Pod naslovom Živeče fotografije v življenjski velikosti je v treh razstaviščih do septembra na ogled razvoj kinematografske dejavnosti v Mariboru od začetkov do danes. Foto: AP
Pod naslovom Živeče fotografije v življenjski velikosti je v treh razstaviščih do septembra na ogled razvoj kinematografske dejavnosti v Mariboru od začetkov do danes. Foto: AP
Udarnik
Prvi stalni kinematograf je Maribor dobil leta 1908, nekoč prepolne dvorane pa so se proti koncu 20. stoletja začele prazniti. Danes edini nekomercialni kino v mestu je letos ostal brez dvorane. Foto: BoBo
Maribor, Drava
Prvo filmsko predstavo v Mariboru so predvajali v pivnici Götz, današnji Unionski dvorani. Foto: Miha Lukac

Mesto je zgodaj pokazalo posluh za filmsko umetnost, vendar proti koncu 20. stoletja so se nekoč prepolne dvorane vse bolj praznile, zdaj pa je tudi edini nekomercialni kino ostal brez dvorane. Po 120-letni zgodovini kinematografov v mestu popelje aktualna razstava v Univerzitetni knjižnici Maribor. Kustosinja Nina Lončar se je pod naslovom Živeče fotografije v življenjski velikosti sprehodila od prvih kinematografskih podvigov v mestu do danes.

Za prvo filmsko predstavo v Mariboru je daljnega leta 1896 poskrbel potujoči Edisonov kinematograf Ideal v lasti Charlesa Crasseja, ki je od 24. do 29. oktobra 1896 v predhodnici Unionske dvorane prikazoval prizore pariškega življenja.

Leta 1908 dobi mesto prvi stalni kinematograf
Zatem so v mestu gostovali pretežno manjši kinematografi, ob katerih sta bila večkrat tudi zabaviščni park in menažerija, kar kaže na sejemski značaj teh kinematografov. Prvi stalni kinematograf v mestu je kolute zavrtel leta 1908. Grand Elektro Bioskop je deloval v vrtni dvorani takratnega hotela Stadt Wien na vogalu današnje Partizanske in Cafove ulice. Deloval je pod vodstvom arhitekta Aloisa Tscherneta, pri delu pa mu je pomagala Lina Guštin, ki je sčasoma prevzela kinematograf in ga preimenovala v Marburger Bioskop.

V prvi polovici 20. stoletja sta v mestu delovala Mariborski bioskop in Mestni kino v stavbi današnjega gledališča, postopoma pa so se odpirale še nove kinodvorane, med drugim Grajski kino v Mariborskem gradu in kino Diana na Studencih. Leta 1935 so se Mariborčani razveselili odprtja novega kina na Grajskem trgu, ki se je pozneje preimenoval v kino Udarnik in je vključeval tudi nočni bar, kegljišče, restavracijo in slaščičarno.

Naslednje prelomno leto je bilo 1947, ko je bilo v sklopu komunalnih podjetij v Mariboru ustanovljeno Mestno kinopodjetje, ki je prevzelo upravljanje vseh štirih tedaj obstoječih kinematografov v Mariboru. Sledilo je obdobje polnih kinodvoran, zato so avgusta 1957 odprli še kino v dvorani Union, ki je bil s 600 sedeži med največjimi v državi.

S prihodom kabelsko-satelitskega programa in širjenjem videopiratstva so se začele v sedemdesetih, še bolj pa v osemdesetih letih dvorane prazniti. V naslednjem desetletju je večina dvoran zaprla vrata, kot v drugih mestih pa so tudi tu stopila v ospredje multikina - na Lentu Kolosej in na Studencih Planet Tuš.

Stoletje pozneje brez edinega mestnega kina
Med opuščenimi dvoranami v središču mesta je danes tudi Udarnik, ki ga je skupina zanesenjakov leta 2010 obnovila in poleg programa Slovenske kinoteke oživila tudi letni kino. To se je ustavilo z digitalizacijo kinematografov, saj ekipa Udarnika brez podpore občine ni mogla zagotoviti digitalnega projektorja. Kmalu je postalo zanjo preveč že plačevanje obratovalnih stroškov, zato so bili na začetku letošnjega leta prisiljeni dvorano zapreti in se preoblikovati v mobilni Udarnik. Maribor pa je s tem izgubil edini mestni kino. Po drugi strani pa se je k nekomercialni filmski produkciji usmeril Kolosej in poleg hollywoodskih uspešnic na program uvrstil tudi art kinoprogram.