Strokovno žirijo 13. Festivala slovenskega filma je torej precej bolj kot zgodovinska vojno-ljubezenska drama Gorana Vojnovića Piran - Pirano prepričal Burgerjev Circus Fantasticus. In če je sobotna premiera v portoroškem Avditoriju v nasprotju z nekaterimi drugimi projekcijami popolnoma napolnila dvorano, seveda ostaja vprašanje, ali lahko futuristični, sanjski, alegorični film o vojni brez enega samega vojaka, v katerem ne spregovorijo niti besede, v kinematografe pritegne več kot tistih zgoraj omenjenih "sto frendov".
Film, za katerega se zdi varno napovedati, da bo publiko polariziral na goreče privržence in razkačene kritike, opisujejo kot "najbolj burgerjevski" film doslej - kar pa režiserju samemu ne pove kaj dosti: "Vsak moj film je burgerjevski film. Tudi če imaš otroke, ni eden bolj tvoj kot drugi ... no, razen, če je kakega naredil sosed," je z nami zadovoljno razglabljal takoj po podelitvi nagrad.

Zmagovalec občinstva: Gremo mi po svoje
In če "spregled" precej bolj "mainstream" Vojnovićevega celovečernega prvenca o ljubezni v ljubezni nenaklonjenem času ter z motivi maščevalne povojne gonje s strani partizanov, niti ne preseneča, ko gre za glas žirije, pa je toliko bolj zanimivo, da mu ni pritrdil niti glas ljudstva. Dobitnik nagrade občinstva je (verjetno v veliki meri po zaslugi vsesplošno priljubljenega Jurija Zrneca) z zavidljivo visoko povprečno oceno - 4,86 - postal mladinski celovečerec Gremo mi po svoje v režiji Mihe Hočevarja in v produkciji Vertigo produkcijske hiše.

"Moški večer"
Ne samo, da je žirija z vesno za najboljšo moško glavno vlogo nagradila kar dva igralca - Jurija Zrneca kot vodjo taborniškega reda Zviti svizci v Gremo mi po svoje in Gojmirja Lešnjaka v študentski uspešnici Trst je naš! Žige Virca - s posebno omembo so se spomnili tudi na tretjega. Zdaj šele trinajstletni Sandi Šalamon jih je očaral v minimalističnem, intimnem filmu vlada Škafarja Oča, ki je bil kot pozitivno presenečenje pohvaljen tudi na letošnjem beneškem filmskem festivalu. Na ženski strani je bila izbira, roko na srce, precej bolj borna: v vseh štirih slovenskih celovečercih v tekmovalnem sporedu je bila nagrajena pravzaprav edina glavna ženska vloga - lik mlade partizanke Anice v Piran - Pirano. Nina Ivanišin je po mnenju žirije "prepričljivo in strastno izrazila razdvojenost v spopadu med čustvi in ideologijo mladenke v prelomnem zgodovinskem obdobju", obenem pa igralsko bolj ali manj nadaljevala smer, ki jo je začrtala z vlogo "Slovenke", s katero je zaslovela.

Burger: Festivali so za druženje
Če se za hip vrnemo k zmagovalcu večera: Burger, ki "konkurenčnih" celovečercev Vojnovića, Škafarja in Hočevarja sicer še ni videl, saj "na festivale ne hodi gledat filmov", je "Circus" že v izhodišču zastavil "drugače". Ker je doslej posnel že dva zelo, kot sam temu pravi, "govoreča" filma (V leru (1998) ter Ruševine (2004)), si je med razmišljanjem o tretjem zadal izziv - posneti film, v katerem namesto besed spregovorijo gibi, mimika in tesnobno, a poetično vzdušje, ki ga pričara ožgana planjava nedoločene prihodnosti, na katero je nadrealistično vojni film postavljen.

Nihče ni prerok v domovini
In če je bil scenarij iz leta 2003, ki se je pred časom uvrstil v finale izbora za najboljši scenarij na Sundancu (po tem, ko je Filmski sklad RS projekst gladko zavrnil, češ da je vprašljiv že "temeljni koncept filma, ki po avtorjevih lastnih besedah želi 'prestaviti gledalce iz zunanjega sveta v stanje meditacije in razmišljanja o bistvu'), dolg le pičlih 25 strani, je bilo to očitno dovolj za rekrutacijo impresivne igralske zasedbe: poleg hrvaškega igralca Leona Lučeva in vzhajajoče bosanske zvezde Lune Mijović, ki se ju spomnimo iz Grbavice, so tu še "naša" Marjuta Slamič v vlogi mrtve žene ter cela vrsta cirkuških umetnikov, denimo Pauliina Räsänen, René Bazinet in seveda v Sloveniji živeči Rus Ravil Sultanov, ki mu je lik cirkuškega direktorja včeraj prinesel vesno za najboljšo stransko vlogo. Podobno mednaroden je bil projekt z vidika financiranja: pri Circusu Fantasticusu, za slovenske razmere izjemno visokoproračunskem filmu, je po besedah producenta Jožka Rutarja sodelovalo kar 17 držav, od Finske in Švedske pa do Irske, ki je za nekaj ključnih prizorov "posodila" tudi svojo morsko obalo.

Circus Fantasticus je film, ki načenja vprašanje, kako preživeti v svetu, katerega usodo od pamtiveka dalje krojijo vojne kot manifestacija neobhodnega dala človeške narave in kot take del okolja. V Burgerjevi viziji se, še preden se prah in hrup granat poležeta, na petah tankov na pragu pravkar odovelega moža neke noči pojavi tudi Cirkus iz naslova - čisto resničen "retro" cirkus s plejado tipičnih figur akrobatov, klovnov in požiralcev ognja.
"Circus Fantasticus je film občutij, atmosfer, senzibilnosti, nadrealnosti. Film, ki govori o tem, kar ne more biti izraženo z besedami," razlaga Burger. Naslednja "nema preizkušnja" bo torej na plečih slovenske filmske publike.