Eco - City 2020 bodo zgradili v drugi največji umetni jami na svetu. Jama se v globino razteza malo več kot 500 metrov, v širino pa kilometer. Foto:
Eco - City 2020 bodo zgradili v drugi največji umetni jami na svetu. Jama se v globino razteza malo več kot 500 metrov, v širino pa kilometer. Foto:
Razdeljeno bo na tri osnovne ravni, na prvi - najvišji - bodo bivališča (hiše z vrtovi), poleg tega pa bo v mestu tudi kmetija, vse polno zelenja in površine za rekreacijo.

Visokoleteči načrt so Rusi razkrili prejšnji mesec, gre pa v osnovi za to, da bodo v ogromni jami v Sibiriji, ki je nastala zato, ker so tam iskali diamante, zgradili podzemno mesto, kjer bo lahko živelo tudi do 100.000 ljudi. Mesto z globino okoli pol kilometra bo pokrito s steklenim pokrovom oziroma kupolo, pod njo pa se bo zvrstilo več nadstropij, osvetljenih z naravno svetlobo, ki bo pronicala skozi osrednje "okno". Mestu so nadeli ime Eco - City 2020, v Sibiriji pa naj bi zraslo do leta 2020.

Razdeljeno bo na tri osnovne ravni, med drugim pa bodo v njem ustvarili navpično kmetijo, gozdove in rekreacijske površine. Hiše in bivalne površine z vrtovi so postavljene na prvo (najvišjo) raven, kjer bo tudi največ svetlobe. Kot najbolj zanimiv del načrtovanega mesta pa so njegovi graditelji izpostavili prav stekleno kupolo, ki bo varovala pred neprijaznim sibirskim podnebjem, prekrita pa bo s sončnimi celicami, ki bodo zbrale dovolj energije za oskrbovanje mesta.

Futuristična zamislica ali resničnost
Na prvo mesto je seveda postavljena prednost mesta, ki bi bilo zakopano globoko v zemlji skrito pred neusmiljenim sibirskim vremenom, po drugi strani pa pričakujejo, da bo mesto velika atrakcija, ki bo privabila na tisoče turistov. Ti sicer niso najbolj navdušeni nad popotovanji v Sibirijo.

Ne glede na velik tehnološki napredek pa se podzemeljsko mesto tudi v današnjih časih sliši bolj kot ne futuristična domislica iz kakšnega znanstvenofantastičnega romana Julesa Verna ali pa J. R. R. Tolkiena, ki je svoje hobite naselil v jame. Predvsem pa se pojavi vprašanje, kako bi človek sprejel živeljnje pod zemljo, pa čeprav bi tam bila svetloba. Med drugo svetovno vojno, ko so mnogi prebivalci velikih mest prebili večino časa skrivaje se v kleteh ali zakloniščih, so npr. verjeli, da se bodo ljudje, če bodo preveč dolgo pod zemljo, spremenili v troglodite. Vražam navkljub pa človek po vsej verjetnosti ni ravno ustvarjen za takšno bivanje. Je pa res, da v okoljih z ekstremnimi vremenskimi pogoji tamkajšnji prebivalci najdejo zavetje tudi pod zemljo.

Tudi v tem primeru obstaja kar nekaj argumentov, ki pričajo v prid podzemeljskemu mestu; v veliki meri je varno pred raznimi naravnimi katastrofami (morda je vprašljiv le potres), nudi zavetje pred ekstremnimi temperaturami, visokimi in nizkimi, predvsem pa se stroški za porabljeno energijo na račun sončne energije zmanjšajo tudi za 80 odstotkov.