Milčo Mančevski snema celovečerce boj poredko, a tedaj nikoli ne razočara. Foto: EPA
Milčo Mančevski snema celovečerce boj poredko, a tedaj nikoli ne razočara. Foto: EPA
Milčo Mančevski: Senki (Sence)
Film Senki (Sence) so premierno prikazali septembra lani na filmskem festivalu v Torontu, film pa je bil tudi makedonski kandidat za nominacijo za oskarja za najbojlši tujejezični film.

Mančevskega, najbolj znanega po filmu Pred dežjem, je razkačilo, ker prireditelji tudi po njegovem opozorilu v napovedniku filma Senki (Sence) niso navedli imen glavnih igralcev, kot državo izvora filma pa so namesto Republike Makedonije še vedno navajali ime Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija. Dogodek je bil pravi mali škandal, saj si je malomarnost privoščila Evropska komisija. Ta namreč stoji za festivalom, na katerem bodo med 21. in 23. aprilom predvajali sedem filmov iz balkanskega območja.

Skipna točka oskarjevskega nominiranca Pred dežjem in hiphoperskega štikelca
Tretji celovečerec Milča Mančevskega bi moral festival tudi odpreti. Da so za prvo dejanje festivala izbrali ravno produkcijo Milča Mančevskega, ni presenetljivo. V primeru Mančevskega gre namreč za enega najbolj spoštovanih filmaskih ustvarjalcev iz dežel nekdanje Jugoslavije. Drži, da je leta 1959 rojeni diplomant akademije za film in fotografijo ameriške univerze Southern Illinois University do zdaj podpisal le tri celovečerne izdelke, vendar pa slovi kot eden najbolj pronicljivih opazovalcev sveta in mojstrov umetniškega filma, kar se je odrazilo v njegovem obilnem kratkometražnem opusu. V njem najdemo tudi nekaj nepozabnih glasbenih videov; filmček za skladbo Tennessee zasedbe Arrested Development se je po presoji sodelavcev glasbene revije Rolling Stone uvrstil celo na seznam najboljših sto glasbenih videov vseh časov.

Pred smrtjo mu pridigajo o lastnini, ki to ni
Pa vendar se vrnimo k tistemu filmskemu žanru, ki filmarjem prinese največ ugleda. K celovečercu torej. Tako kot v najuspešnejšem filmu Mančevskega, Pred dežjem, tudi v Sencah usodo glavnih likov usodno zaznamuje nek dogodek, ki je povezan z nasiljem. V produkciji iz leta 1994 je bila to vojna, tokrat je to avtomobilska nesreča. Mlademu zdravniku, ki ima 'vse', lepo ženo, dobro službo, srečnega otroka in veliko hišo, se po okrevanju po nesreči življenje postavi na glavo. Mučijo ga prisluhi in (navidezna) srečevanja z ljudmi, za katere se zdi, da vedno znova umrejo in ki mu prinašajo skrivnostno sporočilo: "Vrni, kar ni tvojega." Čeprav še vedno obdan z blagostanjem, se mladi moški počuti vedno bolj izmučenega in dezorientiranega.

Prefinjena študija karakterjev, ki se znajdejo v mejnih položajih, torej ostaja kleč filmov Miča Mančevskega. Bruseljski birokrati v najnovejši študiji še nekaj časa ne bodo mogli uživati. Je že tako, da sicer 'večne resnice' o površnih Balkancih in urejenih Zahodnoevropejcih ne gre razglašati za sveto.