Potem ko so nekaj let dobitnike Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada razglasili šele na dan proslave, torej na predvečer kulturnega praznika, jih zadnja leta poznamo že od decembra. Na slovesnosti pa jim izročijo nagrade. Foto: BoBo
Potem ko so nekaj let dobitnike Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada razglasili šele na dan proslave, torej na predvečer kulturnega praznika, jih zadnja leta poznamo že od decembra. Na slovesnosti pa jim izročijo nagrade. Foto: BoBo

Prešernove nagrade so se začele na državni ravni podeljevati leta 1947, torej ko so se razmere po koncu vojne dovolj umirile in so lahko nagradili dosežke prvega leta po končanem spopadu. Vendar podelitev nagrad ni pomenila začetka popolnoma nove tradicije, ampak je imela ta svoje korenine že v predvojnem času.

Na dan smrti Franceta Prešerna, torej 8. februarja, so nagrade podelili že leta 1939. Šlo je za priznanja, ki jih je za posebne dosežke podeljevala ljubljanska občina, namenila pa jih je tako področju znanosti kot umetnosti, kar se je ohranilo tudi še kar nekaj let po koncu vojne.

Na Prešernov dan, ki je državni praznik in dela prost dan, kulturne institucije po državi in zamejstvu brezplačno odprejo vrata in ponudijo bogat program. Foto: BoBo
Na Prešernov dan, ki je državni praznik in dela prost dan, kulturne institucije po državi in zamejstvu brezplačno odprejo vrata in ponudijo bogat program. Foto: BoBo

Iskanje odgovora na to, zakaj se je za dan praznika določil dan Prešernove smrti, in ne rojstva, je sicer golo ugibanje, opozarja zgodovinar in znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani dr. Aleš Gabrič. V pogovoru, ki so ga ob slovenskem kulturnem prazniku pripravili v Središču za javno zgodovino, vodil pa ga je zgodovinar dr. Bojan Balkovec, pa o tem vendarle ponudi nekaj mogočih razlag. Trideseta leta 20. stoletja so bila v Kraljevini Jugoslaviji izrazito centralistično naravnana, razlaga. Od uradnih državnih praznovanj sta bili predpisani dve: konec januarja svetosavska, na začetku februarja pa proslava s podelitvijo Strossmayerjeve nagrade. "Že takrat so se zato Slovenci spraševali, zakaj imamo praznik kulturnega pomena, s katerim se spominjamo nečesa iz srbske zgodovine, nečesa iz hrvaške kulturne zgodovine in nobenega iz slovenske zgodovine," pove Gabrič. "Morda je tudi v luči tega zaporedja, da si datumi tako lepo sledijo, prišlo do odločitve, da se slovenske kulture spominjamo na dan Prešernove smrti, torej 8. februarja."

Še nekaj bi znalo govoriti v prid izboru 8. februarja. Najboljše dosežke leta je vendarle bolj smiselno nagraditi ob začetku novega leta kot decembra, ko ustvarjalci vsega še morda niti niso pokazali. To pa je tudi dovolj časa, da se januarja opravi pregled dosežkov preteklega leta in zatem zanje podelijo nagrade, razmišlja Gabrič.

Zakaj Prešeren, in ne Cankar
Glede kulturnega praznika se zastavi tudi vprašanje, zakaj proslavljamo slovensko kulturo na dan, ki je povezan s Prešernovim življenjem, in ne na datum, s katerim bi se spomnili še enega velikana slovenske književnosti, Ivana Cankarja.

Cankarjeve besede Narod si bo pisal sodbo sam so zaradi cenzure obveljale za geslo svobode. Foto: dLib
Cankarjeve besede Narod si bo pisal sodbo sam so zaradi cenzure obveljale za geslo svobode. Foto: dLib

Cankar simbol boja za svobodo
Danes seveda oba obravnavamo kot velika. Na tolarskih bankovcih sta bila oba zastopana. "Ampak Prešernov kult ima tradicijo, ki se vleče že od 19. stoletja in so jo sistematično izgrajevali še v času kulturnega boja med klerikalci in liberalci," pojasni Gabrič. "Kot svojega ga tako povzame tudi katoliška stran. Enostavno je postal nekakšen kulturni simbol vseh Slovencev, na katerega smo se navezali."

Pri Cankarju je bilo to težje že zaradi njegove politične drže. Ker je bil socialni demokrat, ni bil niti toliko katoliški niti toliko liberalni, pove. Poleg tega je postal Cankar simbol boja za svobodo. V zadnji Cankarjevi predstavi pred vojno so cenzurirali besede "Narod si bo pisal sodbo sam", in vprašanje je, ali niso bile ravno zaradi te cenzure zapisane na "partizanskih parlamentih", razmišlja Gabrič. "Se pravi, da so ga izbrali tudi kot odgovor na okupacijo: "Mi se borimo za svobodno državo, za svobodno Slovenijo, zato bomo Cankarja predvajali v celoti, brez cenzure."

V različnih spominih je po Gabričevih besedah zaslediti, da sta v letih 1944 in 1945 potekali dve proslavi: ena na osvobojenem ozemlju in druga na okupiranem ozemlju v Ljubljani. Medtem ko so v Ljubljani uprizarjali cenzurirane Cankarjeve, tudi Linhartove drame, so na osvobojenem ozemlju v Črnomlju uprizarjali necenzurirane predstave. "Cankarja so torej uporabljali bolj zaradi tega, ker so ga potrebovali v integralni, necenzurirani varianti. Zato njegove cenzurirane besede s konca 30. let toliko bolj ustrezajo kot geslo znaka svobode," pove zgodovinar.

Sprva za umetnost in znanost
Nagrade, ki se podeljujejo na kulturni praznik, so šele od leta 1961 namenjene izključno umetniškemu delu, predtem so na kulturni dan podeljevali tudi priznanja za znanost. Razlog, da sta bili obe področji sprva združeni na isti podelitvi, bi bil po Gabričevih besedah lahko v tem, da sta predvojno ministrstvo za prosveto in povojno ministrstvo za prosveto krila tiste resorje, ki so zdaj ločeni – visokošolskega, znanstvenega, šolskega, kulturnega.

Podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada leta 2006. Foto: BoBo
Podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada leta 2006. Foto: BoBo

Ločevanje znanosti in umetnosti je nasploh stvar modernejše dobe; v srednjem veku so, denimo, poznali sedem svobodnih umetnosti, ki so obsegale tako področje govornih umetnosti, kot tistih, povezanih s poznavanjem števil (torej področja od aritmetike do retorike), s tem so bile sinonim za človeško vedenje oz. znanje. Nekoč se je pod lepimi in koristnimi umetnostmi vse razumelo kot intelektualno delo. Šlo je torej za nagrade za intelektualno delo kot takšno, spomni Gabrič.

Dobitnike nagrad, ki jih je še pred drugo svetovno vojno podeljevala mestna občina Ljubljana, sta izbirali dve komisiji – ena za znanstveno in druga za umetniško delo. Ta koncept enotne podelitve se ohrani tudi pozneje, ko SNOS 1. februarja leta 1945 sprejme odlok o razglasitvi Prešernovega dne za kulturni praznik, je ta namenjen proslavljanju tako znanosti kot umetnosti.

Nagrade so nato prvič podelili, ko se je vojna končala. Februarja leta 1947 so jih podelili za leto poprej in tradicija se je nadaljevala. "V nekaj letih pride do hiperinflacije nagrad. Podeljevalo se je po 20 in 30 tako znanstvenih kot umetniških Prešernovih nagrad, in ugotovili so, da je to preveč, saj se je s tem devalviral pomen. Če želimo, da Prešernove nagrajence res častimo, je treba število zmanjšati," pove Gabrič. Leta 1961 so področji razdelili in prvič podelili po Prešernu poimenovane nagrade za umetniško delo in znanstvene nagrade, ki pa so jih poimenovali po Borisu Kidriču. Mimogrede, tudi Kidričeve nagrade (torej predhodnice današnjih Zoisovih) so se na začetku podeljevale na dan Kidričeve smrti, ne rojstva, spomni Gabrič.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Manj nagrajencev, ki se jim lahko bolj posveti
Nagrade za umetniške dosežke so se takrat razdelile tudi na Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, njihovo število pa se je nato še 20 let spreminjalo. Omejilo se je konec leta 1981, ko je bilo določeno, da se lahko podelijo največ tri Prešernove nagrade in največ deset nagrad sklada. Še dodatno se je število nagrad zmanjšalo z osamosvojitvijo leta 1991: takrat se je začelo podeljevati po principu, ki ga imamo še danes, torej na največ dve Prešernovi nagradi za življenjsko delo in največ šest nagrad Prešernovega sklada.

"S tem nam nagrajenci padejo v oči, si jih zapomnimo. Prav tako inflacije, da bi se nagrajenci ponavljali," pove Gabrič in spomni, da je lani umrl do zdaj edini dobitnik obeh velikih nagrad – tako Zoisove kot Prešernove. To je bil klasični filolog Kajetan Gantar. Prešernovo nagrado je prejel lani, torej v letu svojega slovesa.