Pojedino je uprizoril švicarski umetnik romunskih korenin in je vsebovala vse njegove najljubše, milo rečeno, nenavadne jedi; vampi, dimljena vimena, telečja pljuča, prašičja ušesa in parklji. Zabave, ki je potekala aprila 1983, se je udeležilo približno sto gostov, ki so vsi izhajali iz umetniškega sveta in marsikdo med njimi še danes velja za ikono ali zvezdo svojega področja.

Meščanski obed s preobratom
Ostanke nenavadnih jedi - priznajmo, ob omembi vampov ali dimljenih vimen se nas večina vsaj nakremži - so potem s pogrinjkom in mizami vred enostavno prestavili v vnaprej izkopano luknjo, dolgo 40 metrov in globoko 1,3 metra, na vrtu gradu v bližini Pariza.
Da bi izpadli bolj meščansko, so na mize postavili vijolične vaze, vse skupaj pa je za bolj pravi in temu primerno uglajen meščanski obrok izpadlo precej zabavno. Vsaj tako se dogodka spominja fotograf Peter Knapp. Spominja pa se tudi, da njegova žena ves večer ni ničesar zaužila, gostitelj pa je obedoval z osemcentimetrskim priborom za punčke.

Časovna kapsula, ki to ni
Ideja se zgleduje pri časovnih kapsulah, ki so jih v polpretekli zgodovini pogosto zakopavali, da bi naši zanamci vedeli, kako smo živeli. Vse skupaj pa te dni izkopavajo francoski arheologi, ki bolj kot ne odkrivajo, kaj se zgodi s keramiko, kuhano hrano, priborom, plastičnimi kozarci, pepelniki ter steklenicami po 30 letih; hrana je zgnila, vse drugo pa je, glede na slike, ostalo precej nedotaknjeno.

Umetnost hrane, hranjenja in tistega kar ostane
Daniel Spoerri je najbolj znan po tako imenovanih 'snare-pictures', na katerih ujame vsakdanje objekte, kot so ostanki obrokov s krožniki, priborom in kozarci, ki so vsi pritrjeni na mizo ali neko podlago, ki je potem navpično obešena na zid. Leta 2008 so eno takih 'slik', ostanke obeda, ki ga je pojedel sloviti umetnik Marcel Duchamp, prodali za več kot 136.000 evrov.
Spoerri je bil v šesdesetih letih prejšnjega stoletja tudi eden izmed ustanoviteljev gibanja Eat Art, v Düsseldorfu pa je odprl restavracijo Spoerri, kjer so stregli dušeno pitonovo meso, slonje zrezke, gostje pa so lahko ustvarili lastne umetnine, ki jih je mogoče pojesti.

Arheologija smeti
Jean-Paul Demoule, francoski arheolog, je izkopavanje primerjal z izkopavanjem smeti oziroma ga je imenoval kar "arheologija smeti", ki pa je kljub temu zanimiva za antropološke analize družbe 80. let. Poleg tega bodo izkopani ostanki pokazali, kako se določeni sodobni materiali starajo in kaj se z njimi zgodi, potem ko so nekaj časa zakopani.
Ko bodo izkopanine pregledali znanstveniki, jih bodo razstavili v centru Pompidu. Spoerri upa, da bodo vse skupaj potem zakopali nazaj v zemljo, kjer naj bi počakalo na potomce.