Živa avdio-vizualna kompozicija METAL za izhodišče jemlje razumevanje sodobnega sveta kot medsebojnega prepleta digitalnega in analognega, dalje pa tudi diskretnega in kontinuiranega, človeškega in strojnega (se pravi nečloveškega). Gre za gibanje misli zunaj izključujočega polariziranja parov, ki so sestavljeni iz nasprotujočih si pojmov.
Tudi informacije umirajo
Vsak objekt, naj gre za človeka ali "nečloveka", je del družbene mreže interakcij, prek katerih se vzpostavljajo pomeni. Tukaj se postavlja vprašanje obstojnosti in trdnosti informacije, ki je večinoma digitalizacija analognih fenomenov, a ima hkrati svoje metode samopreživetja in umrljivosti.

Tako se avtor sprašuje: "Ali je dezintegracija ali razpad v digitalni domeni lahko metafora za smrt in žalost v podobnem smislu kot v analogni? Če v trenutku večje možnosti napak podatki preprosto proizvedejo svojo kopijo in se preselijo drugam (kar nakazuje na sodobno nomadstvo kognitariata), kje se potem shranjujejo emotivna stanja, življenje, dihanje in afektivnost sodobnega bivanja?"

Usmerjenost v neposrednost performativnega pristopa
Luka Prinčič se ukvarja z glasbo in intermedijsko umetnostjo, redno pa deluje tudi v gledališko-performativnem kontekstu. Diplomiral je na programu Audio Recording Arts (BA) na SAE Technology Institute v Londonu. V zadnjem času se intenzivneje posveča potencialu neposrednosti performativnega pristopa.

Lani je že izvedel prvi del performansa Razpoke vmesnika, ki je v mediju razširjenega elektronskega kina poizkušal utelesiti subjektivno izkušnjo vpetosti v informacijsko pokrajino. Oba performansa sta nastala v produkciji zavoda Emanat, katerega sodelavec je tudi sam.