Pa še ta v resnici ne ustreza strogi definiciji javnega prostora. Ni knjižnica, je pa restavracija, občasno dvorana za različne prireditve. Recimo, da je javni prostor, saj ga polovico dneva lahko obišče vsakdo.

Posodobitev galerije Sackler, podružnice Serpentine Gallery, umetniškega razstavišča sredi londonskega Hyde Parka, je bila v marsičem posebna.

Serpentine Gallery je poleg palače Kensington, ki stoji na skrajnem zahodnem robu ogromne zelene oaze v srcu britanske prestolnice, ter Lindbury's Lida in mnogo mlajše kavarne Dell edina zaprta stavba. Pravzaprav sta Serpentine Gallery dve stavbi. Ena je galerija, druga je njen satelit. Loči ju petminutni sprehod. Ta vodi tudi čez most, ki je razpet med bregovoma Serpentinskega jezera, umetnega jezera v obliku bumeranga, ki Hyde Park nekako razpolavlja. Jezero s površino 16 hektarjev predstavlja dobrih 11 odstotkov celotnega parka. The Long Water je drugo, mnogo manjše jezero na zahodu.

Galerija Serpentine je tista, ki na svojem vrtu vse od leta 2000 vsako poletje predstavlja najboljše arhitekte. Ti so v Serpentine povabljeni, da oblikujejo poletni paviljon, ki nato postane svetovna arhitekturna senzacija.

Uprava galerije je pred tremi leti z namenom prenoviti, razširiti in dograditi svojo že skoraj pozabljeno depandanso na oni strani serpentinskega mostu morala izbrati med najboljšimi, pri čemer je z vsemi temi že sodelovala.

Sackler Gallery, kakor se imenuje po pročelnih "kotdorskih" stebrih značilno nekdanje skladišče smodnika, zgrajeno leta 1805, ne gre zamenjevati z washingtonsko Arthur M. Sackler Gallery, muzejsko zakladnico azijskih umetnin, poimenovano po znamenitem ameriškem psihiatru. Galerija Serpentine poslopje Sackler uporablja od ustanovitve leta 1970. Projekt, vreden 14,5 milijona funtov, je zaupala Zahi Hadid, avtorici prav prvega v nizu svojih famoznih vrtnih paviljonov, torej tistega iz leta 2000.

Odločitev ni bila posebej presenetljiva, saj je Hadidova Londončanka (stanuje v Clerkewellu, kjer je v nekdanji osnovni šoli tudi njen studio s skoraj 400 zaposlenimi), hkrati pa naj bi to bila šele tretja avtoričina zgradba v prestolnici, ki - še posebej v zadnjih dveh desetletjih - še kako rada slavi drzno, napredno, sodobno arhitekturo.

London je bil do srede devetdesetih let preteklega stoletja v resnici zaprisežen arhitekturni in urbanistični rigidnež. Položaj je revolucionarno spremenila generacija modernistov ali "high-tech" arhitektov na čelu z Normanom Fosterjem, Richardom Rodgersom, Michaelom Hopkinsom in Nicholasom Grimshawom. Medtem ko so vsi štirje arhitekti zadnji dve desetletji svetovne superzvezde, so svojo prepoznavnost "pridelali" prav v Londonu. Morda jo je nekdanji londonski mestni arhitekt Rogers naprej v Parizu, kjer je z italijanskim kolegom Renzom Pianom že pred štiridesetimi leti zasnoval sloviti Pompidou Center. Rogersov studio je seveda oblikoval tudi famozno stolpnico zavarovalnice Lloyd's v finančnem središču City in Millenium Dome, športno-zabaviščni kompleks, zdaj znan kot O2 Arena na, kot mu pravijo, greenwiškem polotoku. Najslavnejša Hopkinsova londonska stvaritev je Portcullis House, soseda britanskega parlamenta, sicer poslovna zgradba s fascinantno oblikovano postajo podzemne železnice Westminster, ki sega kar 40 metrov pod površje - prav tako sedež prestižnega sklada Wellcome Trust na Euston Roadu. Grimshaw je zasnoval elipsasto medijsko središče na najslavnejšem stadionu za kriket Lord's, prav tako Terminal 3 letališča Heathrow. Fosterjeva pa je seveda vpadljiva "Kumara" ali The Gherkin, to je ragbijski žogi podobna stolpnica na cityjevskem naslovu 30 St. Mary Axe, to je nekdanji londonski sedež švicarske pozavarovalnice Swiss Re. Mimogrede še to. Norma Foster in z njim družba Foster And Partners, največji arhitekturni studio na svetu s kar 1.100 zaposlenimi, bo prihodnje leto postal prvi arhitekt ali arhitekturni biro v zgodovini, ki bo v londonskem Cityju imel dve svoji zgradbi, ki bosta sosedi. Novi sedež družbe Bloomberg, zdaj še v gradnji, bo sosed poslovni zgradbi znani kot The Walbroook Building. S stopnicami prenatrpano londonsko bančno središče City je seveda najprestižnejša lokacija ali pravi "poker asov" za vsakega arhitekta.

Vse to omenjam prav zaradi zdaj 65-letne Zahe Hadid, ki kljub zvezdniškemu statusu v arhitekturnih krogih v City pač še "ne more", ciniki bi rekli kar, da še "ne sme". Četverica prej omenjenih modernistov-funkcionalistov je ali pa bo zelo kmalu praznovala že svoje 80-letnice. Nauk, vzet iz tega paragrafa, bi lahko bil: "V Londonu morajo biti tudi najboljši zelo potrpežljivi."

Obnovo ljubko imenovanega Skladišča (The Magazine) Hadidovo oziroma njeno dvodelno razširitev so nekateri arhitekturni kritiki pričakali na nož. Preurejeno in izčiščeno renovacijo starega poslopja v slogu Johna Pawsona, ki bo dejansko galerijski prostor, so tudi ti pospremili z odobravanjem. Na udaru je bil prizidek. Malo prej omenjeni duh londonske arhitekturne konservativnosti mesta vseeno še dolgo ne bo zapustil, bi se strinjali nasprotniki najbolj gorečih recenzentov arhitektkinih vpadljivih ukrivljenih ali "znanstvenofantastičnih metamorfnih" oblik. Avtorica je potrdila, da gre za "sintezo kontrastov". Ena izmed kritiških replik se je glasila: "Agresivno in banalno."

Podobno skrivnostno in nikoli "zaključeni konveksno-konkavni" prostor je Zaha Hadid oblikovala tudi za prodajni salon katalonske družbe Roco, specializirane za izdelovanje kopalniške opreme, ki domuje v pritličju stanovanjskega bloka v petičnem Chelsea Harbouru na zahodu mesta. Druga dva londonska avtorska kompleksa Hadidove sta sicer tudi zelo futuristična, a vseeno ne tako skrajna. Evelyn Grace Academy (dograjena 2010), osnovna šola v Brixtonu na jugu mesta, preseneča s svojim poševnim videzom, zelo suvereno in svojevrstno obliko pa ima tudi olimpijski bazen ali London Aquatic Centre v Stratfordu (dokončan 2011), to je v soseščini razglednega stolpa ali na robu tamkajšnjega novega parka.

Najbolj znana arhitektura Zahe Hadid na britanskih tleh je Riverside Museum v Glasgowu, medtem ko za največje avtoričino razočaranje v njeni bleščeči karieri še naprej velja zavrnitev načrta za gradnjo operne hiše v Cardiffu, to je bilo leta 1995.

Hadidova je sicer najbolj znana po zasnovah BMW-jevega središča v Leipzigu, centra Phaeno Science v Wolfsburgu, poslovne stolpnice sredi Marseilla, rimskem muzeju umetnosti 21. stoletja, operi v Guangdžuju, protislovnem kulturnem središču Heydarja Alijeva v Bakuju in smučarski skakalnici v Innbrucku.

Obedovati v restavraciji The Magazine (s pretežno azijskim menijem - asian fusion food) je nadvse prijetno. Razgledi skozi okna novega galerijskega prizidka so navdušujoči, pogledi proti stopu, kjer se odstirajo elipsaste odprtine, pa prav tako. Svetloba od zunaj, ki kot slap priteka k tlom 900 kvadratnih metrov prostora, pa udobje in žlahtnost bivanja v njem povzdiguje na posebno raven. Zunanjost objekta vendarle ni agresivna, ampak le hudomušno poživi idilo okolice parka.

V Bagdadu rojena in v Bejrutu in Londonu izšolana Zaha Hadid tako "svojega" mesta ni začela "obvladovati" s prodorom iz "testosteronskega" Cityja, pač pa iz parka. Pomenljiv zasuk v lepem in edinstvenem opusu velike arhitektke.