Film Dominika Molla je bil največji favorit in na koncu nesporni zmagovalec lanske podelitve cezarjev: dobil je deset nominacij in pozneje šest cezarjev, tudi za najboljši film, režijo in prirejeni scenarij. Foto: Unifrance
Film Dominika Molla je bil največji favorit in na koncu nesporni zmagovalec lanske podelitve cezarjev: dobil je deset nominacij in pozneje šest cezarjev, tudi za najboljši film, režijo in prirejeni scenarij. Foto: Unifrance

"Francoska policija vsako leto odpre več kot 800 preiskav umorov. Skoraj 20 odstotkov jih ostane nepojasnjenih. Ta film pripoveduje zgodbo o enem izmed njih." Kdor se šele počasi navaja na ambient zgodbe, bi zlahka lahko spregledal, da Dominik Moll v Dvanajstega ponoči končni razplet razkrije takoj na začetku: jasno nam pove, da gledamo policijsko kriminalko o lovu na morilca, v katerem morilca ne bomo našli. To ni epizoda Preiskovalcev na delu, v kateri bi lucidni detektiv napletel nekaj o DNK-ju, zločinca strpal za zapahe in s tem – vsaj do naslednjega tedna – spet vzpostavil navidezno ravnovesje v vesolju.

Resnično življenje nam praviloma ne postreže s tako lično zapakiranimi zgodbami. Včasih primeri ostanejo nerešeni zaradi frustrirajoče banalnih okoliščin, kot so na primer nezavedni predsodki preiskovalcev, prenizek proračun za temeljito preiskavo ali preprosto dejstvo, da je detektiv raztresen zaradi lastnih zakonskih težav. Dominik Moll je film, ki se gladko izogne vsem pastem senzacionalizma, posnel po predlogi knjige Pauline Guéna in resničnih dogodkov, popisanih v njej. Dvanajstega ponoči krši večino žanrskih pravil v zvezi s strukturo zgodbe, njenim tempom in gradnjo napetosti, a z vse bolj obupanim tavanjem v krogih ustvarja druge vrste vzdušje: zavest, da je pravi obraz umora in nasilja še veliko bolj izprijen, kot nam ga lahko predstavijo mastni naslovi v tabloidih.

Policisti Claro – bolj ali manj na glas – obsojajo zaradi njenega domnevno tveganega vedenja. Zaradi svoje izbire partnerjev ne ustreza idealu
Policisti Claro – bolj ali manj na glas – obsojajo zaradi njenega domnevno tveganega vedenja. Zaradi svoje izbire partnerjev ne ustreza idealu "popolne žrtve". Foto: Unifrance

Zgodba Clare Royer (Lula Cotton Frapier) je hkrati utrujajoče univerzalna in šokantna v svoji ekscesnosti: 21-letnica je bila umorjena, ko se je neke noči okrog treh zjutraj v majhnem kraju blizu Grenobla sama vračala domov. Pot ji je zastavil zamaskiran moški, jo polil z bencinom in jo pri živem telesu zažgal. Ko naslednje jutro odkrijejo njeno truplo, primer pristane na mizi novopečenega predstojnika grenobelskega oddelka za umore, redkobesednega in poštirkanega Yohana Vivesa (Bastien Bouillon). Sistematično se loti zasliševanja različnih tipov, s katerimi se je Clara zapletala.

Zaradi brutalnega načina umora hitro sklepamo, da je bil krivec prevaran, ljubosumen ali kako drugače obseden ljubimec, in takih sumljivcev je bilo očitno v Clarinem življenju kar nekaj. Cinični Wesley (Baptiste Perais), ki pokojnico naslika kot obupanko, ki se ga je oklepala skoraj proti njegovi volji. Abotni Jules (Jules Porier), ki se začne hihitati, ko izve, kako je žrtev umrla. Raper Gabi (Nathanaël Beausivoir), ki je klepal precej nazorne verze o tem, da bo Claro zažgal, srhljivo mirni Vincent (Pierre Lottin), ki ima izpričano zgodovino nasilja nad ženskami, in lokalni čudak Denis (Benjamin Blanchy), ki jo je oboževal bolj ali manj od daleč. Za vsakega od njih, pa čeprav se pojavijo le za nekaj minut, se da verjeti, da bi bil sposoben pošastnega dejanja.

Film na precej učinkovit način ponazori utrujajoči vsakdan policijskega dela, ki mineva v pisanju neskončnih poročil (
Film na precej učinkovit način ponazori utrujajoči vsakdan policijskega dela, ki mineva v pisanju neskončnih poročil ("proti zlu se borimo s papirologijo") v bizarni rutini, v kateri policiste bolj razburi pokvarjen tiskalnik kot pošasten umor ženske. Foto: Unifrance

Skoraj prelahko je ob tem spregledati zahrbtnost logike, ki ji sledi policija, ko povod za umor išče v vedenju in dejanjih žrtve – s tem preiskovalci, pa čeprav morda nenamerno, odgovornost za zločin naprtijo Clari sami. Ali, če hočete: "Kaj pa je imela oblečeno?"

Načelnik Vives in njegova desna roka, izgoreli policist Marceau (Bouli Lanners), ki citira Verlaina in puhti od slabo potlačene jeze, resignirano privolita v pristop iskanja igle v kopici sena. Resnica jima pri tem ves čas strmi v obraz: Claro bi lahko ubil praktično vsak moški, ki ji je prekrižal pot. Umorjena je bila preprosto zato, ker je bila dekle. V srcu filma Dvanajstega ponoči tiči mizoginija, večno prisotna nevarnost, ki se je moški zavedajo na deklarativni ravni, ženske pa veliko bolj intimno -– vsakič, ko se ponoči na ulici "za vsak primer" oziramo čez ramo, vsakič, ko prijateljici pošljemo sporočilo, če je varno prišla domov, vsakič ... primerov je preveč, da bi naštevale.

"Mar ni nenavadno, da večino umorov zagrešijo moški, potem pa so moški tudi tisti, ki naj bi te primere reševali?," bo – ne brez utrujenega cinizma – proti koncu filma pripomnila Nadia (Mouna Soualem), novinka v prej izključno moški ekipi. Čeprav se nihče od Vivesovih mož na prvi pogled ne zdi "slab tip" (#nevsimoški, kot bi verjetno izpostavili oni sami), pa so tako zelo desenzitirani za femicid, da je vsak umor ženske zanje le uganka, ki jo je treba rešiti, ne da bi pri tem skušali skrivati svoj prezir nad "lahkimi" puncami, ki so verjetno same rinile v težave.

Po treh letih stopicanja na mestu preiskovalna sodnica odobri dodatna sredstva za razrešitev primera. Ekipa lahko na obletnico Clarine smrti na njen nagrobnik namesti kamero, ki dejansko posname nočnega obiskovalca. So po vsem tem času končno na sledi morilcu? Foto: Unifrance
Po treh letih stopicanja na mestu preiskovalna sodnica odobri dodatna sredstva za razrešitev primera. Ekipa lahko na obletnico Clarine smrti na njen nagrobnik namesti kamero, ki dejansko posname nočnega obiskovalca. So po vsem tem času končno na sledi morilcu? Foto: Unifrance

Yohan, ki ga seksistične opazke kolegov sicer motijo, pa obenem izročilo toksične moškosti sprejema, vsakokrat ko obupani Marceau skuša z njim deliti svoje težave. Na kolegove zgodbe o zakonskem brodolomu se odziva z medlimi ponudbami uspavalnih tablet in napotili k policijskemu psihologu.

Kljub Mollovi transparentni intenci pa je težko spregledati, da tudi sam film veliko črpa iz kulture, ki jo kategorično obsoja. Pod črto je Dvanajstega ponoči (tudi) zgodba, ki v izhodišču na zelo nazoren in nasilen način umori žensko, da bi naš moški protagonist v tem na koncu lahko našel nauk in osebnostno rast. (Nepotrebni se zdijo tudi večkratni, vojeristično bližnji posnetki zoglenelega trupla.) Ta pripovedni prijem je tako vseprisoten, da ga je pogosto težko ozavestiti.

Vseeno pa je Dvanajstega ponoči film, ki ostane s človekom, in to ne zaradi svojega nazornega nasilja. Pretresljiv je zato, ker nastavlja zrcalo družbi – in to ne samo "njihovi", francoski. V mali Sloveniji je v ubojih in umorih v zadnjem desetletju umrlo 119 žensk.

Ocena: 5-