Pričakovano se je v Halo Tivoli na premiero filma Postali bomo prvaki sveta zgrnila množica košarkarjev, aktivnih in upokojenih, in številnih košarkarskih navdušencev, ki so se veselo pozdravljali v pričakovanju filmskega izleta v leto 1970. Ob pogledu na izid na semaforju ob visečih jugoslovanski in ameriški zastavi, ki je kazal 70:63, in predvajanju arhivskih fotografij s tekme (posodil jih je Muzej novejše zgodovine Slovenije) so številni starejši obiskovalci obujali spomine in šepetaje pojasnjevali svojim otrokom ali vnukom, kaj se je dogajalo pred slabe pol stoletja, ko je v tej dvorani potekala legendarna tekma, na kateri je jugoslovanska reprezentanca premagala ameriško in osvojila naslov svetovnega prvaka ter se tako z zlatimi črkami zapisala v košarkarsko zgodovino.

A če so obiskovalci pričakovali, da bo film v ospredje postavil košarkarske junake, ki so si z znojem prislužili zlato, predvsem "našega" kapetana Iva Daneua, potem so bili razočarani. Film režiserja Darka Bajića predstavlja predvsem zgodbo štirih srbskih akterjev, ki so na različne načine tlakovali pot do zmage leta 1970, vmes pa je vpleteno dogajanje tistega zgodovinskega dne od jutra na Bledu, kjer so jugoslovanski košarkarji prespali, do ekstatičnega veselja ob zmagi zvečer. Tako spremljamo začetke jugoslovanske oziroma bolje rečeno srbske košarke na Kalemegdanu, ko so sredi trdnjave pod ostrim očesom partije oz. jugoarmije košarkarski navdušenci z Nebojšo Popovićem, selektorjem in igralcem prve jugoslovanske reprezentance v 50. letih na čelu postavili košarkarsko igrišče. Kljubovalni Popović, v filmu osrednji lik, je po aretaciji partiji samovšečno in preroško napovedal, da bo Jugoslavija svetovni prvak, kar se potem res zgodi 20 let pozneje, ko je sam televizijski urednik. Na dan odločilne tekme se spominja vseh ključnih dogodkov svojega življenja, tako zasebnega kot košarkarskega, kjer je po odločitvi političnega vrha (pre)hitro končal svoje udejstvovanje.

Prepletanje zgodb občasno deluje konfuzno, saj postaranje glavnih likov ni dovolj prepričljivo, tekočo dinamiko filma pa (pre)večkrat ustavi preveč s košarko nepovezanih podrobnosti, ki so sicer zanimive z zgodovinskega vidika, za samo zgodbo pa delujejo ustavljajoče. Film, ki je, kot so po projekciji poudarili resnični košarkarski junaki, predvsem umetniško delo z veliko izmišljenimi podrobnostmi. Kot je dejal Ivo Daneu, soočenja avtobusov z jugoslovanskimi in ameriškimi reprezentanti na Kongresnem trgu, ko smrtno resni Američani zabodeno gledajo Jugoslovane, ki se jim smejijo, in se sprašujejo, kaj je narobe z njimi, v resnici pač ni bilo.

Gre za umetniški, in ne dokumentarni film
"To je umetniški film, morda je premalo dokumentarnih posnetkov in vsebinsko premalo poudarka na organizaciji prvenstva v Ljubljani, kjer je ključno vlogo odigral Boris Kristančič. Dobro poznam Srbijo in nekdanjo Jugoslavijo, to so njihove karakteristike v tem filmu," je po projekciji dejal legendarni Ivo Daneu, kapetan zmagovite jugoslovanske ekipe. V filmu je močno poudarjena misel oziroma dejansko že zahteva po zlati medalji takratne politike. "Ne, to je malo izmišljeno. Vizija je seveda bila, ampak v športu ne moreš nikoli predvideti, da boš prvak. Sem pa vesel, da smo bili svetovni prvaki že v Čilu leta 1966, čeprav tega nihče ne omenja," je še dejal Daneu. Njegovo vlogo v filmu, ki je za slovenske navdušence košarke gotovo premalo poudarjena, je odigral Jure Henigman. "Ob gledanju sebe sem se zabaval. Moj Henigman ima več las kot jaz, predvsem pa ima polizane, česar jaz nikoli nisem imel," je v smehu dejal Daneu. "Mi (op.: člani reprezentance) smo nekaj stvari povedali režiserju, ki je potem nekatere stvari močno potenciral. Nekaj stvari je tako rekoč izmišljenih, a to ne zmanjšuje pomena filma. Gre predvsem za to, da se je takrat košarka razcvetela," Daneu ocenjuje ključno sporočilo tistega obdobja.

Z njim se je strinjal tudi njegov soigralec Petar Skansi. "Film ni prikazal realnosti, vendar pa tega tudi ne moremo pričakovati od igranega filma. Ko sem prvič videl film v Beogradu, sem bil razočaran, ker sem pričakoval več dokumentarnega vložka. A gre za igrani film, ki je ljudem všeč, tako da ni pomembno, ali je v celoti avtentičen." Kot pravi, se je ob vrnitvi v Halo Tivoli znova spomnil predvsem velike energije in motivacije, ki je takrat ekipo ponesla do zmage. Hkrati je poudaril, kako velik fenomen je bilo izjemno veliko število izvrstnih košarkarjev, s katerimi se je ponašala nekdanja Jugoslavija. "Jugoslavija je ostala zapisana v zgodovino po fenomenalnih rezultatih, ki niso v razmerju s številom njenih prebivalcev."

Film, ki je nastal v srbsko-slovenski koprodukciji, si je v Srbiji v dobrih dveh tednih ogledalo že več kot 166.000 gledalcev. V glavnih vlogah v filmu nastopajo Strahinja Blažić, Miloš Biković, Aleksandar Radojičić in Marko Janketić, slovenske barve pa zastopajo Jure Henigman v vlogi Iva Daneua, Toni Cahunek v vlogi Aljoše Žorga, Katarina Čas v vlogi slovensko-ameriške novinarke, pa tudi Boris Kerč, Jure Ivanušič, Jaša Jamnik v vlogi Staneta Dolanca, Rok Kunaver, Aljoša Kovačič idr. Velika večina ekipe se je udeležila tudi ljubljanske premiere.

Kot je po projekciji dejal Miloš Biković, ki v filmu upodablja predsednika jugoslovanske košarkarske zveze v času prvenstva Radomirja Šaperja, je imel za pripravo svojega lika na voljo veliko materiala, vendar pa se je že na začetku ogradil od misli, da bi bil njegov lik resnični Šaper. "Preprosto sem rekel, da sem navdihnjen z njegovim delom, je velik človek, a želel sem pokazati svoje videnje njegovega življenja." Zanimivo je, da sta kar dva košarkarja v filmu uporabila sinova resničnih košarkarjev: Stefan Kapičić je odigral očeta Dragana, Krešimir Petar Ćosić pa Krešimirja Ćosića. "Po očetu sem podedoval smisel za humor, talenta za košarko pa niti malo ne," je dvorano v smeh spravil mlajši Ćosić. "Košarke sicer nisem treniral, a jo igram že vse življenje. Pred snemanjem sem jo igral bolj intenzivno in se največ ukvarjal s t. i. horuk metom, po katerem je slovel Daneu," pa je tehnične priprave na vlogo pojasnil Henigman, filmski Daneu.

Film so snemali v Srbiji in Sloveniji. Tako hitro smo naredili ta film, da so bili Slovenci popolnoma presenečeni, je v smehu dejal režiser Bajić, ko smo ga pobarali, kako je potekalo snemanje. "Treba je sanjati. To sem želel povedati v filmu: da se sanje lahko uresničijo. Fantastično je, kaj pomenijo narodu velike športne zmage. Z njimi si vsi napolnimo baterije, da lahko preživimo vse, kar nas čaka. Da bi ljudje dobili znova moč za boj: to je film o borcih. Zato so zmage pomembne: ko nekdo zmaga, vsi čutimo srečo in vsi začnemo verjeti, da lahko tudi mi zmagamo."

Kot je še poudaril, pri svojih filmih vedno izhaja iz svojih izkušenj, ki jih podkrepi z raziskovanjem. "Imel sem vrhunske sodelavce v legendarnih košarkarjih, ki so mi odprli svoje srce. To so ljudje, ki so bili najboljši na svetu. To še vedno nosijo v sebi."