Marinček je bil snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca, Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica, prvi med snemalci je prestopil republiške meje in ustvarjal v drugih filmskih centrih nekdanje Jugoslavije, leta 1963 pa je posnel tudi prvi slovenski celovečerni film v barvni tehniki, film Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta. Foto: SFC/Matjaž Rušt
Marinček je bil snemalec prvega slovenskega igranega celovečerca, Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica, prvi med snemalci je prestopil republiške meje in ustvarjal v drugih filmskih centrih nekdanje Jugoslavije, leta 1963 pa je posnel tudi prvi slovenski celovečerni film v barvni tehniki, film Srečno, Kekec! režiserja Jožeta Galeta. Foto: SFC/Matjaž Rušt

Kot direktor fotografije je marinček posnel 17 celovečernih igranih filmov, njegova filmografija pa obsega več kot 80 kratkih, dokumentarnih in igranih filmov. Pri zgodnejših filmih je sodeloval tudi kot montažer, nekatere med njimi je režiral sam, so sporočili s Slovenskega filmskega centra.

France Štiglic se je s filmom Na svoji zemlji leta 1949 uvrstil v tekmovalni program canskega filmskega festivala. Kot snemalec je pri filmu sodeloval Ivan Marinček. Foto: Slovenska kinoteka
France Štiglic se je s filmom Na svoji zemlji leta 1949 uvrstil v tekmovalni program canskega filmskega festivala. Kot snemalec je pri filmu sodeloval Ivan Marinček. Foto: Slovenska kinoteka

Formiral se je v dveh filmskih mekah, Pragi in Parizu
Marinček se je leta 1922 rodil v Novi vasi pri Ptuju. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval na Ptuju, nato pa so se z družino preselili v Novo mesto, kjer je leta 1940 dokončal višjo gimnazijo ter maturiral. Na gimnaziji se je seznanil z Dušanom Povhom, poznejšim filmskim montažerjem, scenaristom in režiserjem, s katerim sta bila vseskozi poklicno povezana. Šolanje je nadaljeval na strojnem oddelku Tehniške fakultete v Ljubljani, a so fakulteto v času vojne, leta 1941, zaprli. Pozneje se je filmsko izpopolnjeval v Pragi in Parizu.

Sodeloval pri skoraj vseh "prvih" slovenskega filma
Med drugo svetovno vojno je deloval znotraj OF, nekaj časa tudi kot radiotehnik v radiodelavnicah Glavnega štaba Slovenije. Takoj po osvoboditvi leta 1945 je bil med ustanovitelji in prvimi delavci državnega Filmskega podjetja Demokratične federativne Jugoslavije – direkcije za Slovenijo. Njegovo prvo samostojno delo je bil filmski zapis kongresa Protifašistične fronte žensk (AFŽ) leta 1945 v Ljubljani. Nato je od leta 1947 snemal in veliko tudi montiral Filmske novice, zlasti Obzornik, leta 1948 pa je posnel prvi slovenski celovečerni film Na svoji zemlji. Po letu 1951 je veliko deloval v Društvu slovenskih filmskih delavcev in v Savezu filmskih radnika Jugoslavije".

Biografija Ivana Marinčka je v resnici sprehod med največjimi deli slovenskega filma. Veteran je bil direktor fotografije tudi pri komediji To so gadi, ki je bila obenem njegov zadnji celovečerni igrani film. Še leta 2018 se je udeležil premierne projekcije restavriranega filma. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Biografija Ivana Marinčka je v resnici sprehod med največjimi deli slovenskega filma. Veteran je bil direktor fotografije tudi pri komediji To so gadi, ki je bila obenem njegov zadnji celovečerni igrani film. Še leta 2018 se je udeležil premierne projekcije restavriranega filma. Foto: BoBo/Žiga Živulović jr.
Deveti krog, klasika Franceta Štiglica, del programa v Cannesu

Bil je direktor fotografije prvega slovenskega dokumentarnega filma v cinemaskope formatu Štehvanje (1959), prvega slovenskega kratkega barvnega filma Ob žici okupirane Ljubljane (1959), prvega slovenskega celovečernega barvnega filma Srečno, Kekec! (1963), prvega slovenskega igranega filma v cinemascope formatu Ne joči, Peter (1964) in prvega slovenskega barvnega filma v cinemaskope formatu Amandus (1966). Prav tako je kot direktor fotografije, ponekod tudi kot montažer, med drugim sodeloval pri celovečernih filmih Kekec (1951), Jara gospoda (1953), Trenutki odločitve (1955), Deveti krog (1960), Veselica (1960), To so gadi (1977). Ob slovenskih in jugoslovanskih je snemal tudi koprodukcijske celovečerne filme, s katerimi si je nabiral izkušnje, denimo pri filmih Dalmatinska svatba (1953), V začetku je bil greh (1954) in Ko pride ljubezen (1957).

To so gadi ali v čem je skrivnost komedije, ki zabava tudi po štiridesetih letih?

Zlata naveza slovenskega filma: Štiglic-Marinšek
Največ celovečernih filmov je posnel z režiserjem Francetom Štiglicem – kar 8 (5 slovenskih, en hrvaški in dva makedonska), sodeloval pa je tudi z drugimi najpomembnejšimi slovenskimi režiserji: Františkom Čapom, Jožetom Babičem, Janetom Kavčičem, Francetom Kosmačem, Igorjem Pretnarjem in Jožetom Galetom.

Režiser France Štiglic ga je povabil tudi k snemanju (najbrž) prve slovenske televizijske nanizanke VOS (1956) in mladinske nadaljevanke po Ingoličevem romanu Mladost na stopnicah (1973).

Prvi prejemnik Badjurove nagrade za življenjsko delo
Leta 1960 je za fotografijo v filmu Deveti krog režiserja Franceta Štiglica prejel nagrado zlata arena na Festivalu jugoslovanskega igranega filma v Pulju. Leta 1995 sta bila z Dušanom Povhom prva prejemnika Badjurove nagrade za življenjsko delo na filmskem področju, ki je najvišja slovenska strokovna nagrada na področju filmske ustvarjalnosti in filmske kulture.

Leta 2016 pa je prav tako za življenjsko delo prejel še iris, nagrado Združenja filmskih snemalcev Slovenije (ZFS), so v mojstrovi biografiji še povzeli v SFC-ju.

Umrl je pionir slovenskega filma Ivan Marinček Žan