Film je svetovno premiero doživel že na lanskem festivalu v Torontu, zato je toliko bolj impresivno, da je s tako natančnostjo napovedal množične proteste proti družbeni neenakosti v zahodnem svetu. Foto: LIFFe
Film je svetovno premiero doživel že na lanskem festivalu v Torontu, zato je toliko bolj impresivno, da je s tako natančnostjo napovedal množične proteste proti družbeni neenakosti v zahodnem svetu. Foto: LIFFe
(Filmska) Antigona po Slavoju Žižku ali kako razlikovati med kaosom in revolucijo

Režiser Jani Sever, ki je s političnim filmskim esejem Antigona – kako si upamo! odprl letošnji Festival slovenskega filma, je – po predlogi drame Trojno življenje Antigone Slavoja Žižka – na provokativen način reinterpretiral paradigmatični lik tragične junakinje in razmišljal o trenutnem stanju evropske demokracije. Če preskočimo na konec: po Žižku je današnji ekvivalent vladarja Kreona bruseljska birokracija ("kapitalizem s človeškim obrazom"), Antigona pa bi stala na strani skrajnežev s protipriseljensko retoriko. Zato je toliko bolj zanimivo, da je priseljenska tematika k reinterpretaciji istega lika privedla tudi quebeško režiserko Sophie Deraspe, ki pa v svoji Antigoni obdrži tradicionalno razdelitev vlog in vrednot.

Čeprav so dogodki na platnu skoraj identični tragedijam, ki so sprožili gibanje Black Lives Matter (Življenja temnopoltih štejejo), pa se režiserki ni bilo treba ozirati k Američanom: podstat zgodbe je smrt honduraškega priseljenca Fredyja Villanueve, ki ga je leta 2008 v Montrealu ustrelil policist; kanadske oblasti so njegovega preživelega brata nato poskušale vrniti v Honduras. Režiserka Antigonin mit v celoti prestavi v kontekst Kanade 21. stoletja in peripetijo umesti v polje verjetnega in realizma (manjša izjema je le nastop vidca Terejzijasa, ki je zdaj slepa psihiatrinja Therese s srhljivo vizijo prihodnosti).

Deraspe ne izgublja časa z ekspozicijo: Antigono (Nahéma Ricci), mlado dekle androginega videza, spoznamo v policijskem pridržanju. Svojih staršev na pomoč ne more poklicati: kmalu bomo izvedeli, da so bili pred mnogimi leti med žrtvami državljanske vojne v Alžiriji. Takrat je Berberka Ménécée Hipponome (Rachida Oussaada) zbrala svoje štiri vnuke – poleg Antigone so tu še Ismena (Nour Belkhiria), Polinejk (Rawad El-Zein) in Eteokel (Hakim Brahimi) – ter iz Kabylie, gorate regije na severu Alžirije, prebegnila v revno predmestje Montreala. Antigona, najmlajša med njimi, je imela šele tri leta, a jo prizor trupel na domačem dvorišču še vedno preganja v nočnih morah.

Film je bil letos kanadski kandidat za mednarodnega oskarja, a nominacije, kot zdaj že vemo, ni dobil. Foto: LIFFe
Film je bil letos kanadski kandidat za mednarodnega oskarja, a nominacije, kot zdaj že vemo, ni dobil. Foto: LIFFe

V letih, ki so sledila, so se otroci prilagodili na novo okolje in tudi med seboj ostali tesno povezani. Eteokel in Polinejk se sicer ob strani očitno ukvarjata s sumljivimi posli (v stanovanju se brez pravega pojasnila pojavi drag glasbeni stolp), Antigono pa zaposluje predvsem srednja šola. Spoznala je Hajmona (Antoine Desrochers), sina vplivnega politika, in se vanj zaljubila.

Družinsko idilo nekega dne preseka tragedija: neoboroženi Eteokel je bil ubit v nepotrebno brutalni policijski intervenciji in pred očmi svojega brata, ki je zdaj v policijskem varstvu. Ker še vedno nima urejenega kanadskega državljanstva, ima pa 18 let in policijsko kartoteko, Polinejku grozi deportacija.

Kljub šoku tragedije Antiogna razmišlja racionalno: za Eteokla je prepozno, Polinejka pa je morda še mogoče rešiti – in za to je pripravljena narediti vse, kar bo pač potrebno. Sledi tvegana operacija, izposojena iz kakšnega cenenega zaporniškega filma, ki pa se obnese: Polinejk izgine v noč, Antigona je zanj zastavila svojo svobodo. Sama se bo morala soočiti z neizprosnim državnim aparatom, zaporniškim sistemom in pritiskom senzacionalističnega poročanja. Njeno naivno prepričanje, da jo bodo preprosto izpustili, ker je "mladoletna in odličnjakinja", se v hipu razblini.

Breme čustvenega dometa filma je na ramenih Nahéme Ricci. Prikazati mora celoten lok, od mladostniške naivnosti pa do deziluzije življenjske izkušnje.  Foto: LIFFe
Breme čustvenega dometa filma je na ramenih Nahéme Ricci. Prikazati mora celoten lok, od mladostniške naivnosti pa do deziluzije življenjske izkušnje. Foto: LIFFe

V svoji Antigoni Deraspe na linearen in nedvoumen način opozarja na vprašanja, ki se še zdaleč ne tičejo samo Kanade: protipriseljenska politika, policijsko nasilje, marginalizacija revnejših prebivalcev, propad socialne države. Množični protesti, ki za slogan posvojijo Antigonine besede Mon coeur me dit (Srce mi pravi), so preroška napoved dogajanja, ki smo mu bili letos priča v ZDA in drugje po svetu. (Film, ki je bil posnet več kot leto dni pred umorom Georgea Floyda, delno uporabi posnetke resničnih izgredov po smrti zgoraj omenjenega Villanueve.) Oblast se na krizo, ki raste iz vse globljih družbenih neenakosti, odziva s poostreno represijo. Policija, sodstvo in celo mediji so samo podaljšana roka razrednega zatiranja: ker ima njih, ta nova Antigona dodatnega lika Kreona sploh ne potrebuje. (Hajmonov oče je tukaj sicer na strani establišmenta in privilegijev, a je benevolentna figura.)

Režiserka, ki je bila sama svoja direktorica fotografije, s posnetki protestov, v katere vključi tudi drobce družbenih medijev kot novodobnega aktivističnega pripomočka, ujame fluidnost in eksplozivnost družbenih sprememb. Diametralno nasprotje tej dinamičnosti je stoični, umirjeni nastop Nahéme Ricci v naslovni vlogi: 21-letnica, za katero je bila Antigona prva večja filmska vloga, tektonske premike v svoji notranjosti podaja na zadržan način.

Sophie Deraspe prihaja iz sveta dokumentaristike; Antigona je njen prvi igrani film. Foto: LIFFe
Sophie Deraspe prihaja iz sveta dokumentaristike; Antigona je njen prvi igrani film. Foto: LIFFe

Dodatno dimenzijo dobi tudi lik Ismene, ki zdaj ni več samo medla komformistka, pač pa utelešenje priseljenskih sanj o "popolni integraciji" – vse, kar si v življenju želi, je služba, lasten dom in družina, a se hkrati zaveda, da bo zanjo pot do teh ciljev veliko bolj strma kot za rojene Kanadčane.

Najbrž ni nikogar, ki ne bi vedel, proti kakšnemu razpletu drvi Sofoklejeva Antigona. V novi različici avtorice ne zanima kup trupel, saj se zaveda, da je smrt lahko tudi metaforična. Nastopi lahko tudi v obliki spoznanja, da svetli ideali v resničnem svetu preprosto ne morejo preživeti – tudi zato, ker so tisti, ki jim najbolj zaupamo, konec koncev samo nepopolni smrtniki.

Novodobna Antigona se sicer ne ukvarja s pogrebnim ritualom za mrtvega brata, a dilema, pred katero se znajde, ni nič manj radikalna kot Sofoklejeva. Na eni strani ima obet kanadskega državljanstva, ki simbolizira (vsaj površinsko) sprejetost in prosperiteto, na drugi – družino. Kdor hoče biti eden od "nas", se mora odpovedati svoji kulturi, identiteti, vsemu, kar je. Neznosna lahkost "integracije", s katero, ne zavajajmo se, prišleke po glavi lopne tudi Zahodna Evropa.

Ocena: 4.