Sebastian Cavazza in Nika Rozman na snemanju Leninovega parka v ljubljanski Šiški. Foto: Ksaver Šinkar
Sebastian Cavazza in Nika Rozman na snemanju Leninovega parka v ljubljanski Šiški. Foto: Ksaver Šinkar

Če je bilo v zadnjih mesecih eno od priljubljenih razvedril Slovencev ugibanje, katere tuje filmske ekipe se mudijo na naših tleh in kje vse se bi morda lahko pojavil Tom Cruise, pa v teh dneh v Ljubljani bolj ali manj pod radarjem poteka snemanje nadaljevanke, ki jo bo – po dosedanjih izkušnjah sodeč – videlo več Slovencev kot vse ameriške produkcije, posnete pri nas.

Igralec mora narediti domačo nalogo. No, nekateri pravijo, da je dovolj, da se naučiš besedilo in se izogibaš pohištvu, ampak sam nimam takega pristopa. S pisanjem zgodovine lika skušam poiskati njegove karakteristike.

Sebastian Cavazza

Čez približno pol leta bo namreč nadaljevanje dobilo Jezero, velika televizijska uspešnica predlanskega leta, ki je pritegnila 25-odstotni delež vseh gledalcev televizije in sprožila neskončne razprave o lovu na podalpske morilce, domnevnem momljanju višjega kriminalističnega inšpektorja Tarasa Birse in vstopu domače produkcije v zlato dobo "prestižne televizije".

Leninov park in Dolina rož bosta dve "med seboj povezani mininadaljevanki". Vsaka od njiju bo imela po vzoru "britanskega modela" (Inšpektor Morse, Luther ...) tri petdesetminutne epizode. Ljubitelji kriminalk Tadeja Goloba tako ali tako že vedo, da Dolina rož dogajanje nadaljuje skoraj točno tam, kjer se Leninov park konča. Prve tri epizode na spored prihajajo okoli novega leta, napoveduje urednik igranega programa na Televiziji Slovenija, Jani Virk, Dolina rož pa predvidoma takoj za njimi.

Klemen Dvornik režira Leninov park, medtem ko bo Matevž Luzar podpisan pod Dolino rož. Foto: Ksaver Šinkar
Klemen Dvornik režira Leninov park, medtem ko bo Matevž Luzar podpisan pod Dolino rož. Foto: Ksaver Šinkar

Zavestno nismo goljufali pri logistiki. Moj direktor fotografije pravi, da je logika sovražnica estetike, a tu nimamo druge možnosti, kot da upoštevamo logiko prostora. Kje je policijska postaja, iz katere smeri prihajaš, če se v Nebotičnik napotiš od Metalke? Če greš na kosilo v Plato, je treba prečkati Slovensko ulico – taki in podobni detajli bi zmotili lokalce, če bi jih prikrojili.

Klemen Dvornik

Dva režiserja, dva avtorska pristopa
Čeprav sta obe literarni predlogi za nove epizode debelejši knjigi, kot je bil roman Jezero, so ju ustvarjalci oklestili na tri epizode. "Odločili smo se, da pospešimo dogajalni tempo in dodatno napnemo dramaturški lok," pove Virk, ki je opazil, da so se gledalci na podoben pristop dobro odzvali že pri Primerih inšpektorja Vrenka. "Roman, ki ima snovi za štiri ali pet epizod, je bolje zgostiti kot raztegniti.“

Režiserja ostajata ista kot pri seriji Jezero, Matevž Luzar in Klemen Dvornik, a tudi glede tega nacionalka pili svojo formulo: tokrat bo vsak od njiju posnel svojo miniserijo in ne bosta več skupaj podpisana pod vse dele. "Ko smo snemali Jezero, sva proučila material drug od drugega in poskušala ohraniti določene motive; prišlo je do sinergij, sodelovanja v imenu estetskega profila serije," mi pojasni Klemen Dvornik, ko obiščem snemanje "njegovega“ Leninovega parka. (Po petindvajsetih snemalnih dnevih bo štafeto z Dolino rož prevzel Luzar, ki bo imel na voljo prav toliko časa. Sezona ima približno enak produkcijski okvir kot prejšnja: vsaka epizoda od šestih stane 125 tisoč evrov.)

Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

"Zanimivo bo primerjati dva nekoliko različna režijska pristopa na enoviti avtorski podlagi Golobovih romanov," je zadovoljen Virk. "Seveda je med obema trodelnima serijama kontinuiteta in povezljivost, obenem pa bosta imela oba režiserja več priložnosti, da nadaljevanki vtisneta nekoliko izrazitejši avtorski pečat, čeprav bo seveda pri obeh v fokusu zgodba z liki, ki so že v Jezeru dobili svojo fizionomijo in se udomačili med slovenskimi gledalci, Taras, Tina, Brajc, Osterc in drugi."

Zadnjih deset let delam tako, da vloge sprejemam samo, če imam možnost sodelovanja pri kreativnih odločitvah.

Sebastian Cavazza

Vlogo pri tem bosta imela tudi različna direktorja fotografije: z Dvornikom sodeluje Vladan Janković (Psi brezčasja, Primeri inšpektorja Vrenka), z Luzarjem pa Miloš Srdić, ki je svoj velikopotezni vizualni podpis prispeval že pri Jezeru. "Gledalci lahko ob Leninovem parku pričakujejo odmik od Jezera in nato v Dolini rož spet odmik od obeh predhodnic. V tem smislu se mi zdi dobro, da ima vsaka serija svoj naslov in da deluje kot zaključena enota," pravi Dvornik. Samo od sebe se namreč zastavlja vprašanje, zakaj je prva sezona dobila specifični naslov Jezero, ki zdaj ne more biti krovna oznaka za drugo in vse morebitne nadaljnje sezone. Po Dvornikovih besedah je imela ekipa pri genezi Jezera večje skrbi, kot pa je bilo samo ime: "Bil je pilotni projekt, ki je moral pokazati, ali sploh obstaja občinstvo za take vsebine, ali je sploh smiselno ustvarjati kompleksne nadaljevanke. Uredništvo si takrat ni upalo upati, da bo projekt videl še drugo, tretjo sezono."

Žiga Födransperg v vlogi Ivana Goznega, (ne)prikritega nacista, ki ga preiskujeta naša policista v Leninovem parku. Foto: Ksaver Šinkar
Žiga Födransperg v vlogi Ivana Goznega, (ne)prikritega nacista, ki ga preiskujeta naša policista v Leninovem parku. Foto: Ksaver Šinkar

En film, ena serija ni dovolj. Biti jih mora petdeset, sto. Vsaka naslednja bo boljša in vsaki čestitamo, ko pride na dan. Če želi iti javna radiotelevizija v prihodnost, mora podeseteriti igrani in dokumentarni program, ki ga ima. Samo tako bo lahko konkurenčna drugim televizijam v Sloveniji in tudi proti vsem tujim platformam, ki prihajajo na naš trg.

Klemen Dvornik

Iz zasneženega Bohinja v sparjeno Ljubljano
Sprememba imena najbrž ne bo nikogar zavedla: še vedno se – v maniri skandinavskega noirja, pa čeprav brez kulise snega in zime – posvečamo solipsističnemu protagonistu, višjemu kriminalističnemu inšpektorju Tarasu Birsi, ki ga upodablja Sebastian Cavazza. V prizoru, ki ga na dan mojega obiska snemajo v kovinarski delavnici v Šiški, Birsa in njegova sodelavka Tina Lanc (Nika Rozman) zaslišujeta (ne)prikritega neonacista, ki sliši na vzdevek Ivan Grozni (Žiga Födransperg). Roman Leninov park namreč prek umora brezdomke v "parku s štirimi imeni“ v središču Ljubljana brcne v osir skrajnodesničarskih gibanj, kriptovalut in političnih zaščitnikov "iz ozadja“. Aluzije na neonacizem sicer niso tako izrazite kot v knjigi, napoveduje Dvornik. "Tega sem se lotil žanrsko; neonacisti so bolj znak, metafora. Uporabim jih v funkciji zgodbe, kjer je njihova motivacija, ki izhaja iz njihove identitete, sprožilec posameznih prizorov oz. dramaturških linij. Ne lotim se analize grožnje neonacizma kot samostojne teme; ti ljudje so pač prisotni tako kot v resničnem življenju. Scenarij jim v usta položi celo humorne dialoge, čeprav gre seveda za tragične, izgubljene duše. Vsekakor pa v nobenem smislu neonacisti ne bodo zmagovalci zgodbe, ampak zelo veliki poraženci, s katerimi ne bi pretirano sočustvoval."

Rdeča nit Leninovega parka je, tako Dvornik, ideja, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni. "Vsi akterji, od Tarasa in Tine pa do osrednjih negativcev, imajo najboljše namene (kar se tiče njihove lastne koristi), potem pa se jim sesuje cel svet. Kar je seveda dobro izhodišče za Dolino rož.“

Foto: Televizija Slovenija/Ksaver Šinkar
Foto: Televizija Slovenija/Ksaver Šinkar
Kriminalna nanizanka Jezero se nadaljuje

Kriza srednjih let v polnem razmahu
Taras Birsa ostaja introvertiran, mrk in večplasten protagonist, v čemer Sebastian Cavazza vidi poklicni izziv. "Kot igralec moraš karakter, ki ga igraš, upravičiti, ga razumeti. Če bi se ukvarjal z moralno in etično dilemo tega, ali ima prav, ali so njegove lastnosti dobre ali slabe, ga ne bi mogel pripeljati pred kamero takega, kot je napisan v romanu."

Na podlagi drobcev informacij, ki jih Golob natrosi v romane, je Cavazza rekonstruiral celo protagonistovo življenjsko zgodbo. "Igralec mora narediti domačo nalogo. No, nekateri pravijo, da je dovolj, da se naučiš besedilo in se izogibaš pohištvu, ampak sam nimam takega pristopa. S pisanjem zgodovine lika skušam poiskati njegove karakteristike. Če je v knjigi zapisano, da je odraščal v rejniški družini, sem se dolžan vprašati, kaj se je v tej družini dogajalo takega, da bo Taras leta pozneje zadetega najstnika skoraj zadušil v snegu. Verjetno ni bil deležen veliko ljubezni in razumevanja. Tako sem mu naložil različne plasti travm, ki pripeljejo do nepričakovanega izbruha, ko se sooči z nečim, kar mu ni po volji." Tudi obtožba narcisistične motnje, ki jo na Tarasov račun izreče stanovski kolega, se mu ne zdi pretirana: "To so ljudje, ki mislijo, da imajo vedno prav, ki ne prenesejo kritike. To pomeni, da so poškodovani že od otroštva, in to za Tarasa velja."

 Veliki obračun s konca Leninovega parka je že posnet. Foto: Televizija Slovenija/Jakob Gradišar
Veliki obračun s konca Leninovega parka je že posnet. Foto: Televizija Slovenija/Jakob Gradišar
Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

In ko Tarasu nekdo stopi na žulj, izbruhne, kar bomo v Leninovem parku videli v prizoru soočenja s paparacem. A pri tem je "problem že s tem, da ne smemo kleti: Taras ne sme verbalno poslati nekoga v tri … Sam ga čutim kot veliko bolj neposrednega človeka. Odvadil se je vikati ljudi, ker je alpinist. Morda bo vikal kakšno damo, nikoli pa moških, niti, če so starejši od njega. Na neki način je robusten … Občutljiv pa je tam, kjer najmanj pričakujemo.“

V prvi sezoni serije je bil velik poudarek na tem, da Birsa vse svoje frustracije preusmerja v kolesarjenje in tek, zaradi česar Cavazzo pred snemanjem vsakič čakajo intenzivne telesne priprave. Tokrat ima njegov lik težave s teniškim komolcem. "To poškodbo sem sam že imel; bolečina je lahko konstantna ali pa se pojavlja v različno intenzivnih nihanjih. Kadar Taras deluje v adrenalinskem pogonu, pozabi, da ga daje komolec. Njegova resnična težava je v tem, da ga daje tudi kriza srednjih let. Postal bo dedek, ne ve, kako bo rešil krizo s sodelavko in z ženo … Vse to nosi ves čas s sabo. Kadar je premisa prizora usmerjena v razrešitev problema, se oblaček, ki ga vsakodnevno nosi nad temenom, razblini – a samo začasno."

Začetek snemanja nanizank Leninov park in Dolina rož

Posnetke pokrajine nadomesti arhitektura
In če so prvo sezono pred tremi leti snemali v arktičnih razmerah zasneženega Bohinja, tudi poletna Ljubljana kot snemalna lokacija pred ekipo postavlja svojevrstne ovire. „Osebno sem bolj človek za mraz, lažje mi je, če je hladno. Na vročini se precej potim in včasih niti ne potrebujem veliko maske, da bi bil videti, kot da mi je prevroče,“ prizna Cavazza, ki ga, tako kot Niko Rozman, na snemanju med posameznimi klapami pred soncem ščitijo z ogromnim rožnatim dežnikom. "Idealno bi bilo snemati na kakih Tenerifih, kjer je celo leto temperatura okrog 20 stopinj – nikoli ne prileze do 35 in se ne spusti do –17, kot je bilo na snemanju v Bohinju. Ampak dane okoliščine so nam lahko v izziv. Ljubljana je nepredvidljivo okolje za delo, kakofoničen preplet šumov, prometa, občasnih preletov helikopterjev in podobno. Ko smo snemali na Špici, so nas okrog enajstih zmotili rafali in poki s strelišča pod Golovcem.“

Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

Eden od osrednjih adutov Jezera so bili čudoviti posnetki zasnežene pokrajine in ozračje, ki jo je ustvarila impozantna fotografija. V novi sezoni "zvezda“ ne bo Ljubljana, kakršne smo navajeni iz njenih dosedanjih filmskih nastopov: Dvornik bo stavil predvsem na vizualno impresivnost Dukičevih blokov iz tridesetih let prejšnjega stoletja; v njih so po vojni živeli predvsem zaslužni funkcionarji, diplomati in direktorji, projektiral pa jih je arhitekt Jože Sivec. In prav ta arhitektura „daje seriji njen vizualni pečat,“ pove režiser. „Zavestno nismo goljufali pri logistiki. Moj direktor fotografije pravi, da je logika sovražnica estetike, a tu nimamo druge možnosti, kot da upoštevamo logiko prostora. Kje je policijska postaja, iz katere smeri prihajaš, če se v Nebotičnik napotiš od Metalke? Če greš na kosilo v Plato, je treba prečkati Slovensko ulico – taki in podobni detajli bi zmotili lokalce, če bi jih prikrojili. Prav tako nismo čisto dokončno specificirali, kdaj se Leninov park dogaja. Načeloma je to poleti leta 2020. Ali naj torej prikažemo nošenje mask ali ne?“

Je to še vedno "skandinavski noir“?
Še pomembnejši od tega pa je bil razmislek, kako sredi – v prvi polovici netipično deževnega, medlega junija – poustvariti vročinski val, ki ga v knjigi tako nazorno popisuje Golob: protagonisti morajo biti skoraj ves čas prepoteni in izmučeni od vročine. "Zdaj bomo prišli do tega, da za 'slovenski noir' vendarle ni nujno, da je vse v modrih odtenkih,“ se nasmehne Dvornik. "Prvi del je bil moder, drugi bo oranžen, zlatorumen. Predstavljajte si kalifornijsko ali pa mehiško, špansko – vročo in kontrastno sliko. Morda se to zdi na prvi pogled stereotipno, jaz bi prej rekel, da je arhetipsko. Lahko bi se metali na glavo, da bi ustvarili mehko, 'dansko' svetlobo, pa je ne bi mogli, ker atmostera v tem delu sveta pač ni taka.“ Dolina rož, v kateri se velik del dogajanja odvije ob večerih, bo, nasprotno, postregla s trilerskim, noirovskim vzdušjem.

Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

Tako Cavazza kot Dvornik mi za lažjo predstavo navedeta isto vizualno referenco, policijsko dramo Dan za trening (2001), ki jo je režiral Antoine Fuqua (in je prinesla oskarja Denzlu Washingtonu): "Zeleno-oranžni kontrasti, zahajajoče sonce, pripeka, svetloba, ki uhaja skozi lečo v kamero." Cavazza pri tem opozori še na uporabo anamorfnega objektiva, kar je za slovensko produkcijo redkost. "Ta objektiv ponuja drugačen izrez, kot smo ga navajeni. Teh leč sem vajen, ker so zelo priljubljene v serijah po Balkanu, v katerih sem nastopal. Zdi se mi, da bo to korak naprej v domači produkciji in morda tudi zanimiva izkušnja za gledalca."

Vsaka od obeh miniserij, ki tvorita drugo sezono, ima drugega direktorja fotografije, kar bo vplivalo na drugačen vizualni pečat obeh primerov.  Foto: Ksaver Šinkar
Vsaka od obeh miniserij, ki tvorita drugo sezono, ima drugega direktorja fotografije, kar bo vplivalo na drugačen vizualni pečat obeh primerov. Foto: Ksaver Šinkar

Dvornik ob tem obljublja tudi zametke akcijskih sekvenc, česar v slovenskih avdio-vizualnih delih praviloma nismo vajeni. "V nasprotju z Jezerom se gibljemo v psevdodokumentarni, lockdown estetiki. Pred očmi smo imeli tudi filma Sicario in Teksaški pokol z motorko … nekatere elemente, ki jih žanr zahteva in jih je gledalec navajen iz desetkrat, petdesetkrat dražje ameriške produkcije. Razmisliti je bilo treba, kako fokus usmeriti na akcijo, ohraniti dinamiko.“ Veliki obračun s konca Leninovega parka je že posnet, mi zaupa Cavazza; prej omenjeni objektiv omogoča, da se bodo v njem poigrali s slogovno referenco na kultno Leonejevo klasiko Dobri, umazani, zli. "Pogosto je treba kolege igralce tudi kaj naučiti, ko se začnejo igrati s pištolami. Ko jih dobijo v roke, včasih pozabijo, da en naboj ostane v cevi. Hitro lahko pride do nesreče, čeprav gre za slepe naboje. Če ti drobec prileti na primer v oko, lahko oslepiš.“

Sebastian Cavazza je imel vlogo tudi pri piljenju scenarija, ki se je odvijalo na branjih, in reševanju nekaterih vsebinskih zagat, ki so se pojavljale pri krčenju prvotno šestih epizod Leninovega parka na tri. "Zadnjih deset let delam tako, da vloge sprejemam samo, če imam možnost sodelovanja pri kreativnih odločitvah. Ne zato, da bi za vsako ceno podpihoval lasten ego. Dobro je, da sta Klemen in Matevž odprta za dialog in lahko skupaj iščemo rešitve.“

Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

Serije kot paradni konj nacionalke
Jani Virk si prihodnosti televizijskega Tarasa Birse za čas po Dolini rož še ne upa napovedovati – vemo pa, da je četrti Golobov roman iz serije, Virus, izšel že lani. "Virus je potencialno zanimiv za nadaljevanje, in verjamem, da bo Tadej Golob – glede na njegov tempo pisanja – kmalu izdal še kakšen roman," je vse, kar je pripravljen povedati. "Kriminalne serije so trenutno prioriteta, zato ker so med scenariji, ki jih prebiramo, najbolj dovršeni tisti, ki so nastali po predlogah slovenskih kriminalk." Merilo za izbiro projektov ni njihov žanr, opozarja; edino merilo je kakovost scenarijev, ki jih dobi na mizo. "Če bi dobili odličen scenarij za humoristično nanizanko ali klasično dramo, ni nobenih apriornih zadržkov, prav nasprotno, nestrpno čakamo, da pridejo slovenski scenaristi v pravo formo tudi v drugih žanrih."

Foto: Ksaver Šinkar
Foto: Ksaver Šinkar

V zvezi s tem Dvornik izpostavlja vprašanje programskih prioritet na nacionalni televiziji. "Stebra sodobne televizije sta igrani in dokumentarni program; vse ostalo naj bo na trgu. Javna radiotelevizija bi morala staviti na igrani in dokumentarni program, ker je edina sposobna vzdrževati dovolj visoko raven kakovosti. Do avtorjev bi se morali začeti vesti kot do svoje največje dobrine. Če imaš v lasti nogometno ekipo, vlagaš v igralce in v trenerje, ne pa v medijsko ozadje, ki ga ima podjetje.“

V odnosu do ekip serij Primeri inšpektorja Vrenka in V imenu ljudstva zato ne čuti tekmovalnosti. "En film, ena serija ni dovolj. Biti jih mora petdeset, sto. Vsaka naslednja bo boljša in vsaki čestitamo, ko pride na dan. Če želi iti javna radiotelevizija v prihodnost, mora podeseteriti igrani in dokumentarni program, ki ga ima. Samo tako bo lahko konkurenčna drugim televizijam v Sloveniji in tudi proti vsem tujim platformam, ki prihajajo na naš trg.“