pa so še scenografija, oblikovanje interjerjev ter razvoj likov za lutkovno gledališče in animacijo. Za seboj ima več kot dvajset samostojnih razstav in stotine projektov na področju grafičnega oblikovanja in ilustracije. Nedvomno ga zaznamuje njegov markantni slog, že dolgo pa izstopa tudi zaradi uporabe zavrženih predmetov, kar je njegovo tako umetniško kot tudi življenjsko vodilo. In predvsem o tem je tekla tudi beseda v tokratnem intervjuju ...

Že več kot dve desetletji se med drugim posvečaš ustvarjanju iz zavrženih predmetov. Kaj te je prineslo na pot umetniškega rokovanja z odpadki?
Predvsem mi je bilo škoda materiala, ki je bil zavržen, da leži kar vsepovsod. Hkrati sem prepoznal možnost, da mu dvignem vrednost s tem, da na primer vzamem neko desko, vrata ali kaj podobnega. Že od nekdaj tudi uporabljam poceni barve iz "navadnih" trgovin z barvo, ne iz specializiranih, ki prodajajo profesionalne umetniške barve. Sem pa nekaj časa potreboval, da sem ugotovil, katere mi najbolje služijo. Zmeraj se mi je zdelo škoda preveč denarja vlagati v nekaj, kar sem na začetku počel povsem ljubiteljsko in predvsem iz radovednosti, šele pozneje je to počasi postalo moj posel. Z ilustracijo in grafičnim oblikovanjem sem se seveda ukvarjal že prej.
Reciklaži sem se začel posvečati nekje proti koncu srednje oblikovne šole, sčasoma pa se je to vse intenzivneje razvijalo. Sicer slikam kdaj tudi na platna, ampak redko. Všeč mi je, da imajo ti materiali neko svojo patino. Zavrženih kosov ne uporabljam le za podlago ali kiparjenje, pohištvo na primer kdaj tudi nanovo uredim. Včasih kar obžalujem, da nisem tako dobro opremljen kot Romi s kakšnim kombijem, da bi lahko s kosovnih odpadov odpeljal malo več stvari. Misliti mi da tudi dejstvo, da se ljudje ves čas pritožujejo o pomanjkanju denarja, hkrati pa so hitro pripravljeni zavreči stvari in ves čas kupovati nove.

Sicer rahlo naivno vprašanje, vendar morda v okviru reciklaže vendarle zanimivo - kdaj nekaj dejansko postane smet in kdaj je ponovno obujeno v življenje? Hkrati pa me zanima, ali obstaja stroga ločnica med reciklažo in ponovno uporabo?
Za moje pojme nekaj postane smet, ko nekdo to zavrže. Za nekoga smet, za drugega zaklad. Všeč pa so mi menjave stvari med ljudmi. Spomnim se, da smo v osnovni šoli, ko pač res ni bilo toliko denarja, ves čas menjavali stvari med seboj. Dejansko se mi zdi, da imamo danes preprosto preveč vsega.
Pojma reciklaže in ponovne uporabe se ne uporabljata vselej dosledno in sta kdaj medsebojno zamenljiva. Zame je ponovna uporaba, ko na primer neko razpadlo mizo nanovo uredim - očistim, popravim, pobarvam, morda še dodam kak detajl in na koncu je to v bistvu nova miza. Vendar ni nujno izvzeta sprememba namembnosti - iz mize na primer nastane stol. Reciklaža, ki pa se je v umetnost in tudi naša vsakdanja življenja prikradla iz industrije, pomeni konkretno predelavo nekega materiala, tako da iz njega nastane povsem nov izdelek.

Na neki način bi lahko samo naravo označili za najboljši reciklažni sistem, vse v njej ves čas kroži. Kako ti sam, še posebej kot umetnik, ki se ukvarja s tem področjem, razumeš razmerje med kulturo in naravo?
Zagotovo je narava zelo dober reciklažni sistem, saj že bistveno dlje kot človeštvo deluje na ta način, vendar tudi v naravi ne teče vselej vse po ustaljenih tirnicah. Je pa res, da so tukaj tudi naša dejanja moteč dejavnik. Moje sanje so na primer, da bi si postavil hišo iz odpadnih materialov. Vendar ne v smislu kakšnega hipijskega bivališča, temveč prav hišo s "petimi zvezdicami", se pravi popolno udobje, dovršen dizajn ... Kar seveda ni nemogoče, tudi Plečnik je že gradil tako. Pred leti sem kupil en toplar, ki je že bil predelan v vikend, vendar pa je projekt zaradi nekaterih drugih okoliščin zastal.
Dejansko zelo malo stvari zavržem. Na neki način gre za rahlo sarkastično gledanje na potrošniško družbo, saj poskušam embalažo od stvari, ki jih kupim - pa naj bo to računalnik, tiskalnik, objektiv za fotoaparat - predelati v sliko, kip ali kar koli drugega in to prodat za tolikšno ali malo višjo ceno, kot jo je imel izdelek, ki je bil v tej embalaži.

Imaš doma vse te odpadne materiale sortirane po kakem določenem principu? Bi lahko temu dejali "lepo pospravljene smeti"?
Da, imam sortirane. Nekatere po barvah, nekatere po oblikah, nekatere po materialih … Seveda ne kopičim snovi, ki so hitro pokvarljive. Zanimivo se mi zdi, da lahko gre tukaj tudi za neki zgodovinski prerez, saj nekateri materiali, ki jih danes uporabljam, niso bili v uporabi niti pred desetimi leti, saj preprosto še niso obstajali takrat. Spet nasprotno temu, pa bodo čez mnogo let v mojih današnjih stvaritvah materiali, ki pa takrat ne bodo več obstajali. Morda bo šlo celo za muzejske eksponate, vendar prej zaradi teh uporabljenih odpadnih materialov, kot pa zaradi same estetske vrednosti (smeh).

Recikliraš tudi lastne zamisli, ne le materialov?
Da, v bistvu tako ali tako ves čas razmišljam o stvareh, s katerimi se ukvarjam. En majhen del možganov neprestano procesira stvari in tam noter je tako rekoč zaklenjeno vse to. Menim, da bi potreboval šesto ali sedemsto let in celo ekipo ljudi, da bi lahko vse tudi izvedel ...

… Bi dejal, da gre za neki majhen lastni "odpad" idej, od koder jih nato obudiš v življenje?
Na neki način res, ali pa gre morda bolj za odložišče, kjer ideje čakajo na realizacijo. Vendar pa hkrati tudi nisem obremenjen s tem, da bi moralo biti vse realizirano. Zadevam pustim, da se dogajajo prejkone naključno; če se pokaže priložnost za izvedbo, bo do nje tudi prišlo, ali pa pač ne. Pogosto gre moje razmišljanje v smeri "kaj, če …".

Pred leti si imel na obrambnem ministrstvu razstavo orožja, izdelanega iz smeti. Na pobudo zunanjega ministrstva je skorajda prišlo do njene ponovitve na sedežu NATA - dokler niso veljaki ugotovili, da so priložena "navodila za uporabo" v resnici zbirka esejev, v katerih so se avtorji ukvarjali z idejo, ali lahko legalno prepovemo vojno ...
Ideja se je porodila iz moje fascinacije z znanstvenofantastičnimi filmi, predvsem kar se tiče scenografije. In tako sem enkrat bolj v šali izdelal pištolo precej futuristične oblike, vendar me je to napeljalo na razmišljanje, kako veliko vlogo ima pri orožju privlačnost njegove oblike. Celotni projekt smo nato na noge postavili pod okriljem našega društva Tretaroka s tekstopisko Ido Hiršenfelder in oblikovalko Sašo Kerkoš. Zdelo se mi je nujno, da razstavljamo na obrambnem ministrstvu, ne pa v kakem klasičnem galerijskem ambientu. Nekaterim se je to zdelo precej neizvedljivo, sam pa sem verjel v to veliko moč oblike orožja, zaradi česar se nihče tam ne bo posvetil vsebini. Najbrž se jim je zdelo celo, da je nek umetnik, ki dela orožje iz odpadkov, povezan z njimi.

Tvoja dela so torej pogosto družbeno angažirana, vendar večinoma subtilno. Kako pomembna ti je pri tem tudi komponenta humorja?
Po mojem mnenju je morda umetnosti prepogosto prisotna želja po šokiranju, saj se mi to zdi pretirano enostaven način za vzbujanje pozornosti. Večji izziv mi je ustvariti nekaj, kar bo ljudi dobro nasmejalo in jim hkrati dalo misliti. Tudi v ilustracije in druge stvari, ki jih počnem, poskušam vnesti nekaj humorja. Ampak tudi na način, da je morda ena stvar blazno resna, par centimetrov stran pa je na primer napisana neka otroška bedarija. Ne obremenjujem s sistematičnostjo svojega dela oziroma grajenjem kakih velikih zgodb, vse poteka zelo spontano. Kdaj se zelo posvetim prav vsakemu detajlu, kdaj pa sploh ne … Ravnam se predvsem po lastnih notranjih vzgibih.

Za seboj imaš kar nekaj delavnic, ki si jih izvedel na temo reciklaže in ponovne uporabe. Koliko in kaj pa si se sam naučil oziroma do kakšnih spoznanj glede teh tem si sam prišel, ko si bil v stiku z mlajšimi generacijami?
V bistvu sem postal še bolj skeptičen glede ideje reciklaže. Naj predstavim prek prispodobe: smo v čolnu, ki ima na dnu ogromno luknjo, skozi katero voda dere vanj. V tem čolnu je deset ljudi in eden od njih pride na idejo, da bi z eno samo kavno žličko začeli izmetavati vodo in se na ta način rešili. Sam se tega seveda ne bi niti lotil, ker je povsem naivno. Žal na ta način dojemam tudi današnje stanje in lahko bi dejal, da skorajda upam, da se bo zgodilo nekaj zares hudega, kar bo nas spodbudilo k dejanskemu ukrepanju. Vendar poglejmo - pred tremi leti je prišlo do velike jedrske katastrofe na Japonskem, kljub temu pa se po svetu še vedno veliko vlaga v jedrsko energijo. V kolikor se nam ne zgodi nekaj grozljivega skorajda na našem pragu, se ničesar ne naučimo.

Si kot otrok rad zbiral star papir?
Ne (smeh). To mi je takrat predvsem predstavljalo neko delo, ki se mi ga ni ljubilo opravljati. Kot otrok nikakor nisem imel kakega fetiša na smeti. Danes veliko raje zbiram oziroma nabiram stvari, ker prepoznam, da jih lahko uporabim. Saj ne uporabljam samo dejanskih smeti, poslužujem se na primer tudi vej, ki jih poberem z gozdnih tal, ali pa morskih naplavin.

Pojem reciklaže je dandanes zelo v modi. Kako je na področju umetnosti?
Temu se posvečam že zadnjih dvajset let, šele zdaj pa me kličejo za intervjuje (nasmešek). Pred petnajstimi leti sem izdeloval skulpture, ki jih nisem barval, temveč sem jih zlepil z barvnimi lepilnimi trakovi. Ko sem jih prinesel v galerijo, so bili rahlo ogorčeni v smislu, da je vse kar tako zlepljeno in me spraševali, ali bodo ti eksponati razpadli. No, danes se to imenuje tape art. Seveda obstajajo trendi in nekateri jim sledijo. Morda bo jutri moderen poliester in bodo nekateri, ki se danes na umetniškem področju ukvarjajo z reciklažo, pač usmerili v ta material. Sicer se mi ne zdi nič narobe, da se dandanes poudarjeno posveča pozornost reciklaži, vendar pa me moti, če zadeve ostajajo na površju in ljudje govorijo eno, počnejo pa drugo.

Kakšna bi bila tvoja, morda povsem laična projekcija, kakšen bo planet Zemlja čez sto ali tisoč let?
Ljudje smo zelo egoistična bitja in najbrž se bojimo predvsem samo zase, vendar s svojim ravnanjem seveda ne počnemo velike škode le sebi. Skozi čas sem se veliko informiral glede reciklaže in pred približno petnajstimi leti sem še gojil precej utopično predstavo, da bom prek svojih dejavnosti kaj konkretno spremenil, koga naučil nečesa, izobrazil kakega otroka in da se bo s tem svet spremenil na bolje. Dejansko se v teh časih ogromno govori o tem, kako moramo rešiti planet, vendar pa vse ostaja na ravni izkoriščanja tega zgolj z namenom povečanja dobička.
Če ne bo prišlo do neke zares hude katastrofe, se ne bo tudi nič konkretnega storilo. In mislim, da gre vse skupaj le še na slabše. Vsako leto je več smeti, onesnaženost je vse hujša. Samih razprav pa je skorajda neskončno dosti … Če bi zares hoteli nekaj spremeniti, bi bil potrebni tudi zares radikalni ukrepi, recimo: nihče več se ne bo vozil z avtomobilom, zaprli bomo določene tovarne, hrane ne bomo več pakirali v plastiko ipd. Dela pa se zelo polovičarsko. Nikakor pa ne trdim, da tudi sam ne grešim, vendar se na vsakodnevni ravni trudim, da v čim manjšem obsegu.

Za konec si privoščimo še malo osladnosti - kaj bi zaželel materi Zemlji ob njenem dnevu, ki ga zaznamujemo 22. aprila?
Menim, da Zemlji ne bo hudega, nastradali bomo mi. Ljudje smo zgolj ena izmed bioloških vrst in še to v bistvu zelo mlada, saj so mnoge druge že bistveno dlje časa prisotne kot človeštvo. Če bi naša vrsta izginila, bi si planet hitro opomogel. Vendar menim, da si lahko opomore kljub naši prisotnosti. Na primer pomislimo na asteroid, ki je treščil v Zemljo, ko so na njej še živeli dinozavri. To je povzročilo zares brutalne posledice, kakršnih skorajda ne znamo zaobjeti z umom, kaj šele da bi jih povzročili. Vendar si je narava kljub temu spet opomogla. Kot sem že prej dejal, morda bi našo miselnost lahko spremenila šele res brutalna katastrofa, ki bi za posledico imela tudi izničenje človeške lakomnosti, saj je ta najbrž glavni vir vsega slabega.

Za moje pojme nekaj postane smet, ko nekdo to zavrže. Za nekoga smet, za drugega zaklad. Všeč pa so mi menjave stvari med ljudmi.

NatanEsku.

Pogosto gre moje razmišljanje v smeri "kaj, če …".

NatanEsku

Ljudje smo zelo egoistična bitja in najbrž se bojimo predvsem samo zase, vendar s svojim ravnanjem seveda ne počnemo velike škode le sebi.

NatanEsku

Nikakor pa ne bi romantiziral; človeštvo je zgolj minorna vrsta, Zemlja pa tudi ni edini planet v vesolju.

NatanEsku