Michael Moore želi sodržavljane navdihniti s primeri dobre prakse iz drugih držav in jih spodbuditi k razmisleku o drugačnem sistemu. Foto: EPA
Michael Moore želi sodržavljane navdihniti s primeri dobre prakse iz drugih držav in jih spodbuditi k razmisleku o drugačnem sistemu. Foto: EPA
Michael Moore in Borut Pahor
Režiser je gradivo za film našel tudi v Sloveniji, kjer je obiskal Ekonomsko fakulteto v Ljubljani, pa tudi predsednika republike Boruta Pahorja. Foto: Twitter Boruta Pahorja
Moorov dokumentarec tudi o Sloveniji

Tako navdušen, da je "spominek" iz letošnjega obiska v Sloveniji vključil v darilne vrečke, ki jih je razdelil med občinstvo svetovne premiere filma. V njo je, poleg nekaj drugih predmetov, za vse tiste, ki razmišljajo o brezplačnem študiju v tujini, položil tudi prijavnico slovenske fakultete. Fascinacije nad brezplačnim visokošolskim izobraževanjem Moore ni skrival že ob svojem letošnjem obisku Ekonomske fakultete v Ljubljani, kjer je za omenjeni film posnel tudi izjave in del predavanja v angleščini.
Šest let po zadnjem dokumentarnem filmu Kapitalizem: Ljubezenska zgodba se Moore vrača s projektom, v katerem, kot pišejo prve recenzije filma, ruši mit o ameriškem snu in superiornosti njihovega sistema. "Večina medijev zelo uspešno noč za nočjo, dan za dnem ponavlja, kako slabo in grozno in je drugod po svetu, kako visoke davke plačujejo ... Vse, kar si želim, je, da vam na vsakih nekaj let vzamem pičli dve uri časa in vam predstavim drugo stran. Resnico," je po poročanju Guardiana režiser povedal na svetovni premieri filma, ki je potekala na otvoritveni večer 40. Filmskega festivala v Torontu.
Režiser je prepotoval približno ducat, predvsem evropskih držav, da bi našel primer dobre prakse, navdih, na katerem bi lahko gradila ameriška družba. Poleg Slovenije, ki jo v filmu predstavi kot "magično deželo" brez šolnin, kjer vsak poskus uvedbe plačljivega šolstva zaustavijo uspešni protesti študentov, obišče med drugim Francijo. Tam se navdušuje nad visoko kakovostjo šolskih obrokov, kakršne ameriške šolske menze ne ugledajo. Pa tudi nad praktično spolno vzgojo, ki je v primerjavi z ameriškim spodbujanjem vzdržnosti menda neprimerljivo uspešnejša pri nižanju števila najstniških nosečnosti in okužb s spolno prenosljivimi boleznimi.

Ustavi se na Finskem, kjer se šolski sistem ne usmerja zgolj k uspešnemu reševanju standardnih testov, ampak se njihovi vzgojno-izobraževalni pristopi ukvarjajo z razvojem celotne osebnosti. Zavedajoč se potencialnih kritik, se poželjivo ozira tudi proti Italiji, kjer delavcem pripada osem tednov plačanega dopusta in tudi njihovi delovniki so, kot pokaže v filmu, v primerjavi z ameriškim človeški. Nemčija je vzgled, kako naj bi se država soočila s temačnim poglavjem svoje zgodovine.
V boj proti strahu in nevednosti
V izhodišču se Moore ukvarja s podobno temo kot v nagrajenem in najdonosnejšem dokumentarcu vseh časov Fahrenheit 9/11. Zanima ga ameriški vojaško-industrijski kompleks, pred posledicami katerega je menda svaril že Dwight D. Eisenhower. Gre za večno prizadevanje ZDA po nenehnem ohranjanju vojnega stanja, s čimer hranijo ameriško industrijo in pri življenju ohranjajo številna podjetja. "To me od nekdaj moti in iz tega vprašanja sem razvil komedijo." Tokratno Moorovo dokumentarno raziskovanje ne išče težav, pravi, zgolj rešitve, s katerimi želi občinstvo spodbuditi, da "preizpraša svojo ameriško dušo". V cinizmu sem vedno prepoznaval drugačno obliko narcizma, pravi. "Večina ljudi ima vest, zna ločiti, kaj je prav in kaj ne, vendar so bodisi prestrašeni bodisi nevedni. Če to popravimo, lahko prenehamo živeti v strahu in ignoranci."

Moorov dokumentarec tudi o Sloveniji