Gregor Božič, ki se je na festivalu predstavil z dolgometražnim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov, je bil obenem tudi direktor fotografije pri filmu Oroslan, ki ga je režiral stari znanec in ljubljenec festivalov Matjaž Ivanišin.

Matjaž Ivanišin z delom ekipe filma Oroslan po premierni portoroški projekciji. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Zgodbe iz kostanjevih gozdov so z magičnim realizmom prežeta pripoved o "vmesnem svetu" povojne Benečije, medtem ko se Oroslan stopi z utripom življenja (in smrti) majhne vasi v Porabju. Božič in Ivanišin priznavata, da ju verjetno družijo podobna zanimanja in senzibiliteta, sicer pa so kakršne koli vzporednice naključne – Ivanišinu je lokacijo, vas Gornji Senik oz. Felsőszölnök na Madžarskem, pravzaprav diktirala šele izbira protagonista, vsestranskega porabskega kulturnega delavca Milivoja Mikija Roša, ki se ga morda po naslovni vlogi v filmu Oča Vlada Škafarja.

Temeljito pregnetena snov irske dramatike
Zametek ideje za Ivanišinov celovečerec Oroslan se je pravzaprav rodil s kratko zgodbo, v kateri je Zdravko Duša preigraval teme slavne irske drame o pripovedovanju zgodb v vaškem pubu, Jez Conorja McPhersona. "Tam je šlo bolj kot za dobesedni jez za tisti metaforični jez, ki ga prebijemo s tem, ko govorimo, ko na dan izpustimo potlačene resnice," je v pogovoru s Tonijem Cahunkom dan po premieri pojasnil Duša. "Namesto da bi za gledališki list nakladal teoretske reči, sem napisal slovensko različico te iste zgodbe in jo postavil v tolminsko okolje, kje je pripovedovalska kultura tako razvita, da se vsako temo premleva in premleva." Dušo fascinira predvsem, da zgodba po različnih mutacijah tako zdaj živi v treh medijih – gledališkem, literarnem in filmskem.

Oroslan je zgodba o dveh bratih, ki pa se, tako kot že režiserjev dokumentarec Playing Men, vrača k temi človeških obredov – tokrat obreda pripovedovanja zgodb. Foto: Staragara

Pri najinem delu sem se počutil tako svobodnega, kot da smo spet v prvem letniku Akademije, ko smo imeli pri profesorju Klopčiču vaje za filmske režije. Prijeten občutek je bil.

Matjaž Ivanišin, o sodelovanju z Božičem pri filmu Oroslan

Ivanišin, ki je bil po lastnih besedah "presunjen nad tem", kakšne občutke je v njem vzbujala zgodba iz gledališkega lista, se je k njej vračal vedno znova. "Na neki točki sem jo začel brati skozi prizmo svoje lastne izkušnje in v njej začutil osebno sidrišče. Pot, ki smo jo skupaj prehodili od izhodiščne točke v okolici Tolmina, prek mojega Maribora pa do Porabja, se mi zdi lepa. Iz besede smo prešli v podobo, ki se na koncu prek zgodb o umrlem znova vrača k besedi."

Glavni junak, ki ga v filmu sploh ni
"Zaplet" Oroslana, ki je svetovno premiero doživel na festivalu v Locarnu, je mogoče povzeti v stavku ali dveh: v mali vasici v Porabju je umrl človek, ki ga vsi imenujejo le z vzdevkom Oroslan. Vest o njegovi smrti se v tesno povezani skupnosti hitro razširi. Da bi se lažje soočili s svojo izgubo, ljudje Oroslana vračajo v življenje skozi svoje spomine in pripovedi o njem. Še posebej pokojnikov brat (Milivoj Miki Roš) se počasi odpira v pogovoru s prišlekom iz urbanega okolja, snemalcem oz. novinarjem (Dejan Spasić).

Med iskanjem lokacij za snemanje filma Oroslan je Ivanišin postal pozoren na običaj dostavljanja hrane v posebnih "hiškah" pred vaškimi bivališči. Ritual je vključil v uvodni segment filma. Foto: Staragara

Vsak obraz je lahko zgodba
Tako kot Ivanišinove dokumentarne filme tudi igranega zaznamuje slog tišin, premolkov in praznin, ki tukaj izjemno dopolnjujejo temo fizičnega izginotja. K atmosferi je s statičnimi in pogosto oddaljenimi kadri veliko pripomogel Ivanišinov stalni sodelavec, direktor fotografije Gregor Božič. "Sam nisem šolan snemalec in primeren se mi zdi Matjažev opis najinega skupnega dela – žlahtni amaterizem," se pošali Božič. "Nisva imela racionalnega koncepta, vse se je rojevalo zelo organsko. Hotela sva posneti preprosto resničnost in jo obenem povzdigniti, ne da bi to delovalo umetelno. Kompozicija je bila orodje, ki daje pokrajini formo." Ivanišin dodaja: "Pri najinem delu sem se počutil tako svobodnega, kot da smo spet v prvem letniku akademije, ko smo imeli pri profesorju Klopčiču vaje za filmske režije. Prijeten občutek je bil."

Čeprav je Oroslan v celoti fiktiven film, vzbuja vtis dokumentarističnega pristopa. "Ko je zgodba našla svoj obraz v Porabju, smo se zavedali, da moramo iz okolja in ljudi črpati nekaj, kar je njihovega, če hočemo film snemati tam," pojasni režiser. "Vsak obraz je lahko pokrajina, vsak obraz je lahko zgodba."

Porabski naturščiki, ki so srce in duša filma Oroslan. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Izjemen prvenec režiserja in pomologa
In pripovedovanje zgodb se kot vodilna nit pojavi že v naslovu Zgodb iz kostanjevih gozdov, tako vsestransko dovršenega celovečerca, da je skoraj težko verjeti, da gre za dolgometražni igrani prvenec Gregorja Božiča. Svetovno premiero je pred kratkim doživel na festivalu v Torontu.

Skupnost, na katero je pozabil čas
Kostanjevi gozdovi so čaroben, skoraj popolnoma preraščen in zapuščen "vmesni svet" ob jugoslovansko-italijanski meji, ki po drugi svetovni vojni ne more zaustaviti počasne dezintegracije skupnosti. Prek nelinearnih preskokov v času ter prestopanj med resničnim in sanjsko-nadnaravnim svetom gledalec počasi vstopa v prepleteni zgodbi vaškega mizarja Maria (Massimo De Francovich) in "poslednje kostanjarke" Marte (Ivana Roščić). On je skopuški starec, tako zaverovan v knjiženje izdatkov in prihodkov, da niti ne opazi, da je njegova žena na pragu smrti, Marta pa v mislih (in videnjih) še vedno obračunava z odsotnim možem, ki se nikoli ni vrnil domov. Kostanj prodaja, da bi nekako zbrala dovolj denarja za pot prek oceana, ki bi ji odprla možnost boljšega življenja onkraj nesrečne domače doline. Svet, ki ga s filigransko natančnostjo – skoraj v maniri klasičnega slikarstva – izrisuje Božič, je sanjski preplet spominov, sanj in celo predsmrtnih halucinacij, v katerih se med drugim kot duhovi kraljev pojavijo Janja Majzelj, Marko Brecelj in Matija Solce.

Foto: Nosorogi, zavod za kulturno dejavnost
Gregor Božič in Marina Gumzi sta skupaj napisala scenarij za film; Božič ga je režiral, Gumzi pa je bila producentka projekta. Foto: TIFF 2019

Tako kot zgodba je samosvoja tudi njena geneza: za literarni navdih so ji služile tri zgodbe Antona Pavloviča Čehova, pa tudi Božičevo strokovno ukvarjanje s starimi sadnimi sortami na Goriškem (na to temo je uredil že dve monografski publikaciji). "Med svojimi raziskavami sem hodil po vaseh ob meji in dobro spoznaval tudi Benečijo. Ko sem se pogovarjal z ljudmi, so na dan prihajale podobne zgodbe kot pri Čehovu, pogosto s še hujšimi elementi. Zato sva (s soscenaristko Marino Gumzi, op. n.) sklenila v scenariju preplesti strukturo literarnih zgodb z elementi krajev, kjer smo jo snemali," je v pogovoru s kritičarko Tino Poglajen dan po premieri povedal Božič.

"Stari" pristopi – a ne zastareli
Toplino in navidezno arhaičnost je filmu vdahnila predvsem uporaba 16mm in 35mm filmskega traku. "Že v času študija v Berlinu, prav tako pri filmih Matjaža Ivanišina, sem vedno snemal na film – in to bom počel, dokler se bo dalo. Vsakokrat znova se sprašujem, ali ima to smisel, a se je še vsakokrat izkazalo, da imamo raje način dela, ki reducira material; ogromno kadrov smo posneli v enem ali dveh poskusih. Obenem sem moral filmu vnesti neki šarm, pravljični vtis. Videl sem nekaj novejših filmov s podobno ambicijo, ki so bili posneti z digitalno kamero – zdelo se mi je, da ta pristop preprosto ni funkcioniral."

Marina Gumzi, ki je film soustvarjala tudi kot producentka, opozarja, da uporaba klasičnega filma v produkcijskem smislu še zdaleč ni arhaična ali staromodna. "Obstajajo moderni avtorji, ki razmišljajo o prihodnosti, pa ustvarjajo izključno s filmom. V tem trenutku obstajajo suvereni sistemi, ki podpirajo tovrstno produkcijo in v evropskem prostoru ni težko najti sodelavcev, ki znajo delati s filmom."

Benečija je, še posebej jeseni, čaroben kraj. Zelo sugestivno se je sam znajti v vaseh, ki so zdaj zapuščene in preraščene. Le par kilometrov stran so Brda, ki doživljajo turističen razcvet, tukaj pa ni nikogar.

Gregor Božič

O težkih stvareh spregovoriti na pravljičen način
Sicer pa magičnega vzdušja ni pričaral samo film, pač pa že sama pokrajina. "Benečija je, še posebej jeseni, čaroben kraj," opisuje režiser. "Zelo sugestivno se je sam znajti v vaseh, ki so zdaj zapuščene in preraščene. Le par kilometrov stran so Brda, ki doživljajo turističen razcvet, tukaj pa ni nikogar." Odločen pa je bil, da njegov film ne bo historična rekonstrukcija nekega zgodovinskega obdobja ali družbenopolitične situacije Benečije v petdesetih letih. "To bi se mi zdelo rahlo sporno, saj kot avtor vedno vnašaš element fikcije. O težkih stvareh sem hotel spregovoriti na atraktiven, domišljijski način."

Gregor Božič z italijansko igralko Giusi Merli, ki je med drugim nastopila v Veliki lepoti Paola Sorrentina. V Zgodbah iz kostanjevih gozdov igra umirajočo mizarjevo ženo. Foto: Festival slovenskega filma/Katja Goljat, Matjaž Rušt

Dialekt v Benečiji je tako specifičen, ker ti ljudje niso hodili v slovenske šole in nikoli niso bili izpostavljeni knjižni slovenščini, kar je drugače od Gorice ali Trsta, kjer so slovenske šole obstajale.

Gregor Božič

V primeru Zgodb iz kostanjevih gozdov glasba prevzema tudi diegetično vlogo, še posebej v obliki regionalnih pesmi in popevk; glasbeno podlago je zložila islandska glasbenica Hekla Magnúsdóttir, ki se je naslonila na uporabo fascinantnega inštrumenta – teremina. Islandko je Božič našel po navdihu filma Divji fanti (Les garçons sauvages, r. Bertrand Mandico) – "pa čeprav se je na koncu izkazalo, da komad v napovedniku zaradi katerega smo jo kontaktirali, sploh ni bil njen. A takoj mi je bilo jasno, da je to, kako sempla in modulira teremin, točno to, kar potrebujemo. Glasba je eden mojih najljubših elementov v filmu."

V slovenskem filmu skoraj nikoli slišano narečje
Pri gradnji filmskega sveta je imela ključno vlogo še uporaba avtentičnega narečja Benečije, ki nam je v osrednji Sloveniji tako rekoč neznano. Z njim se je Božič, čigar družina izhaja iz Brd, seznanil že leta 2014, med snemanjem kratkega filma Šoulni iz Trsta. "Takrat sem imel štipendijo, ki mi je omogočila, da sem obiskal te kraje in jih fotografiral. Jaz sem z ljudmi govoril po briško, oni po beneško, in počasi smo se začeli razumeti. Dialekt je tako specifičen, ker ti ljudje niso hodili v slovenske šole, zato nikoli niso bili izpostavljeni knjižni slovenščini, kar je drugače od Gorice ali Trsta, kjer so obstajale slovenske šole. Za film nam je dele besedila v narečje pomagala prevesti pesnica Antonella Bukovac. Hotel sem, da bi bil film tudi svojevrsten dokument."

Zgodbe iz kostanjevih gozdov so nastale v koprodukciji med slovensko hišo Nosorogi, goriško družbo Transmedia, Deutsche Film Und Fernsehakademie Berlin in RTV Slovenija. Film boste v novembru lahko ujeli tudi na ljubljanskem festivalu Liffe.