V tej novi različici klasičnega "špagetivesterna" Django (1966) režiserja Sergija Corbuccija spremljamo lovca na glave, nekdanjega sužnja Djanga (igra ga Jamie Foxx) in njegovega prijatelja ter partnerja, Nemca dr. Kinga Schultza (Christoph Walz), ki želita osvoboditi Djangovo ženo iz rok dekadentnega lastnika plantaže Calvina Candieja (Leonardo DiCaprio, v najsočnejši vlogi svoje kariere).
Blaten in zapuščen pekel Corbuccijevega filma zamenja v Djangu brez okovov sončni pekel skoraj nadrealnega sveta suženjstva na ameriškem jugu pred državljansko vojno. To je svet nebrzdanega nasilja do temnopoltih, ki pretrese tudi poklicnega morilca, kot je lovec na glave Schultz. Krvavi konec sužnja, ki ga raztrgajo psi, ga tako pretrese, da izgubi svoje hladnokrvno ravnovesje in iz gneva in studa naredi nekaj prenagljenega, kar ima usoden izid.
Tarantino snema filme o filmih, vendar ob vseh filmskih aluzijah zmore tudi avtentično moč. Schultz se podobe izčrpanega črnca, ki ga psi raztrgajo, ne more osvoboditi. Django pove Candieju, da Nemec ni navajen na takšne stvari. Ko Candie vpraša Djanga, ali to pomeni, da je on tega navajen, ta odgovori: "Sem le bolj navajen na Američane, kot on."
Tarantinov namen je posneti zavesten šund – film, sestavljen iz elementov italijanskega vesterna in črnskih akcijskih filmov sedemdesetih let, znanih kot blaxploitation. Iz teh prvin ustvari pravo pokrajino za prikazovanje izprijenosti suženjstva.
Tudi "resni" filmi, kot sta Amistad (1997) Stevena Spielberga in Priljubljena (Beloved, 1998) Jonathana Demmeja, posnet po romanu Nobelove nagrajenke Toni Morrison, vsebujejo prizore takšnega morastega in nepopisnega rasnega nasilja, da so ti prizori dominantni. V filmu Priljubljena belci posilijo mlado nosečo sužnjo, stiskajo ji dojke in pijejo njeno mleko, medtem ko nad njimi stoji lastnik posestva in naglas bere Sveto pismo. Takšna divja perverznost ni nekaj, kar človek po navadi vidi v hollywoodskem filmu. In 140 milijonov Američanov je videlo v epohalni televizijski mininadaljevanki Korenine (Roots, 1977), kako bičajo mladega Afričana Kunto Kinta, dokler ta ne izgovori svojega suženjskega imena Toby. Takšni prizori dobesedno izbruhnejo v sicer lepo urejenih filmih z močjo nečesa, kar je bilo dolgo zatirano.

Skrita zgodovina
Suženjstvo je bilo kot tema marginalizirano takoj po koncu državljanske vojne, da bi bila omogočena sprava med (belim) jugom in (belim) severom po uničujoči vojni. Prva pomembna dramatizacija suženjstva v filmu je bila v Rojstvu naroda (The Birth of a Nation) D. W. Griffitha leta 1915. V tem prvem ameriškem celovečernem filmu so temnopolti prikazani ali kot dobronamerni in zvesti lenuhi (ko so še sužnji) ali nasilni barbari, ki želijo posiljevati belke (ko so osvobojeni). Člani Ku Klux Klana pa so junaki, ki ščitijo belo krščansko ženstvo na jugu pred navalom neobrzdanih osvobojenih divjakov.
Lik grozeče pohotnega črnca je v glavnem izginil iz hollywoodskih filmov o jugu, ki so sledili, ostali pa so dobrosrčni in zadovoljni sužnji. Veliko so se smejali in peli in bili ravno toliko, če ne še bolj, zvesti posestvu kot gospodar. Takšnih filmov je bilo veliko, vrhunec žanra pa predstavlja film V vrtincu (Gone with the Wind, 1939, Victor Fleming).
Temnopolti Američani so lahko tako gledali travestijo svoje največje tragedije. Hollywood je poskušal izbrisati spomin na rasni holokavst in ga nadomestiti z neko vrsto raja na zemlji, urejenega okoli velike bele hiše, ki V vrtincu leži v osrčju posestva, ki nosi magično ime Tara.
Tu in tam se je našel kakšen namig na to, kaj suženjstvo zares je. V filmu The Foxes of Harrow (John M. Stahl) iz leta 1947 je prizor, v katerem sužnja poskuša ubiti svojega dojenčka, da bi ga rešila suženjskega življenja. Ko ji otroka v zadnjem hipu vzamejo iz rok, se sama ubije. Ta prizor namiguje na grozo suženjstva, a ta vseeno ostane nedramatizirana. V filmu Band of Angels (1957, Raoul Walsh) igra Clark Gable bivšega trgovca s sužnji. Ko opiše prevoz sužnjev iz Afrike, pove: "Še vedno jih slišim: bruhanje in vpitje in rotenje. Niso se mogli premikati, bili so kot slaniki, pakirani v soli." Takšen opis je zadnja stvar, ki bi jo pričakovali iz ust Clarka Gabla leta 1957. Hollywood je čakal še štirideset let, preden je posnel film, ki se ukvarja s to čezatlantsko epopejo, imenovano "The Middle Passage". Spielberg je tako v filmu Amistad pokazal potovanje, ki ga je moralo prestati šest milijonov Afričanov in ki ga dva milijona ljudi ni preživelo.
Takšni trenutki so bili izjema. Skrita zgodovina bičanja, mučenja, posilstva, zakonitih krutosti in degradacije se je pojavila na filmskih platnih šele konec šestdesetih in sedemdesetih let. Nekako primerno je, da je bilo to v intelektualno osovraženi filmski kategoriji šunda, ali, kot takšne filme imenujejo Američani, exploitation films.

Hiša molka in senc
Leta 1975 je prišel v kinematografe film Mandingo hollywoodskega veterana Richarda Fleischerja, ki je bil odkrita in nesramna negacija Rojstva naroda in pohvale svetega devištva južnjakinj pa tudi negacija V vrtincu in slikanja suženj kot zadovoljnih in srečnih, ki ga ta film promovira. Namesto posestva Tara iz filma V vrtincu, ki mrgoli od živobarvnega življenja, je v Mandingu v središču zgodbe propadajoče in umirajoče posestvo Falconhurst. Gospodar, ki ga (ustrezno) odvratno igra James Mason, sovraži temnopolte in severnjake. Svoj revmatizem zdravi tako, da "frotira" stopala na trebuhu temnopoltega otroka. ("Seveda se mora črnuh nekako oviti okoli vaših stopal," svetuje zdravnik. "Močno morate pritisniti, da bi porinili revmatizem ven skozi podplat.").
Sin Hammond (Perry King) je zaljubljen v sužnjo Ellen (Brenda Sykes) in zavrača svojo belo ženo Blanche, ker ni deviška. Osamljena Blanche (Susan George) ukaže velikemu in zelo potentnemu sužnju Medu (Ken Norton), naj ima z njo spolne odnose. Čeprav njen mož moralno napreduje, kar se tiče spoznanja, da so temnopolti tudi ljudje, popolnoma znori zaradi tega oskrunjenja bele južnjakinje. Posledice zanjo, za sužnja in otroka, ki se iz njune zveze rodi, so, blago rečeno, skrajne.
Po eni strani je Mandingo pomemben, ker je ameriškemu gledalstvu pokazal stvari, ki jih je po navadi Hollywood skrival: dražba sužnjev, recimo ali ločevanje družin, ko so te prodane različnim gospodarjem. Prizor ločitve je pri Fleischerju zelo močno režiran: kamera sledi Masonu, ki se pogovarja z nekim možem. Opazimo aktivnost okoli njiju, a potrebujemo nekaj trenutkov, da bi razumeli, da gre za suženjske družine, ki se poslavljajo. In v nekem hipu nas presune strašna nepravičnost tega, kar gledamo. Predvsem pa je Mandingo pokazal tisto, kar je Hollywood najbolj skrival: nepopisno sovraštvo sužnja do rase, ki ga zatira.
Po drugi strani pa je Mandingo čista ameriška gotika, pregreta in histerično igrana (posebej Susan George v vlogi strastne zapuščene belke). Tu je niz nasilnih dejanj iz nočnih mor, med njimi tudi suženj, ki ga živega kuhajo v vreli vodi; stvari, ki se zdijo nemogoče, kot posebej izprijena pornografija, ampak so večinoma resnične.
In tu je hiša, zagotovo ena najgrozljivejših v ameriškem filmu. To je hiša širokih in tihih hodnikov ter praznih sob, oblitih s sencami, med katerimi mož in žena kričeče izražata svoje medsebojno sovraštvo in nori stari rasist pritiska svoja stopala v želodec temnopoltega otroka. Ta hiša je skladišče nacionalne rasne in spolne histerije.

Šund
Mandingo je eden najbolj priljubljenih filmov Quentina Tarantina, ki ga smatra za enega redkih primerov šunda, ki ga je financiral velik filmski studio (Paramount) in je imel proračun A-filma. Šund v tem pogledu pomeni film, ki računa na spolnost ali nasilje ali oba, da bi pridobil gledalstvo. To je tako imenovan exploitation film, ki povzroči nelagoden občutek pri gledalcu, ker ta ne more računati na "moralnost" režiserja, kje pa na njegovo umerjenost ali dober okus. Vsaka podlost je možna. Ni dvoma, da je veliko gledalcev prišlo gledat medrasni seks med Kenom Nortonom in Susan George, ali pa boj do smrti med sužnji.
Ugledni temnopolti zgodovinarji trdijo, da je to zadnje najverjetneje fikcija. Sicer so se dogajali boksarski dvoboji med sužnji za zabavo gospodarjev, ampak ne do smrti. Vseeno je to briljanten simbol popolne izprijenosti človeka in družbe, nekakšna zadnja postaja pokvarjenosti.
Glavna razlika med Tarantinovim Djangom brez okovov in Fleischerjevim Mandingom je ta, da Django vsebuje neuničljivega junaka, ki je naš vodnik skozi izprijeni svet, medtem ko Fleischerjev film to izprijenost upodobi. Ni ne Jamieja Foxxa ne Christopha Walza, da bi nas zaščitila. In v nasprotju z Mandingom se Django brez okovov izogne ideologiji. Ni namiga, da bo Django vodil vstajo ali da si ga bodo drugi sužnji vzeli za zgled in se uprli. Gre za zasebno maščevanje, čustveno zadovoljujoče, ampak omejeno.
V določeni meri je prav šund, ki se ukvarja s spolnostjo in nasiljem ter ustvarja svoj amoralni svet, zamišljena forma za izražanje groze suženjstva. Izprijenost takšnega filma odseva izprijenost samega suženjstva. Ni edina forma, seveda, ampak, kot pokažeta Mandingo in Django brez okovov, je lahko tudi ta ustrezna.