Po Vesni je ustvarila samo še dve filmski vlogi, nato pa filmsko kariero zamenjala za poklic gradbene inženirke in za javnosti skrito družinsko življenje.

Film Vesna (1953) velja za prvi slovenski film s sodobnim videzom in podobnim učinkom na javnost, kot so ga izzvali hollywoodski filmi. Vesna se je obenem v zgodovino vpisala kot prvi slovenski nepartizanski romantični meščanski film. Režiral ga je češki režiser František Čap z vzdevkom Franta, ki je iz glavnih igralcev ‒ Metke Gabrijelčič in Franeka Trefalta ‒ čez noč ustvaril filmska zvezdnika. Metka Gabrijelčič je vlogo Vesne oz. Janje prevzela med študijem na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo.

Scenarij za film je napisal pesnik in pisatelj Matej Bor, glasbo pa zložil Bojan Adamič. Za razmere takratnega jugoslovanskega filma je imela Vesna izjemno gledanost v kinematografih, dobila pa je tudi znatno mednarodno distribucijo. Film tako ostaja primer najuspešnejšega slovenskega popkulturnega fenomena 20. stoletja.

Hollywoodski recept: uspešnica dobi nadaljevanje
Vesni je leta 1957 sledila romantična komedija Ne čakaj na maj, ki predstavlja nadaljevanje filma Vesna. Če filmska zgodba Vesne pripoveduje o treh srednješolcih, ki se skušajo dokopati do matematičnih nalog prek profesorjeve hčerke, ki jo imenujejo Vesna, pri čemer se dijak Samo vanjo zaljubi, v nadaljevanju filma srečamo Vesno in Sama pred novim ljubezenskim zapletom. Scenarij za film je napisal Čap, za glasbo pa je poskrbel Borut Lesjak. Napisal je tudi skladbo Ne čakaj na maj po besedilu Franeta Milčinskega, ki jo je izvedla Olga Bedjanič.

Metka Gabrijelčič je pozneje zaigrala še v filmu hrvaškega režiserja Branka Bauerja Milijuni na otoku (1955) in leta 1957 v francoskem filmu Mauricea Clochea Ko pride ljubezen (1957) z delovnim naslovom Pariški vrabčki, pozneje pa se je umaknila od filma. V nekem intervjuju je poudarila, da ne želi biti več del medijskega sveta.