Canski festival se vsako leto pojavi kot nekakšno nedotakljivo utelešenje glamurja, idealno ravnovesje med zvezdniki na rdeči preprogi in "velikimi" umetniškimi filmi na platnih, jahte ob rivieri pa so vsako leto baje prizorišče antologijskih zabav. Letošnji spored je tudi po mnenju nenaklonjenih kritikov impresiven - svoje filme so predstavili Lars von Trier (Antichrist), Quentin Tarantino (Inglorious Basterds), Ang Lee (Taking Woodstock), Pedro Almodovar (Abrazos rotos) in še mnogi drugi. Vzporedno s poplavo premier, projekcij in tiskovnih konferenc poteka še "vzporedno vesolje", Marché du Film, ki po podatkih organizatorjev vsako leto pritegne več kot 10 tisoč distributerjev in filmarjev, ki skušajo svoje projekte prodati na tuja tržišča.
Več o utripu v Cannesu pa iz prve roke - od filmskega strokovnjaka in programskega vodje Liffa Simona Popka.

Iz medijev dobimo vtis, da se Cannes “dogaja” na rdeči preprogi in premierah. Za vas je najbrž vse skupaj trdo delo v zakulisju. Kako poteka povprečen dan?
Rdeča preproga je namenjena medijem, zvezdnikom in njihovim oboževalcem. Za vse preostale festivalski vsakdan izgleda kot rutina v kasarni; vstajanje ob 7:30, prvi film ob 8:30, zadnji film ob 22:00. Pet do šest filmov dnevno, za tistega seveda, ki želi s festivala 800 km proč od doma odnesti največ. Cannes je drag špas, zato poležavanja ni na dnevnem redu.

Je kje mogoče opaziti sled vseprisotne recesije? Manj jaht, manj ljudi na novinarskih projekcijah, manj zanimanja za distribucijo nekonvencionalnih filmov?
Letos je brez dvoma nekoliko manj novinarjev in distributerjev, kar je za vsakdanje razpoloženje kvečjemu blagodejno. Najbolj se recesija pozna pri kupcih filmov; baje se prvič po dolgih letih nikomur ne mudi kupovati potencialno vročih naslovov, kar pomeni, da imajo kupci boljša pogajalska izhodišča od prodajalcev. Vsi čakajo, da cene zaradi manjšega interesa padejo.

V svojem “liffovskem” blogu ste napisali, da je na festivalih “A-kategorije”, kar Cannes nedvomno je, včasih malo dobrih filmov in da se “bolj splača udeležiti B-dogodka in na enem mestu postrgati najboljše in najbolj provokativno iz aktualne filmske letine. Prihraniš čas, denar in kopico živcev." Vseeno ste ta hip na rivieri – je Cannes kljub vsemu za selektorja festivala “obvezno” romanje?
Cannes je obvezen za vsakogar, ki išče nove filme in hoče nove filme plasirati naprej, se pravi za festivalske selektorje, distributerje, agente. Za običajnega gledalca je v smislu boljšega izkoristka (tako časa kot denarja) pametneje, če se udeleži manjših festivalov, ki prikažejo najboljše iz letne ponudbe. Rotterdam ali Viennale sta krasna primera, poleg vseh svežih naslovov prikažeta tudi vrhunce iz Cannesa, Benetk itd. Upam si reči, da je v tem smislu zgleden primer - čeprav v manjšem obsegu - tudi Liffe.

Letos smo priča vrnitvi velikih režiserskih imen; nenazadnje imajo kar štirje režiserji iz tekmovalne sekcije zlate palme že doma. So Jane Campion, Ken Loach, Lars von Trier in Quentin Tarantino upravičili visoka pričakovanja?
Omenjeni štirje so precej razočarali, predvsem Loach in Trier. Sicer pa festival vsako leto povabi vse "običajne osumljence", kar mu zadnje čase verjetno že malce škoduje, sploh ker obenem ne odkriva svežih imen. Cannes resda spelje vsa največja imena neposrednima tekmecema (Berlinu in Benetkam), toda ta "velika" imena so se zadnja leta vse prevečkrat izkazala za banane. Ne vem, koliko časa bo to še trajalo, toda cannskim selektorjem bo moralo postati jasno, da v smislu odkrivanja novih talentov že dolgo časa capljajo za konkurenco. Medijska pozornost je zavoljo blišča resda velika, toda festivali niso zgolj rdeča preproga. Pred leti je Cannes odkrival Tarantina, Soderbergha, Kieslowskega, Kiarostamija in druge. Zadnjih pet let se ne spomnim posebnega odkritja.

Ali lahko za kakšen film že rečete, da ga bomo zagotovo videli na Liffu? Katere bi pripeljali, če denar ne bi bil ovira?
Denar praviloma ni ovira za predstavitev filmov na Liffu, bolj dostopnost festivalskih kopij in seveda volja distributerjev, da film pravočasno odkupijo. Filmi iz Cannesa so na Liffu vedno dobro zastopani, vsi nagrajenci bodo novembra verjetno v Ljubljani, tudi mnogi drugi.

Kakšen se vam zdi letošnji nabor novih filmov kot celota? Iz opisov in napovednikov se zdi, da nasilja in groze ne manjka – poleg Trierjevega Antikrista in Tarantinovega Inglorious Basterds se vrača tudi Gaspar Noé; Isabel Coixet predstavlja triler o morilki (Map of the Sounds of Tokyo), Park Chan-Wook pa o vampirskem duhovniku (Bak-jwi).
Cannes vedno cilja na ekstravagantne, šokantne filme, ki polarizirajo javno mnenje, na tem je zgradil svoj sloves. Bolj kot so filmi kontroverzni, več se o njih piše. Žal je tako, pomembna sta videz in provokacija, ne vsebina. Letos ni nič drugače. Trierjev film nima kaj iskati na resnem festivalu, delan je z namenom, da razdeli publiko, da se krešejo mnenja in da mediji poročajo o katoliškem gnevu. S tem pa seveda hranijo režiserjev ego. Potem par dni po premieri izvemo, da je Trier že vnaprej zmontiral dve verziji, "radikalno protestantsko", ki jo je predstavil v Cannesu za šok efekt in medijski bum, ter milejšo oziroma "katoliško" verzijo, s katero se bo ponižno uklonil diktatu trga. Toliko o njegovi avtorski drži in hrbtenici.

Si upate ugibati, kateri film bo letos dobil zlato palmo? Kateremu od tistih, ki ste jih videli, bi jo dali vi?
Moj favorit je (zaenkrat) zadnji Alain Resnais, Divje trave. Cannes je letos potreboval 87-letnega režiserja, da je ljudem pokazal, kako se dela duhovite, sproščene, inteligentne filme. Njegov film nosi unikatno vizijo, mnogi drugi na tak ali drugačen način sledijo trendom ali pa ne vedo, kaj bi radi povedali. Sicer so nagrade v Cannesu vedno tesno povezane z okusom predsednika žirije. Letos je to Isabelle Huppert, krasna igralka, pametna dama. Pričakujem modre odločitve.

Ana Jurc