Morda nam zveni kot zgolj malenkosten prepir, a v Španiji je bila Almodóvarjeva odsotnost v družbi filmske elite pogosto precej vroča tema. Foto: Jordi Socias
Morda nam zveni kot zgolj malenkosten prepir, a v Španiji je bila Almodóvarjeva odsotnost v družbi filmske elite pogosto precej vroča tema. Foto: Jordi Socias
La piel que habito
Še pred hollywoodsko kariero, preden je sploh znal besedico angleško, je bil Antonio Banderas v filmu ¡Átame! (Zveži me!) duševni bolnik, obseden s prostituko. Dvajset let pozneje se vrača k Pedru Almodóvarju. Septembra na španska (in upajmo, da pozneje tudi na naša) platna prihaja temačna drama La piel que habito (Koža, v kateri živim), v kateri bo Banderas igral negativca. Foto: EPA
Od svojega izstopa dalje se Almodóvar podelitev goy ni udeleževal - niti leta 2005, ko je bila Slaba vzgoja nominirana za najboljši film. To se je spremenilo lani, ko je nenapovedano prišel podelit nagrado za najboljši film (za to je bil po njegovih besedah kriv 'neznanski težak, ki ga imate za predsednika in ki me je tako vneto prosil'). Španska filmska srenja ga je sprejela s stoječimi ovacijami.

Pedro Almodóvar, verjetno v tujini najbolj (pri)znani španski režiser, (ki pa ima v domovini z recenzenti in filmsko srenjo malo manj idiličen odnos), je - v družbi brata Agustína, filmskega producenta - eminentno institucijo zapustil leta 2005, češ da se tam "ne počutita, kot da ju marajo".
Predtem je režiser na akademijo zlil dobršno mero gneva, češ da kriteriji za izbor najboljšega filma in drugih nagrajencev niso dovolj dobri. Morda ne v najlepši luči režiserjev ego pokaže podatek, da je malo predtem film Morje v meni (Mar Adentro) Alejandra Amenábarja na podelitvi goy dobil 14 kipcev, Almodóvarjeva Slaba vzgoja (La mala educación) pa nobenega od štirih, za katere je bil nominirana.

To je bila verjetno le kaplja čez rob, saj so bili odnosi napeti že od leta 1990 in filma Zveži me! (¡Átame!), ki je pogorel še huje: dejansko duhovita črna komedija, ki je med zvezde izstrelila Antonia Banderasa, je bila nominirana devetkrat, na koncu pa je ostala praznih rok. Pozneje je bilo sicer videti, da je akademija "enfanta terribla" španskega filma le počasi dojela (film Vse o moji materi je leta 1999 dobil sedem goy, pozneje pa tudi tujejezičnega oskarja), a je bilo očitno še prezgodaj za veselje ...
Almodóvar kljub sporu z domačo filmsko srenjo medtem seveda ni počival: svojega drugega oskarja je leta 2002 dobil za film Govori z njo (Hable con ella).

Vest, ki so jo sporočili s sedeža Almodóvarjeve produkcijske hiše El Deseo, za zdaj nima dodatnih pojasnil, gotovo pa ni naključje, da se je to zgodilo praktično sočasno s tem, ko se je direktorski mandat iztekel režiserju Álexu de la Iglesii (Perdita Durango, The Oxford Murders). Kdo ga bo nasledil - za funkcijo se potegujeta producent Enrique González Macho in režiser Bigas Luna - bo 1.200 članov odločilo na današnjih volitvah.

Simbolični poklon Alexu de la Iglesii?
Španski filmarji Almodóvarjevo izbiro trenutka za vrnitev hvalijo kot "sila elegantno" - še v času Iglesiovega mandata, torej kot poklon in zaslugo njegovemu delu, a pred izvolitvijo novega predsednika (torej kot znak, da njuna vrnitev ni odvisna od tega, kdo bo izvoljen).
De la Iglesia, ki trenutno v Bruslju predstavlja svoj novi film Balada triste de trompeta, je za El Pais komentiral: "Kot predsednik akademije sem imel za enega svojih osrednjih ciljev združevati njene člane; novica o vrnitvi bratov Almodóvar dokazuje, da moji napori niso bili popolnoma zaman. Pedro je še enkrat dokazal, da je velik gospod ter eden najelegantnejših in najbolj velikodušnih ljudi, kar jih poznam."