Lewis se je ukvarjal s človekoljubnimi dejavnostmi, za kar mu je Ameriška filmska akademija leta 2009 podelila častnega oskarja. Foto: Reuters
Lewis se je ukvarjal s človekoljubnimi dejavnostmi, za kar mu je Ameriška filmska akademija leta 2009 podelila častnega oskarja. Foto: Reuters
false
Lewis je igralec, ki mu sodobni komiki veliko dolgujejo. Foto: Reuters
false
Prvič je nastopil že kot petletni deček, a njegova kariera v svetu zabave je bila rojena pri dvajsetih, ko se je združil s pevcem Deanom Martinom, in njuno sodelovanje je gledalce navduševalo v 16 filmih. Foto: Reuters
false
Svet komedije je izgubil velikega mojstra. Foto: EPA

"Legendarni zabavljač Jerry Lewis je spokojno umrl star 91 let - doma, obkrožen z družino," je tvitnil novinar časopisa Las Vegas Review Journal. Novico pa je potrdil komikov agent. Lewis je v svetu komedije veljal za genija, postal je poosebljena institucija komedije.

Rodil se je 16. marca 1926 v Newarku v ameriški zvezni državi New Jersey. Leta 1944 je bil še biljeter v newyorških kinodvoranah, nato je začel kariero kot napovedovalec in komik. V 50. letih prejšnjega stoletja je s pevcem in igralcem Deanom Martinom posnel več uspešnih komedij. Velik uspeh je kot igralec, scenarist in režiser dosegel s komedijo Čarobni napoj dr. Jerryja leta 1963. Z vlogo Nori profesor je navdušil gledalce, 36 let pozneje pa ga je prav tako uspešno obudil Eddie Murphy.

Njegovo življenje so zaznamovale tri večje prelomnice: začetek pojavljanja na televizijskih zaslonih in sodelovanje z Martinom (ki se je končalo leta 1956), samostojna filmska kariera, ki je dosegla vrh v 60. letih prejšnjega stoletja, in njegova vsakoletna vrnitev na male zaslone na praznik dela v ZDA v okviru televizijskega maratona, kjer je zbiral denar za ameriško društvo za mišično distrofijo, katerega predsednik je bil več kot 50 let. Zadnji maraton je odvodil leta 2010.

Pomembnejše vloge je odigral v filmih Moja prijateljica Irma (1949), Artisti in modeli (1955), Pepelka (1960), Kje je pot na fronto? (1970), Kralj komedije (1982) in Funny Bones (1994). Leta 1982 je napisal avtobiografijo z naslovom Jerry Lewis osebno. Leta 1995 je postal najbolje plačana zvezda v zgodovini Broadwaya na račun vloge gospoda Applegata v muzikalu Damn Yankees. Prav tako pa se je uveljavil v scenarističnem svetu.

Lewis je bil prvi uveljavljeni filmar po Charlieju Chaplinu, ki je bil sam deklica za vse - pisal je scenarije, režiral filme, jih produciral in v njih tudi igral. Najraje se je loteval šal, v katerih se je norčeval iz razlik med spoloma. Sam si je to lahko privoščil brez negodovanja občinstva, saj nikoli ni bil robat in tradicionalen moški.

Za eno izmed daril ob 80-letnici ameriškega komika je poskrbela Francija, ki mu je podelila naslov častne legije. Na slovesnosti, na kateri so mu podelili najvišji francoski častni naslov, je kralj komedije, kot ga označujejo nekateri, gledalce zabaval z grimasami, zehanjem in pretvarjanjem, da bo vsak čas zaspal, zaradi česar je smeh gledalcev nekajkrat prekinil 20-minutni govor takratnega francoskega ministra za kulturo Renauda Donnedieuja de Vabresa. Lewis, ki je na navadno zelo slovesen dogodek prišel v copatih, je takrat postal eden od 37 tujcev, ki so jim do takrat podelili naslov.

"Francozi so najboljši ljudje na svetu," je gostiteljem na dušo popihal Američan, ki se je najprej opravičil, da ne zna francoščine, a da so Francozi vedno razumeli njegovo srce, če že niso jezika. Poleg tega jim je izdal tudi, da je bil neverjetno navdušen nad nagrado.

Komediji predan do konca življenja
Zadnjih deset let je izgubljal simpatije javnosti. Med drugim se je moral opravičiti za sramotenje gejev med gostovanjem na televizijskem maratonu leta 2007. Vendar ga to ni ustavilo pri tvorjenju rasističnih in žaljivih šal (predvsem na račun žensk). Prav tako ni nikoli skrival svojih desnopolitičnih pogledov na svet.

V zasebnem življenju je veljal za precej nestrpnega možakarja, ki se je več let bojeval s številnimi boleznimi in razvil odvisnost od tablet. Komediji je bil predan vse do smrti. Še lani je nastopal v Las Vegasu, kjer je tudi prvič nastopil leta 1949. Zadnji film Max Rose, v katerem je nastopil, so leta 2013 premierno predstavili na festivalu v Cannesu.