V sekcijo, ki je tudi, sodeč po dobro obiskanih projekcijah, prava festivalska uspešnica, se je uvrstilo osemintrideset časovno in vsebinsko zelo raznolikih filmov, ki so se na urniku znašli v štirih sklopih. Najdaljši, dolg 15 minut, je boleče aktualna resnična zgodba o neustrašni sirski revolucionarki Suleimi režiserja Jalala Maghouta, najkrajši med filmi pa je dvominutno sončno rumeno slavljenje anime Totem iz ZDA. In tudi sicer je program sestavljen iz prave zakladnice animiranih biserčkov.
Animatega bo nocoj dosegla vrhunec s podelitvijo nagrad v Kinodvoru. Razglasili bodo dobitnike velike nagrade mednarodne žirije, nagrade za najboljši študentski film ter najboljša animirana filma po izboru občinstva in otroške žirije. Festival se bo nadaljeval še v nedeljo. Zvečer bodo na sporedu zmagovalci letošnje 12. izdaje.
Francoski vizualni umetnik mlajše generacije Boris Labbé se, denimo, v računalniški animaciji poigrava z mislijo, da je v vesolju vse povezano, da se vse prepleta, se iz nečesa izvija in se nato tja spet vrača ... Njegov Rhizome je opremljen le z glasbeno podlago, s svojo sivino in preoblikujočimi se liki pa ponekod spominja na legendarne Escherjeve grafike.
Med animacijami, ki se še posebej vtisnejo v spomin, je tudi Muzej v petih minutah britanskega filmskega ustvarjalca Paula Busha. Bush skozi zgoščen pregled hitro menjajočih se razstavljenih eksponatov petih angleških in švicarskih muzejev pred gledalcem prikaže živahen in zgolj z glasbo poudarjen razvoj posameznih predmetov ter s tem zgodovino človeštva predstavi na popolnoma nov način.
V zgodovino pa žal še ne sodijo mine, ki kot ostanki nekdanjih vojn ali takih, ki še trajajo, na poljih in v gozdovih pozabljene prežijo na svoje žrtve, večinoma ženske in otroke. Iranska režiserka Maryam Kashkoolinia se v kratki s sephio obarvani animaciji vživi v eno takih prežečih min, ki mirno opazuje dogajanje okrog sebe – otroške igre, psa, ovce, delo žensk na polju ..., vse dokler se ji nekdo malo preveč ne približa. Mine dan je film, ustvarjen tako preprosto in tako brezosebno, da gledalca le stežka pusti ravnodušnega.
Med vsemi "jagodnimi izbranci" letošnje Animateke bi težko potegnili kakršno koli rdečo nit, saj se filmi razlikujejo tako po vsebini kot tudi po načinu animacije in podajanja zgodbe. A kljub temu, morda pa prav zato, skupaj tvorijo odlično celoto, h kateri prav vsak animirani kamenček prispeva nekaj svojega.
Gaja Pöschl, iz oddaje Gremo v kino na 3. programu Radia Slovenija (ARS).
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje