Spencer Tunick je za prizorišče svoje instalacije tokrat izbral Bogoto, v središču katere se je zbralo več kot 6.000 golih Kolumbijcev. Foto: Reuters
Spencer Tunick je za prizorišče svoje instalacije tokrat izbral Bogoto, v središču katere se je zbralo več kot 6.000 golih Kolumbijcev. Foto: Reuters
Spencer Tunick
Sodelujoči so pred objektivom goli pozirali v imenu miru. Foto: Reuters

Tunick s tem nadaljuje niz svojih prepoznavnih in odmevnih projektov, v katerih angažira množico golih ljudi, ki mu pozirajo na javnem mestu. Gre za njegovo največjo instalacijo v zadnjih šestih letih in prva v Bogoti, za katero se je odločil v času, ko se kolumbijska vlada in Revolucionarne oborožene sile Kolumbije (Farc) približujejo sklenitvi mirovnega sporazuma. V spopadih, ki trajajo od leta 1964, je bilo ubitih 260.000 ljudi, mirovna pogajanja pa sta vlada in Farc začela novembra 2012.

Gola množica se je zbrala na trgu Bolivar, ki ga obkrožajo kolumbijski kongres, mestna hiša, vrhovno sodišče in katedrala. Tunick je želel z instalacijo pokazati telo kot čudovito organsko bistvo, ki spreminja z državnimi institucijami obdan mestni trg. "V čast mi je, da sem lahko tukaj v trenutku, ko se spreminja življenje in se napoveduje podpis mirovnega sporazuma," pravi fotograf.

Takšni kot ob prihodu na svet
"Srečni smo, da smo goli, tihi in mirni. Gre za trenutek miru in umiritve, ki si ga delimo. Je tudi trenutek enotnosti, čas, da se izkoreninijo predsodki,"
je o svoji participaciji dejala ena izmed udeleženk Claudia Barrientos. "To je bila zame izjemna izkušnja in mislim, da smo jo vsi doživeli enako; odvrgli smo oblačila in se pokazali taki, kot smo bili, ko smo vstopili v ta svet," pa je o sodelovanju v umetniškem aktu dejal Carlos Beltran.

Bleščeča golota sredi monumentalne oblastne sivine
Kolumbijska instalacija ustreza Tunickovemu umetniškemu kredu, ki s pomočjo množice prostovoljcev intervenira v javni prostor (največkrat jih postavlja pred spomenike ali znamenitosti v velikih mestnih središčih, velikokrat pa tudi v naravo) in skuša preseči tradicionalne poglede tako na goloto kot tudi zasebnost. Sodelujoče postavi v položaj, s katerim se kar najbolj zlijejo s podobo pokrajine ali urbanega okolja, tokrat so pokončno stali med mogočno arhitekturo uradnih državnih poslopij.