"S to opero lahko stopimo pred svet – in če tega nismo storili in še vedno ne poznamo njene vrednosti, je to dokaz več, kako malo cenimo in razumemo Kogojevo umetnost," je takrat še zapisal Loparnik, s Črnimi maskami v režiji Janeza Burgerja in pod glasbenim vodstvom dirigenta Uroša Lajovica pa je opera v sklopu Evropske prestolnice kulture res "stopila pred svet".

Opera Črne maske predstavlja življenjsko delo primorskega skladatelja Marija Kogoja (1892-1956), enega redkih predstavnikov slovenske glasbene avantgarde in ekspresionizma. Libreto izhaja iz istoimenske drame ruskega pisatelja Leonida Andrejeva v prevodu Josipa Vidmarja, ponazarja pa človekov notranji boj.

V izvirni obliki veljala za neizvedljivo
Čeprav je opera kmalu po nastanku leta 1927 veljala za enega glavnih, z Evropo primerljivih dosežkov slovenske glasbene moderne, je ostala evropski in svetovni kulturni javnosti skoraj povsem neznana. V Črnih maskah je Kogoj uporabil sodobne glasbene prijeme, kot je t. i. govorno petje (Sprechgesang), s katerimi se je seznanil med študijem na Dunaju. Z glasbo je naslikal človekov duševni svet, njegovo razklanost na temno in svetlo stran.

Opero je Kogoj komponiral med letoma 1924 in 1927, časniki pa so njeno praizvedbo leta 1929, ki jo je vodil Mirko Polič, napovedovali kot največji domači operni dogodek po prvi svetovni vojni. Ker je opera v izvirni obliki veljala za neizvedljivo, partitura pa doslej sploh še ni bila objavljena, je kljub hvali, ki jo je pospremila do prve uprizoritve, občinstvo in strokovna javnost v tujini skoraj ne poznata. Na oder so jo v Sloveniji postavili le še dvakrat, obakrat v Ljubljani: leta 1957, ko je dirigiral Samo Hubad, in leta 1990, ko jo je vodil Anton Nanut. Tako se sodba, da bi morala biti stalnica domačega repertoarja, do danes ni izpolnila.

Nadčasovno in nadnacionalno sporočilo
Opera danes po mnenju dirigenta Lajovica ne učinkuje več avantgardno, temveč bistveno manj moderno. "Upam si trditi, da bo učinkovala drugače, kot je doslej," je v enem izmed intervjujev dejal dirigent, ki je s klavirskim izvlečkom in nemškim prevodom besedila omogočil, da bo kdaj morda zvenela tudi v tujini.

Gal Hartman, notograf Kogojevih Črnih mask, ki je poleg dirigenta Uroša Lajovica med najzaslužnejšimi za dokončano integralno partituro opere, pa je o svojem delu pri urejanju izvirne Kogojeve partiture povedal: "Zadovoljen sem, da sem uresničil skladateljeve sanje, in verjamem, da se je Marij Kogoj za to opero žrtvoval. Verjetno jo je hotel nekoč revidirati, a sta ga prehiteli bolezen in vojna. Zagotovo so Črne maske opera, enakovredna drugim opernim partituram, nastalih po prvi svetovni vojni. Njeno sporočilo je nadčasovno in nadnacionalno."