V dneh, ko smo doma, slovenske filmske ustvarjalke in ustvarjalci podarjajo na ogled slovenske filme

Legendarni filmski kritik Roger Ebert je film nekoč opisal "kot najmočnejši mehanizem za sprožanje empatije med vsemi umetnostmi". Filmska umetnost nas najhitreje in najceloviteje popelje iz lastne izkušnje v druge svetove, v druga življenja. In v časih, ko je socialna osamitev pri marsikom na dan naplavila občutke osamljenosti in tesnobe, je tovrstna "zunajtelesna izkušnja" morda točno to, kar potrebujemo.

Ker priporočil za "najboljše filme o pandemijah" nikjer ne manjka, vam na MMC-ju ponujamo nekaj predlogov za filme, ki so nam vedno v uteho in nas spravijo v boljšo voljo, pa naj bo to s smehom, s katarzičnim jokom ali pa s sunkom adrenalina, za kakršnega poskrbi soliden akcijski pregon. Morda boste na tem seznamu našli kako (moderno) klasiko, za katero si doslej nikoli niste vzeli časa, ali pa zimzelenega favorita, ki ga hočete videti še enkrat.

Ker so parametri za določanje "filmov, ki izboljšajo razpoloženje", milo rečeno, ohlapni, lahko spodnji seznam razumete kot nabor asociacij, ki bi se ga dalo dopolnjevati v nedogled; vrstni red je naključen. Vaši predlogi v komentarjih bodo več kot dobrodošli.

1. Monty Python in Sveti gral (Monty Python and the Holy Grail, r. Terry Gilliam in Terry Jones, 1975)

Montypythonovci Svetega grala niso šteli za svoj največji filmski dosežek: bolj jim je bilo pri srcu Brianovo življenje. A to je morda povezano tudi z mizernimi spomini na snemanje, obdobje, ko so bili večino časa premočeni in prezebli na britanskem podeželju. Foto: IMDb
Montypythonovci Svetega grala niso šteli za svoj največji filmski dosežek: bolj jim je bilo pri srcu Brianovo življenje. A to je morda povezano tudi z mizernimi spomini na snemanje, obdobje, ko so bili večino časa premočeni in prezebli na britanskem podeželju. Foto: IMDb

Izbira ni posebej izvirna, saj je Sveti gral redno pri vrhu seznamov najbolj smešnih komedij vseh časov. Humor kolektiva Monty Python je kljub temu nekaj, kar vas bo neznansko zabavalo ali pa vam bo njihov kultni status nedoumljiv – nikoli ne bodo za vse.

A tudi pripadniki slednjih boste morali priznati, da je Monty Python in Sveti gral zakladnica krasnih enovrstičnic in situacijske komike, stlačena v halucinatorno reinterpretacijo arturijanske legende. Med iskanjem svetega grala Arturjeve viteze čaka cela vrsta epizodnih dogodivščin, na primer grad, poln nesramnih Francozov. Podtaknejo jim sicer ogromnega lesenega zajca, a vanj žal pozabijo v trojanskem slogu skriti vojake.

Pythonovci se seveda naslajajo nad absurdom, nesmisli in šalami, ki so same sebi namen, a se obenem na skrajno luciden način norčujejo iz zabitosti, ozkoglednosti in koncepta "ljudske modrosti"; pod vsemi norčijami imajo Britanci skrajno akademski smisel za humor. Z ideali plemištva, ki naj bi jih negovali arturijanski miti, ima Sveti gral približno toliko skupnega kot Brianovo življenje z "uradno" biografijo Jezusa Kristusa. Na besedo "grmičevje" nikoli več ne boste gledali na enak način.

2. Kaj počnemo v mraku (What We Do in the Shadows, r. Taika Waititi in Jemaine Clement, 2014)

Taika Waititi v Kaj počnemo v mraku. Foto: IMDb
Taika Waititi v Kaj počnemo v mraku. Foto: IMDb
Kaj počnemo v mraku

Novozelandski biser Kaj počnemo v mraku je komedija v maniri Mela Brooksa, ki sta jo spisala in režirala Taika Waititi in Jemaine Clement (veleuma za serijo Flight of the Conchords). Premisa mockumentarca je preprosta: dokumentarna ekipa spremlja življenje štirih vampirjev, sostanovalcev v razpadajoči hiši v Wellingtonu. Večina humorja izhaja iz trkov različnih vampirskih značajev in ponavljajoče se šale so dosledno speljane skozi celoten film, praviloma prepletene s filmskimi referencami za ljubitelje vampirskega žanra (eden izmed naših junakov, denimo, skuša iti na ples v maskah oblečen kot Blade, kar seveda ni sprejeto najbolje).

Obenem je film tudi veliko več kot samo butasta parodija z nadpovprečnim smislom za humor: v svojem bistvu ima presenetljivo nežno sporočilo o pomembnosti prijateljstva, pristnega (ne)človeškega stika in toleriranja razlik med posamezniki. Avtorja s humorjem, a brez zlobe spremljata naše protagoniste, ki se spopadajo s tehnološkimi novotarijami 21. stoletja (ko recimo ugotovijo, kaj je internet, očarano iščejo sončne vzhode na YouTubu) in ovirami, ki jih neživim postavlja okolica (ne morejo v nočne klube, ker jih varnostniki nikoli eksplicitno ne povabijo noter). Če boste navdušeni, se predlog za nadaljnje gledanje ponuja kar sam: ponudnih vsebin na zahtevo Hulu je lani že objavil prvo sezono istoimenske nadaljevanke, ki izhaja iz iste premise, a z drugimi liki.

3. Preberi in zažgi (Burn After Reading, r. Joel in Ethan Coen, 2008)

Brad Pitt v Preberi in zažgi. Foto: IMDb
Brad Pitt v Preberi in zažgi. Foto: IMDb
Preberi in zažgi

Joel in Ethan Coen v svoji karieri še nista posnela slabega filma (če na eno oko zamižimo ob Ave, Cezar!): na eni strani so njune temačne kriminalne drame, ki praviloma navdušijo Akademijo, na drugi satirične komedije, ki imajo brez izjeme skoraj fanatične oboževalce, a ostanejo spregledane v sezoni nagrad. Preberi in zažgi nesporno spada v to drugo kategorijo. V opusu bratov Coen je stlačen med "velika" filma Ni prostora za starce in Zresni se – načenja veliko manj resne teme od pravkar omenjenih, a je ena njunih najduhovitejših komedij.

Igralska zasedba je tipično coenovski nabor zvezdnikov, kot so Brad Pitt, George Clooney, Frances McDormand, John Malkovich in Richard Jenkins – zdi se, da sta avtorja za to hollywoodsko igralsko smetano skoraj z naslado ustvarila vloge cepcev. Na eni strani imamo izobčenega uslužbenca CIE (Malkovich), ki je napisal avtobiografijo, na drugi dva topouma uslužbenca fitnesa (Pitt in McDormand), ki bi ga rada izsiljevala, pa čeprav ni v rokopisu absolutno ničesar pretresljivega. Sledi komedija zmešnjav in vohunstva, v kateri se nihče ničesar ne nauči in nismo priča nobeni osebnostni rasti – sijajna parodija napetih političnih srhljivk. Obvezen ogled za poduk o svetu, ki ga poseljujejo bebci, prepričani, da so pamet zajeli z veliko žlico. Priporočamo v dvojčku z Velikim Lebowskim (The Big Lebowski, 1998), ki pravzaprav izhaja iz podobne premise.

4. Resnična zgodba (The Straight Story, r. David Lynch, 1999)

Richard Farnsworth v Resnični zgodbi. Foto: IMDb
Richard Farnsworth v Resnični zgodbi. Foto: IMDb

David Lynch, avtor nadrealističnih, tesnobnih mojstrovin, kakršni sta Eraserhead in Twin Peaks, ni najbolj očitna izbira za ta seznam – a režiser je prejšnje tisočletje sklenil z nežnim, nedvoumnim biografskim filmom za kar najširše občinstvo. (Lynch sam je projekt sicer opisal kot "svoj najbolj eksperimentalni film", ker je bil posnet na resničnih lokacijah in v kronološkem zaporedju.) 73-letni Alvin Straight, ki je zaradi pešajočega vida izgubil vozniški izpit, se je leta 1994 na kosilnici podal na pot iz Iowe v Winsconsin, kjer je hotel obiskati svojega bolehnega brata. (Igralec Richard Farnsworth, ki je bil pozneje nominiran za oskarja, je vlogo sprejel, čeprav je bil v zadnjem stadiju raka kostnega mozga.) Alvin na svoji odisejadi sreča celo vrsto različnih likov z lastnimi težavami; vsakemu izmed njih prisluhne in občasno stoično pripomni kaj lucidnega; Resnična zgodba je hvalnica podeželskemu ameriškemu Srednjemu zahodu in empatiji v odnosu do bližnjega.

5. Casablanca (r. Michael Curtiz, 1942)

Humphrey Bogart in Ingrid Bergman v  Casablanci. Foto: IMDb
Humphrey Bogart in Ingrid Bergman v Casablanci. Foto: IMDb
Filmske klasike: Casablanca (1942)

Ali večne klasike sploh spadajo na seznam "filmov v uteho" – ali pa jih dojemamo bolj kot obvezno domačo nalogo vsakega pravega filmofila? Kakor koli že, Casablanca ne klecne niti pod težko lento "enega najboljših filmov vseh časov". Pred kuliso druge svetovne vojne se v Maroku prepleteta usodi nekdanjih ljubimcev, ki jima zgodovina grozi, da ju bo še v drugo ločila. Humphrey Bogart pod masko zagrenjenega cinizma skriva krvaveče srce, od Ingrid Bergman pa je tako ali tako težko odvrniti pogled. Casablanca si z Botrom najbrž tudi deli naziv najbolj citiranega filma vseh časov.

Zanimivo je to, da skoraj 80 let po nastanku filma ni aktualen samo njegov nadčasovni preplet politike in ljubezni, ampak vžgejo tudi gegi, natroseni v scenarij. (Pozorni bodite na načelnika Renaulta, ki razglasi, da je "šokiran" nad kockanjem v Rickovem lokalu – v naslednjem trenutku pa mu krupje diskretno izroči priigrani denar.)

6. Ostanki dneva (The Remains of the Day, r. James Ivory, 1993)

Anthony Hopkins in Emma Thompson v Ostankih dneva. Foto: IMDb
Anthony Hopkins in Emma Thompson v Ostankih dneva. Foto: IMDb

Če iščete (tudi) predloge za branje, so Ostanki dneva nobelovca Kazua Ishigura bolj ali manj popoln roman – in Ivoryjev film je adaptacija, vredna sijajne predloge: meditacija o ljubezni in izgubi v viharnih časih, zasidrana okrog sijajne glavne vloge.

Čeprav bomo Anthonyja Hopkinsa verjetno vedno najprej povezovali z likom Hannibala Lecterja, bi se dalo argumentirati, da se je njegova največja vloga zgodila dve leti po Ko jagenjčki obmolknejo, v Ostankih dneva. Lik Stevensa, brezpogojno vdanega butlerja na posestvu Darlington Hall v letih pred drugo svetovno vojno, je izmenično komičen (ko skuša mlademu Hughu Grantu pojasniti zadeve "o rožicah in čebelicah") in srce parajoč (ko se v imenu "dostojanstva" in "dožnosti" odreče srečnemu življenju). Emma Thompson igra gospodično Kenton, mlado gospodinjo, ki s svojimi čustvi in vedenjem vrže iz tira Stevensov pazljivo negovani stoicizem. Če nekateri Čas nedolžnosti (1993) zaradi količine potlačenih čustev opisujejo kot "najbolj nasilen film Martina Scorseseja", ni Ostanki dneva nič manj krvoločen. Za dobro mero katarzičnega joka priporočam maraton obeh kostumskih dram, Scorsesejeve in Ivoryjeve.

7. Zgodilo se je neke noči (It Happened One Night, r. Frank Capra, 1934)

Clark Gable in Claudette Colbert v Zgdilo se je neke noči. Foto: IMDb
Clark Gable in Claudette Colbert v Zgdilo se je neke noči. Foto: IMDb

Trmasta, a silno očarljiva milijonarjeva hčerka Ellie se zaljubi v snubca, ki ga njen oče ne odobrava; po burnem prepiru sklene, da bo pobegnila in si novo življenje ustvarila v New Yorku. Na istem Greyhoundovem avtobusu se znajde tudi Peter, novinarski dopisnik, ki je bil pravkar odpuščen iz službe. Veliki Frank Capra je tako morda prvi zastavil dinamiko zbadanja in antagonizma med protagonistoma, ki se v nekem trenutku prevesi v ljubezen: recept, ki ga romantične komedije s pridom uporabljajo do danes. Film, ki mu pripisujejo tudi izum žanra t. i. "screwball" (ang. odbite) komedije, in eden prvih filmov ceste v zgodovini sedme umetnosti. V času nastanka je bil orjaška uspešnica in nato naslednje leto postal prvi celovečerec z "velikimi petimi" – oskarje je osvojil v vseh petih ključnih kategorijah. Z današnje perspektive Clark Gable in Claudette Colbert utelešata razmerje, ki temelji na privlačnosti, a tudi inteligenci in humorju – model, ki je bil za trideseta leta pravzaprav zelo napreden.

Prizor Clarka Gabla, ki si odpne srajco in pod njo razkrije svoj goli torzo, je bojda pomenil velik udarec za prodajo moških spodnjih majic v Ameriki.

8. Paterson (Paterson, r. Jim Jarmusch, 2016)

Adam Driver v Patersonu. Foto: IMDb
Adam Driver v Patersonu. Foto: IMDb

Samo na prvi pogled preprost film o preprostem življenju voznika mestnega avtobusa poje hvalo transcendenci, ki se skriva v banalnosti vsakdana.

Liffe: Paterson

Zgodba je strukturirana okrog tedna dni v Patersonovem (Adam Driver) življenju; vsak delovni dan sledi istemu mirnemu, ponavljajočemu se ritmu, kot mantra, ki gledalca počasi posrka vase. V ukradenih trenutkih pred začetkom dela Paterson piše. Kar se sprva zdijo samo mimobežne opazke, so v resnici ganljive pesnitve v prostem verzu, ki jih plete iz detajlov svojega vsakdana. Nastajajoči verzi se izpisujejo in brišejo na zaslonu, kot da ne bi mogli obstajati brez ulic, ljudi in pokrajine Patersona, ki jih vidimo v ozadju. Skozi Jarmuschevo optiko postane majhno, neizstopajoče življenje samo po sebi najbolj umetniška in velikopotezna gesta, kar jih je. Rutina delavskega življenja, ki jo umetnost tako rada zasmehuje kot simbol topoumnega životarjenja množic, je v Patersonu zgolj nevtralno dejstvo, ki posamezniku ne preprečuje (niti na zagotavlja) sreče in izpolnjenosti.

Če vas je Jarmuschev odpor do modernega življenja in vsega, kar k njemu spada, pritegnil, priporočamo ogled v dvojčku z njegovo komorno vampirsko dramo Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive, 2013). Isto temo pa je žal do zoprne mizantropije stopnjeval v najnovejši komediji Mrtvi ne umirajo (The Dead Don't Die, 2019).

9. Trilogija "Pred": Pred zoro, Pred mrakom, Pred polnočjo (Before Sunrise (1995), Before Sunset (2004), Before Midnight (2013), r. Richard Linklater)

Julie Delpy in Ethan Hawke v filmu Pred zoro. Foto: IMDb
Julie Delpy in Ethan Hawke v filmu Pred zoro. Foto: IMDb
Filmska recenzija: Pred polnočjo

Veliki humanist ameriškega neodvisnega filma Richard Linklater je v svoji trilogiji "Pred" idejo romantične komedije oklestil na njeno bistvo in ga podal z nepretenciozno avtentičnostjo. S trilogijo, ki se razteza čez tri desetletja (filmi so izšli v letih 1995, 2004 in 2013), je ustvaril triptih ljubezni v vseh njenih razvojnih "fazah". Osrednja ideja je preprosta: mladi Američan Jesse (Ethan Hawke) in Francozinja Céline (Julie Delpy) se po naključju spoznata na vlaku, ki ju vodi v različne smeri – ona se vrača na univerzo, njega čaka polet v ZDA. Kemija med njima je tako močna, da skleneta skupaj izstopiti na Dunaju in preživeti nekaj ukradenih ur skupaj.

Film je univerzalen, ker nagovarja tisto skrito fantazijo, v kateri nagovorimo privlačnega neznanca na ulici, simpatično sopotnico na sosednjem sedežu. Čeprav je imel samo soliden komercialen uspeh, so bili Linklater, Hawke in Delpy tako predani svojim likom, da je Pred zoro postala ena od redkih romantičnih komedij z nadaljevanjem (oz. dvema). Naša protagonista 18 let pozneje nista več naivna dvajsetletnika in v njuni zvezi se pojavljajo globoke razpoke. Klasično premiso "fant sreča dekle" osvobodi vseh žanrskih klišejev, pa naj bodo to bombastične izjave ljubezni ali pa sladkobna glasbena podlaga. Ljubezen prikaže na realističen način, ki ga na platnu ne vidimo pogosto: kot serijo tihih trenutkov med človekoma, ki poskušata drug drugega spoznati do obisti.

10. Vesna (Vesna, r. František Čap, 1953)

Metka Gabrijelčič v Vesni. Foto: IMDb
Metka Gabrijelčič v Vesni. Foto: IMDb

Prva prava komedija, ki je nastala v Sloveniji, in prvi "nepartizanski romantični meščanski film" je epizoda iz življenja srednješolcev: dijak Samo (Franek Trefalt) sklene osvojiti hčerko profesorja matematike, da bi prek nje sebi in sošolcem priskrbel matematične naloge iz bližajočega se maturitetnega testiranja. A ko fant Vesno (Metka Gabrijelčič) bolje spozna, se vanjo resnično zaljubi in opusti misel na spletko. Vesna seveda kljub temu izve resnico, kar mlado ljubezen postavi na kocko.

Z Vesno, svojim prvim jugoslovanskim filmom, je Čeh František Čap ustvaril izdelek, ki je pokazal, da socializem "prenese in celo potrebuje tudi zabavo", kot se je izrazil Peter Kolšek, in vpeljal paradigmo neideološkega, lahkotnega, komercialno uspešnega filma. Metka Gabrijelčič, ki se po neuradnem nadaljevanju Ne čakaj na maj (1957) nikoli več ni vrnila k filmu, je vsemu skupaj vnesla pridih skrivnostnosti, nekakšen jugoslovanski odmev enigmatične Grete Garbo. Filmu so v času nastanka sicer očitali, da gre za "popolnoma neškodljiv kič", kar je predsodek, s katerim se žanr srečuje še danes, Čapu pa priznavali kvečjemu obrtniško sposobnost. Na festivalu v Pulju je kljub temu osvojil nagrado kritike za najboljšega režiserja, nagrado za najboljšo igralko in za najboljši film po izboru gledalcev.

11. Vrvež v moji glavi (Inside Out, r. Pete Docter in Ronnie Del Carmen, 2015)

Režiserju Petu Docterju se je ideja za film porodila, ker je bil priča spremenljivim razpoloženjem svoje odraščajoče hčerke. Foto: IMDb
Režiserju Petu Docterju se je ideja za film porodila, ker je bil priča spremenljivim razpoloženjem svoje odraščajoče hčerke. Foto: IMDb

Pixar je tisti studio, ki snema filme za otroke, ob katerih jočejo odrasli – in Vrvež v moji glavi, zgodba o viharnih čustvih odraščajočega dekleta, v tem pogledu ni nobena izjema. (glej tudi: Wall-E, V višave, Svet igrač 3). Animacija je tudi lep primer navdahnjenega kastinga glasovnih igralcev (Amy Poehler uteleša poskočno Veselje, Phyllis Smith potrto Žalost, Bill Hader je Strah, in tako naprej.) Pred nami je morda najambicioznejši film v Pixarjevi zgodovini: kako poosebiti, ponazoriti splošna človeška občutja in misli, ne da bi se pri tem opirali na srčkane robote ali pustolovske kavboje, in kako "zapakirati" sporočilo, da je žalost neizogiben, nujen del človeškega obstoja.

Če ne prej, boste ganjeni ob liku Bing Bonga (Richard Kind), Rileyinega namišljenega prijatelja, ki ni opazil, da ga je deklica očitno že prerasla. Otroška nedolžnost in sreča sta minljivi in (pre)kratki, je sporočilo Bing Bonga staršem. Vrvež v moji glavi je hvalnica majhnim stvarem v življenju, poziv k sprejemanju sedanjosti in vseh njenih vsakdanjih darov.

12. Lady Bird (Lady Bird, r. Greta Gerwig, 2017)

Saoirse Ronan in Laurie Metcalf v Lady Bird. Foto: IMDb
Saoirse Ronan in Laurie Metcalf v Lady Bird. Foto: IMDb
Lady Bird

Greta Gerwig je bila rojena leta 1983: film Lady Bird, postavljen v leto 2002, je med drugim tudi ljubeč portret poslednje generacije, ki ni odraščala prilepljena na zaslone in povsod dostopno medmrežno povezavo. A raba nostalgije tokrat ni v službi ciničnega poziva na gledalčeva/potrošnikova čustva, prej razmislek o tem, katere podrobnosti, ki smo jih svoj čas jemali za samoumevne, bodo nekoč le še pozabljen relikt preteklosti.

Samo pomislite, kako redko na platnu vidimo srednješolko, katere glavne značajske poteze niso pretirana nesamozavest in kompleksi v zvezi z lastnim videzom ali fanti. Lady Bird bi bila zlahka klišejski lik, a ravno zato, ker se ne boji svojih (pre)visokih ambicij, je vsaj toliko revolucionarna kot Ana Karenina, ki jo citira grafit na steni njene sobe.

Saoirse Ronan in Laurie Metcalf do potankosti zadeneta odnos, ki ga poznajo vse mame in hčerke: bojno polje, na katerem v enem trenutku vlada premirje, v naslednjem pa se nekdo vrže iz vozečega avtomobila. Kako lahko mama pripravi hčerko na življenjska razočaranja, ne da bi pri tem strla njenega duha? Kako lahko hčerka stremi k boljšemu življenju, kot ga ima njena mama, ne da s tem zanikala svoje korenine? Gerwig brez moraliziranja pokaže, da je empatija do bližnjega temelj vseh človeških odnosov.

13. Umazani ples (Dirty Dancing, r. Emile Ardolino, 1987)

Patrick Swayze in Jennifer Grey v Umazanem plesu. Foto: IMDb
Patrick Swayze in Jennifer Grey v Umazanem plesu. Foto: IMDb

Hčerka uglednega zdravnika, "Baby" (Jennifer Grey), počitnice preživlja v petičnem poletnem letovišču, kjer se zaljubi v Johnnyja (Patrick Swayze), lepotca iz delavskega razreda, ki bogate goste uči plesati. Že mogoče, da je bil Umazani ples stoodstotno komercialen, svetovno uspešen film, a v resnici je veliko več kot samo zgodba o "grdem račku", ki odraste v lepotico in osvoji priljubljenega fanta. Scenaristka Eleanor Bergstein je Baby napisala kot prototip močne mlade ženske z lastnimi željami in zanimanji – protagonistke, ki se ji ni treba spreminjati, da bi dobila fanta. Na površju je pred vami morda zgodba o najstniškem poletnem ljubezenskem razmerju, a režiser Emile Ardolino gleda širše: zanima ga tema adolescence v Ameriki šestdesetih let prejšnjega stoletja, v kateri so razredne razlike pomenile praktično nepremostljiv prepad. Močan je tudi političen podton: čeprav ni to nikoli izrecno omenjeno, je ključna tema v filmu vprašanje splava, ki je bil v šestdesetih še nezakonit.

"Nobody puts Baby in a corner" je še vedno ena najbolj citiranih filmskih replik vseh časov, Swayzejevi plesni gibi pa so kultni z razlogom. Če bi radi maraton nadgradili v filmski dvojček, ne priporočamo kilavega nadaljevanja, Umazani ples 2 (Dirty Dancing: Havana Nights, 2004), ampak raje romantično komedijo Ta nora ljubezen (Crazy, Stupid, Love., 2011), v kateri Ryan Gosling in Emma Stone ob taktih (I’ve Had) The Time of My Life izvedeta antologijski dvig nad glavo iz zaključne plesne točke v Umazanem plesu.

14. Amélie (Le Fabuleux destin d’Amélie Poulain, r. Jean-Pierre Jeunet, 2001)

Audrey Tatou v Amélie. Foto: IMDb
Audrey Tatou v Amélie. Foto: IMDb

Šegava romanca Francoza Jean-Pierra Jeuneta je veliko več kot tista večna zgodba o "fantu, ki sreča punco". Boleče sramežljiva natakarica Poulain (Audrey Tautou) ima življenjsko misijo: popraviti strta srca vseh ljudi, ki ji prekrižajo pot. Znancem išče ljubezenske partnerje, hišnici piše ljubezenska pisma, očeta razveseljuje s pismi vrtnega palčka, ki ga je poslala na pot okoli sveta ... Toda kdo bo sivi vsakdan polepšal njej? Amélie sama ne premore poguma, da bi se spopadla s temnimi platni lastnega življenja: v to jo bo morala prisiliti šele nepričakovana ljubezen.

Dalo bi se argumetirati, da je lik protagonistke izumetničen do točke (samo)parodije in da je film skoraj nevzdržno sladkoben – a zanesete se lahko na to, da vam bo film pričaral eskapistično, razkošno in barvito različico sivega vsakdanjika. Montmartre se prelevi v zabaviščni park zasičenih barv in ekscentričnih likov; o kaki naturalistični umazaniji ni tukaj ne duha ne sluha. Amélie je tudi slavospev majhnim užitkom v življenju, recimo temu, kako z žličko predreš skorjico sladice crème brulée.

Leta 2010 je Ameriško društvo direktorjev fotografije Amélie izbralo za najbolje posneti film desetletja, Café des Deux Moulins pa je še pred množično gentrifikacijo Montmartra postal turistična znamenitost.

15. Mladost (Youth, r. Paolo Sorrentino, 2015)

Michael Caine in Harvey Keitel v Mladosti. Foto: Liffe
Michael Caine in Harvey Keitel v Mladosti. Foto: Liffe
Filmska recenzija: Mladost

Operatična meditacija Paola Sorrentina, ki je tujejezičnega oskarja sicer osvojil za Veliko lepoto (2013), je hvalnica umetnosti – in obenem svarilo, kakšna starost čaka človeka, ki je umetnosti dajal prednost pred življenjem. Film je tipično sorrentinovsko elegantna, ornamentirana štrena: skoraj ni prizora, v katerem ne bi uglajen gospod v smokingu posedal pred veličastno kuliso gorske pokrajine ter ležerno nizal majhnih in velikih uvidov v življenje.

"Kaj počnem? Pravijo mi, da sem apatičen, tako da ne počnem ničesar," lakonično pripomni Fred Ballinger (Michael Caine),upokojeni skladatelj in dirigent, ki se je umaknil v odročno osamo (!) luksuznega zdraviliškega hotela v Švici. Družbo mu dela dolgoletni prijatelj, filmski režiser Mick (Harvey Keitel), ki v gorah piše scenarij za svoj "filmski testament".

Sentimentalno bistvo pripovedi sta Fred in Mick, nekakšna jetsetterska Walter Matthau in Jack Lemon. Kemija med njima je naravna in nalezljiva, nezgrešljiva melanholija Mladosti pa izvira iz tihega zavedanja, da nikomur, niti privilegiranim kastam, ne bosta prihranjena obžalovanje in refleksija, preden se bo za nami spustil zadnji zastor.

16. Indiana Jones in lov za izgubljenim zakladom (Raiders of the Lost Ark, r. Steven Spielberg, 1981)

Harrison Ford v Lovu za izgubljenim zakladom. Foto: IMDb
Harrison Ford v Lovu za izgubljenim zakladom. Foto: IMDb

Pred nekaj leti je anketa revije Total Film Indiano Jonesa okronala za "najboljši filmski lik vseh časov". Za las je prehitel Batmana, v prvi peterici pa so bili še Han Solo, Ellen Ripley in James Bond. Dva od teh petih junakov, oba prototipska robateža z zlatim srcem, sta "otroka" ustvarjalnega genija Georgea Lucasa.

Indiana Jones je edinstven in bolj zanimiv lik od, denimo, Bonda predvsem zato, ker ima gledalec ob njem vedno občutek, da je v nevarno situacijo zabredel malce pregloboko, da je tokrat morda srečal izziv, ki mu ne bo kos. Seven Spielberg, eden največjih mojstrov klasičnega filmskega eskapizma, z užitkom poišče načine, da se Indy vedno izmaže v zadnjem mogočem trenutku.

Arheolog in univerzitetni profesor Indiana Jones mora v prvem delu franšize najti mitološko skrinjo zaveze, preden pade v roke Adolfu Hitlerju, ki jo namerava uporabiti kot orožje pri zavojevanju sveta. V retrospektivi je zanimivo videti, kako drugačni so bili včasih parametri klasičnega blockbusterja: film ima veliko večji poudarek na dialogih in gradnji značajev, kot smo od akcijskih pustolovščin navajeni danes. Tudi adrenalinske sekvence so zmerno odmerjene in zato toliko učinkovitejše. Če temu dodamo še neverjetno karizmo in neuničljivi šarm Harrisona Forda, je jasno, zakaj je to eden najbolj priljubljenih akcijskih filmov vseh časov.

17. Creed: Rojstvo legende (Creed, r. Ryan Coogler, 2015)

Michael B. Jordan v Creed: Rojstvo legende. Foto: IMDb
Michael B. Jordan v Creed: Rojstvo legende. Foto: IMDb
O filmu Creed: rojstvo legende

Namesto izvirnega Rockyja predlagamo film, ki nas je okrog ovinka vrnil k zgodbi boksarja Rockyja Balboe. Creed je, tako kot denimo Pobesneli Max: Cesta besa (priporočilo za filmski dvojček!) prototip uspešnega "reboota" franšize: po eni strani je zvest poklon preteklosti, po drugi pa razume, zakaj je bila Rockyjeva zgodba sploh pomembna, in to posodobi za mlajša občinstva.

Sylvester Stallone je štafeto (pravzaprav boksarske rokavice) Michaelu B. Jordanu predal z ravno pravšnjo mero stoičnosti in razčustvovanosti. Argumentirati bi se dalo, da Creed prinaša eno najboljših montaž treninga v franšizi, ki slovi točno po tem. Navdih za tek po praznih mestnih ulicah?