Anthonyju Caroju se pogosto pripisuje zasluge za pomemben prelom osvobajanja skulpture od njenega podstavka, čeprav sta korak v to smer storila že Brâncusi, pozneje pa tudi David Smith. Foto: EPA
Anthonyju Caroju se pogosto pripisuje zasluge za pomemben prelom osvobajanja skulpture od njenega podstavka, čeprav sta korak v to smer storila že Brâncusi, pozneje pa tudi David Smith. Foto: EPA
Anthony Caro
Anthony Caro je pomembno vplival na mlajše generacije britanskega abstraktnega kiparstva. Foto: EPA

Kipar, ki ga je po poročanju BBC-ja direktor galerije Tate Nicholas Serota označil kot enega najbolj izjemnih zadnjega pol stoletja, je kritiško javnost presunil leta 1963 z razstavo v Galeriiji Whitechapel. Umetnik, ki je v petdesetih letih svoje znanje izpopolnjeval tudi kot asistent Henryja Moora, je delal do konca in še junija razstavljal v londonski galeriji Gagosian, njegova dela pa si je do konca tedna mogoče ogledati tudi v Muzeju Correr v Benetkah.

Rojstvo Carojeve prepoznavne govorice
V zgodnjih šestdesetih letih je po srečanju z ameriškim kiparjem Davidom Smithom opustil začetno figuraliko ter se posvetil kombiniranju in varjenju najdenih kovinskih predmetov v monumentalne instalacije.
Na omenjeni londonski postavitvi je med drugim razstavil monumentalne abstraktne skulpture, kakršna je Nekega zgodnjega jutra iz leta 1962, eno tistih del, ki so pomenila pomembno zarezo v dotedanjem kiparstvu in tlakovala pot za nadaljnjo pot. Nicholas Serota je Caroja opisal tudi kot človeka velike skromnosti, njegov bogat čut za ustvarjalnost pa je jasno žarel do konca.
Profesor novih generacij britanskega kiparstva
Anthony Caro, rodil se je leta 1924 v Surreyju, je najprej študiral strojništvo in se šele nato odločil za specializacijo kiparstva na Kraljevi akademiji, ki ga jo je končal leta 1952. Med letoma 1953 in 1981 je poučeval na Umetniški šoli St Martin v Londonu in tam navdihnil novo generacijo britanskih kiparjev, kot so Phillip King, Tony Cragg, Barry Flanagan, Richard Long in Gilbert & George.
Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, leta 1992 so mu v Tokiu podelili nagrado praemium imperiale za kiparstvo, pet let pozneje so ga nagradili za življenjske dosežke na področju kiparstva, bil je dobitnik priznanja Kraljeve likovne akademije, leta 2008 pa je za delo Promenada prejel priznanje Jacka Goldhilla. Leta 1987 so ga povzdignili v viteški red, leta 2000 pa je prejel red za zasluge.
Poročen je bil s slikarko Sheilo Girling, s katero sta imela dva sinova in tri vnuke.