Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva. Foto: Kinodvor
Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva. Foto: Kinodvor

S pomočjo tehnologije in možganskega vsadka se namreč naseli v telo izbranega gostitelja, se polasti njegovih misli in dejanj ter nalogo nazadnje tudi izvede. Nato pa se vrne v objem sina in odtujenega moža. Hladna, učinkovita, najboljša. A tudi najboljšim se zgodi, pravijo, in tudi Tasyji začenja jenjati osredinjenost na naloge, vedno več težav ima pri vračanju v resnično življenje in ko se naseli v možgane najnovejšega gostitelja, je njegova osebnost zanjo nevarno premočna. Postopoma se začne brisati meja med njo in njim, njegove misli prehajajo v njene in nazadnje postane ujetnica tujega telesa ...

Brandon Cronenberg, ki se najbrž nikoli ne bo mogel popolnoma otresti očetove sence, čeprav zelo uspešno razvija povsem svoj filmski izraz in pri tem ne preskakuje nobene vrste, je idejo za Polaščevalko dobil v procesu iskanja lastne identitete in jo uspešno prenesel v znanstvenofantastični žanr. S tem je "samo" občutkom odtujenosti na individualni ravni dodal še vedno bolj pereč družbeni problem poseganja v zasebnost vsakega posameznika. In to v imenu korporativnega kapitala.

Foto: Kinodvor
Foto: Kinodvor

Skratka, v malo več kot uri in pol spretno odmerjene in z izjemo nekaj zelo eksplicitnih in krvavih odmikov tudi pretežno kontemplativno zastavljene srhljive zgodbe neke serijske morilke se Cronenberg dotakne številnih vprašanj današnje družbe, odgovore nanje pa v glavnem prepušča gledalcem. Pri ustvarjanju izjemnega klavstrofobičnega in ponekod celo prav shizofrenega vzdušja mu je pomagal tudi izredno posrečen izbor igralcev, predvsem Andrea Riseborough je v svoji asketski minimalističnosti resnično osupljiva.

Polaščevalka – prevod naslova je izredno posrečen, saj zaradi šumnikov zveni primerno zlovešče – je film, kakršnih se zaradi odlično izpeljane ideje in visoke estetske ravni filmske fotografije po eni strani veselimo, po drugi pa tudi malce bojimo. Bližnja prihodnost, ki jo film prikazuje, je namreč vse preveč blizu in vse preveč se zdi možna in tudi verjetna …

Iz oddaje Gremo v kino.

Filmski obzornik 80 – Metka, Meki; Festival Krafft, Polaščevalka, Undine in Dežela nomadov