Prizor v filmu, posnet v Muzeju norosti v Cmureku. Foto: IMDb
Prizor v filmu, posnet v Muzeju norosti v Cmureku. Foto: IMDb

V okviru Festivala dokumentarnega filma (FDF) so v sekciji Aktualni, družbeno kritični v Kinodvoru prikazali dokumentarec s slovenskim koproducentskim deležem. Film prikazuje vsakdan dveh posameznikov, ki se zaradi duševnih težav znajdeta v začaranem krogu psihiatrične obravnave, iz katere se uspe izviti le najmočnejšim.

To je zgodba o ljudeh z diagnozo najrazličnejših duševnih bolezni. Spoznal sem posameznike, ki so se tedensko srečevali na skupinski terapiji. Želeli so prenehati jemati ogromne količine zdravil, ki jim jih je predpisovala psihiatrija, ter si predvsem pomagati s človeškim stikom na ravni medsebojnega sprejemanja, ljubezni in prijateljstva. Strašljivo je bilo ugotoviti, da tem osebam zdravila in medicinska obravnava ne pomagajo, temveč v večini primerov iščejo predvsem sočutje in razumevanje. Ti ljudje se nimajo za duševno bolne, temveč za duševno drugačne, in dlje ko sem bil v stiku z njimi, bolj sem spoznaval, da to drži.

Damian Nenadić

Po besedah slovenske koproducentke Petre Seliškar je nujno, da film, ki bo na ogled tudi v Art kino mreži, vidi čim več ljudi, tako uporabnikov kot neuporabnikov psihiatrije, tisti, ki se bojijo norosti, in tisti, ki nimajo nič opraviti s tem, da "bodo bolje razumeli".

Psihiatrično zdravljenje kot odgovor na posameznikovo "drugačnost"
Maja in Mladen sta protagonista, ki sta s kamero v roki dokumentirala lastno življenje, v katerem se na neki točki ujameta v proces psihiatričnega zdravljenja, ki v odgovor na njuno "drugačnost" dodaja vse več zdravil na seznam, od antidepresivov in antipsihotikov prek stabilizatorjev razpoloženja do tablet proti nespečnosti. Posledice jemanja velike količine tablet se odrazijo na telesnem zdravju, v primeru Maje v uničenju zobovja, zastrupitvi jeter in odstranitvi žolča.

Ona se v začaranem krogu odvisnosti od zdravil znajde zaradi nerazčiščenega odnosa z materjo in samomorilnih misli. On pa se z lastno duševnostjo bojuje zaradi vprašanja religije in zaničevalnega odnosa dominantnega očeta, ki mu sledi tudi mati.

Po projekciji je režiser povedal, da si film želi pokazati tudi, da ob neučinkoviti zdravstveni obravnavi v primerih protagonistov zatajijo še drugi družbeni podsistemi, kot je socialna pomoč. Oba se sicer postopno, tudi s pomočjo skupine, ki uči, naj začneta ljubiti tudi tisti del sebe, ki ga ne marata, naučita sprejeti svojo "drugačnost", postopoma rešiti odvisnosti od zdravil in vrniti v "normalno" življenje.

Psihiatrija na Hrvaškem: 15 minut na mesec za posameznika
Režiser Damian Nenadić je Mladena spoznal prek nevladnega združenja, ki se ukvarja s psihološko raznolikostjo in v katerem so ljudje, ki so prav tako imeli izkušnjo s psihiatričnim sistemom na Hrvaškem. Že njihovo druženje in pogovarjanje o težavah se mu je zdel primeren material za filmsko zgodbo, dodaten motiv pa je našel v tem, da sami sebe ne dojemajo kot duševno bolne, temveč kot duševno drugačne.

Foto: IMDb
Foto: IMDb

Sledila je odločitev za videodnevnik, v snemanje pa sta privolila omenjena protagonista. Nastalo je za 240 ur materiala, ki so ga po besedah montažerke Sandre Bastašić v dobro uro trajajoči dokumentarec strnili v letu in pol montaže.

Z reakcijami psihiatrov na film, ki se je, sicer brez vnaprejšnjih namenov, znašel tudi na nekaterih svetovnih festivalih, kot je Locarno, Nenadić ni seznanjen. Je pa "jezen na način", kako na Hrvaškem deluje psihiatrija: za posameznika si vzame 15 minut časa na mesec, diagnoze – in s tem zdravila – se menjajo z menjavo zdravnikov, stanje obravnavanih posameznikov pa se, če se jih izključi iz družbe, le še poslabša. "Za ljudi, ki imajo težave, je nujno, da imajo podporo," je poudaril režiser.

Nori dnevi, dokumentarec o stigmatiziranju oseb z duševnimi težavami