Na večer odprtja se bosta na velikem platnu svetlikala dva filma. Najprej bo na sporedu filmsko delo Stvari, ki me vežejo z bitji, ki ga vsebinsko povzema citat "Jaz sem vsota vsega, kar so mi dali drugi", sledil mu bo še režiserjev prvi digitalni film Kako se izgubiti ali podoba sreče.
"Ne podajam nobenega sporočila, nimam česa povedati. Pri filmu zame nikoli ni šlo za vsebino ali formo. (Vprašanj, na katera si poskušajo odgovoriti skoraj vsi cineasti, si ne zastavljam: Kaj bom posnel? Kateri scenarij, katero zgodbo, katero knjigo? In pa kako?) Zame je preprosto, gre za vprašanje življenja ali smrti. Za način videnja, način življenja. Snemati, živeti, snemati."
Vse do nedelje se bodo zvrstile filmske projekcije še drugih Lehmanovih najpomembnejših del. Na programu bo vrsta njegovih unikatnih filmov: Portret slikarja v njegovem ateljeju, Slikar pod nadzorom, Tiho kot riba, Človek iz gline, Zadnja večerja, V iskanju mojega rojstnega kraja, Zgodba mojega življenja skozi moje fotografije in Pogreb (o umetnosti umiranja).
Nepregledna množica filmov
Malo znani umetnik od poznih šestdesetih let 20. stoletja velja za pomembnega protagonista evropske eksperimentalne kinematografije. Posnel je nepregledno množico filmov, med njimi je približno 500 kratkih in dolgometražnih, eksperimentalnih ter dokumentarnih filmov, portretov in dnevnikov, so sporočili iz Slovenske kinoteke.
Poezija, ironija in etnografija
"Boris Lehman ustvarja filme o stvareh, ki so mu blizu. Zanima ga magija vsakdanjega življenja. Ima izjemno oseben slog ustvarjanja, ki se giblje med poezijo, ironijo in etnografijo. Kljub zelo intimni naravi njegovih filmov ti vedno odpirajo tudi širša družbena vprašanja in razmisleke," so še zapisali.
Leta 1944 rojeni Lehman se je sprva posvečal klavirju, nato pa sta ga začela zanimati film in fotografija. Leta 1960 je postal filmski kritik. V tej vlogi je sodeloval s približno dvajsetimi specializiranimi revijami. Skoraj dvajset let, od 1965 do 1983, je delal kot animator v centru za pomoč duševnim bolnikom Club Antonin Artaud, kjer je uporabljal film kot terapevtsko sredstvo za goste centra. Ustanovil je več filmskih društev, med drugim Cinélibre, Cinédit in Atélier des Jeunes Cinéastes. Med drugim je bil asistent režiserke Chantal Akerman pri filmu Jeanne Dielman in pri nekaj filmih sodeloval kot igralec.
Ironija kot stalna poteza značaja
Italijanski režiser Luca Chinaglia je ob retrospektivi zapisal, da je stalna poteza Lehmanovega značaja ironija, ki jo v bolj ali manj velikodušnih odmerkih najdemo tudi v njegovi filmografiji. Za primer daje film Zadnja večerja, v katerem Lehman sebe in svojih dvanajst prijateljev posede za slovesno pogrnjeno dolgo mizo, postavljeno na prosto, pred gradbišče Evropskega parlamenta v Bruslju, in tako po svoje poustvari da Vincijevo Zadnjo večerjo.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje