Pri Ime mi je Li je Segre skušal spoštovati postopke in slog dokumentarnega filma, hkrati pa so ga pri podajanju razpoloženja in opisovanju okolja navdihovali preciznost in subtilnost orientalskega filma ter nekateri zgledi v mednarodnem neodvisnem filmu. Foto: MMC RTV SLO / Ana Jurc
Pri Ime mi je Li je Segre skušal spoštovati postopke in slog dokumentarnega filma, hkrati pa so ga pri podajanju razpoloženja in opisovanju okolja navdihovali preciznost in subtilnost orientalskega filma ter nekateri zgledi v mednarodnem neodvisnem filmu. Foto: MMC RTV SLO / Ana Jurc

Svoje stare, zatohle države moramo spremeniti v novejše, odprtejše - svet trka na vrata in nam skuša to dopovedati.

Ideja za film se je režiserju porodila, ko je po dolgem času obiskal mestece Chioggia v Beneškem zalivu, kjer je odraščala njegova mati, in tam v lokalnem baru namesto na "stalno" natakarico naletel na priseljenko iz Kitajske. To je nato vzel za iztočnico svoje izmišljene zgodbe. Foto: Kinodvor

Sam v dokumentarcih vedno poskušam uporabiti "resnične" ljudi, ampak take, ki znajo igrati same sebe.

Andrea Segre
Segre, ki nima nobene formalne filmske izobrazbe, je pravzaprav filmski samouk. Foto: MMC RTV SLO / Ana Jurc
"Ko ilegalne priseljence označimo za ilegalne, vedno govorimo s svojega zornega kota: nezakoniti so v naših očeh, ampak to ni nekaj, kar so si izbrali sami. " Foto: Kinodvor

V tradicionalnem ribiškem baru ima natakarica zelo pomembno družbeno vlogo, saj je tudi edina ženska tam. Za ribiča je to drugi ali pa kar prvi dom, dnevna soba, v kateri pije, karta in se pogovarja s prijatelji. Če je edina ženska v tej "dnevni sobi" pripadnica neke čisto druge kulture, se je ob njej seveda težje počutiti domače.

"V Ime mi je Li je prizor, v katerem glavna junakinja hodi po vodi, ki preplavlja mesto. To je bil "resničen" prizor: za igralko je bilo prvič, da je kaj takega sploh videla. Ko sem videl, da se morska gladina dviguje, sem jo poklical, naj pride pogledat, kaj se dogaja. Snemali smo jo, ko se je igrala s svojim rdečim dežnikom in prvič doživljala plimo; česa takega si v scenariju ne bi mogel izmisliti." Foto: Kinodvor
Segre se je vizualno močno naslonil na estetiko orientalske kinematografije - a tiste, ki jo poznajo festivalska občinstva na Zahodu in je tako prirejena za naše "tržišče".

Bepi in Shun Li premoreta dovolj poguma, da v sebi najdeta nekaj, česar si morda nista želela najti.

Andrea Segre
Italijanski družbenokritični film ima po Segrejevem mnenju nalogo in dolžnost, da se postavijo zoper ksenofobno komunikacijo v vodilnih medijih in politiki. Foto: MMC RTV SLO / Ana Jurc
Kljub jezikovnim in družbenim preprekam med njima se med Pesnikom in Shun Li razvijeta globoka naklonjenost in prijateljstvo. Foto: Kinodvor

Mladi Italijan režiser Andrea Segre se s svojimi dokumentarci že več kot desetletje posveča predvsem problematiki migracij. Za svoj prvi igrani film, Ime mi je Li (Io sono Li), ki si ga v teh dneh lahko ogledate v ljubljanskem Kinodvoru, je spletel zgodbo o Shul Li, nezakoniti kitajski priseljenki, ki v majhni taverni v pristaniškem mestecu Chiogga dela kot natakarica. Tja že že dolga leta zahaja tudi Bepi, stari ribič, ki je v Italijo pred mnogimi leti prišel iz Jugoslavije. Med mlado priseljenko in Pesnikom, kot ribiča kličejo prijatelji, se kmalu splete nežno in krhko razmerje, ki pa gre v nos tako italijanski kot kitajski skupnosti.

Gledano v retrospektivi, je bila morda usoda: Segre je scenarij v branje poslal filmski legendi Radetu Šerbedžiji, ne da bi pri tem pravzaprav vedel, da Šerbedžije z likom ne veže le narodnost, ampak tudi ljubezen do ribištva in dar za poezijo. O tem, da bo vlogo sprejel, torej ni bilo dvoma.

Ime mi je Li na neprogramski način osvetljuje perečo problematiko nezakonitih priseljencev, obenem pa dokumentira srečanje dveh osamljenih duš, ki se skrivata v na prvi pogled popolnoma različnih življenjih. Film so na festivalu v Benetkah pospremili s stoječimi ovacijami, njegov režiser pa se je udeležil ne le premiere na izolskem festivalu KinoOtok, ampak tudi pred nekaj dnevi v Ljubljani.

Ime mi je Li načenja skrajno družbeno perečo temo imigracije in integracije v družbo. Kako to, da ste za "prestop" iz dokumentarnega v igrani film izbrali tako politično obarvano tematiko, ki obenem še temelji na resnični zgodbi? Zakaj je prav to zgodba, ki je niste hoteli podati v formatu dokumentarca?

Sam nimam nobene formalne filmske izobrazbe in snemanje dokumentarcev je bilo zame nekakšna šola. Film je zame dokumentacija resničnosti. Ko sem v nekem zakotnem baru v Cioggi, rojstnem kraju svoje mame, naletel na zgodbo "resnične" Shun Li, se mi je zdelo, da sem našel majhno zgodbo, ki bi bila lahko metafora za večjo revolucijo, večjo preobrazbo, ki smo ji v Italiji priča. Tema spreminjanja italijanske družbe iz emigracijske v imigracijsko je bila zame od nekdaj pomembna, in ta zgodba se mi je zdela dobra priložnost, da prestopim iz dokumentarističnega pristopa.

Vseeno pa mislim, da je Ime mi je Li kombinacija dokumentarnega in igranega filma. V bistvu bi na ta način sebe – in gledalce – zmedel tudi s svojimi prihodnjimi projekti. Ljudje me redno sprašujejo, ali je Shun Li resnična oseba in ali bar, v katerem streže, zares obstaja. Ta meja med resničnim in izmišljenim mi je zelo ljuba.

V čem je po vašem razlika med dokumentarnim in igranim filmom? Se vam ne zdi, da tudi dokumentarni film vedno narekuje subjektiven avtorjev pristop - od izbire tematike pa do tega, kako k njej človek pristopi?

Popolnoma se strinjam, da objektivno ustvarjanje filmov ni mogoče in da se razlike med dokumentarnim in igranim filmom ne da reducirati na "resnico" in "neresnico". Sicer sam v dokumentarcih vedno poskušam uporabiti "resnične" ljudi, ampak take, ki znajo igrati same sebe. To, da imaš zanimivo življenjsko zgodbo, samo po sebi še ni dovolj - za potrebe dokumentarca jo moraš znati tudi podati in se na neki način preobraziti v igralca. Obenem se zavedam, da moj odnos do zgodbe ni objektiven; kot režiser resnične ljudi in situacije "izrabljam", kot jih sam vidim, in jih s tem seveda spreminjam v nekaj drugega.

Obenem pa se tudi v igrane filme prikrade ogromno elementov, ki si jih v scenariju nisi zamislil, ampak jih je vnesla resničnost. Na primer: v Ime mi je Li je prizor, v katerem glavna junakinja hodi po vodi, ki preplavlja mesto. To je bil "resničen" prizor: za igralko je bilo prvič, da je kaj takega sploh videla. Ko sem videl, da se morska gladina dviguje, sem jo poklical, naj pride pogledat, kaj se dogaja. Snemali smo jo, ko se je igrala s svojim rdečim dežnikom in prvič doživljala plimo; česa takega si v scenariju ne bi mogel izmisliti.

Zakaj je prav tema priseljevanja tista, h kateri se vedno znova vračate? Vas je zaznamovala kakšna konkretna izkušnja?

Mislim, da je to eden največjih kulturnih izzivov, s katerimi se Evropa trenutno spoprijema. Svoje stare, zatohle države moramo spremeniti v novejše, odprtejše - svet trka na vrata in nam skuša to dopovedati. Seveda pa obstajajo politiki, ki skušajo to tranzicijsko stanje s podpihovanjem strahu pred spremembami izrabiti za pridobivanje večje moči. Seveda se zavedajo, da je spremembe nemogoče preprečiti – ampak če javno razglašajo, da poskušajo storiti prav to, jim to prinese več glasov na volitvah. V resnici pa bi morali v sebi najti pogum, da se prilagodimo novim družbenim razmeram, in željo, da bi svoj pogled na svet odprli tudi za kakšne drugačne nazore. Konec koncev je to ena najpomembnejših izkušenj, ki jih v življenju lahko doživimo.

Ob gledanju filma človek dobi vtis, da je kitajska skupnost v Italiji skrajno hermetična. Kako ste se torej lahko "infiltrirali" mednje in jih prepričali, da so vam pustili posneti določene stvari - še posebej, ker ste jih v nekaterih pogledih prikazali v negativni luči?

Kitajska skupnost v Chioggi ni preveč močna, smo pa sodelovali s tisto v Rimu, kjer se zgodba na začetku tudi odvija. Rimsko predmestje, kjer smo snemali - in kjer tudi sicer živim - velja za eno najbolj multikulturno pisanih krajev v celi Italiji: okrog mene živijo Kitajci, Maročani, Pakistanci, Bangladeševci, Senegalci, Filipinci. Pripadnikom kitajske skupnosti, ki sem jih imel priložnost pobliže spoznati, sem povedal, da bi rad povedal zgodbo o mladi ženski, ki se mora, da bi nekako ponudila boljšo prihodnost svojemu sinu, spopasti z mehanizmom suženjstva. Ta je povezan s krivičnostjo sistema, ki ljudi deli na tiste, ki imajo pravico potovati, in tiste, ki te pravice nimajo. Če bi Shun Li lahko preprosto dobila vizum in prišla v Italijo, bi gotovo izbrala to možnost - če ne drugega, je precej ceneje. Ko ilegalne priseljence označimo za ilegalne, vedno govorimo s svojega zornega kota: nezakoniti so v naših očeh, ampak to ni nekaj, kar so si izbrali sami. Kar vprašajte se, kaj bi storili vi, če bi bila situacija obratna. Odpotovati morate iz domovine, a je to nezakonito. Bi obsedeli križem rok in svojim potomcem odrekli prihodnost, ali pa bi vseeno skušali oditi? 95 odstotkov ljudi bi se najbrž odločilo za zadnje. In pri tem se moraš zanesti na tujo pomoč, ki pa seveda nikoli ni brezplačna. In to je situacija, iz katere izvira novodobno suženjstvo.

Kadar sodelujem z nezakonitimi priseljenci, jim preprosto povem, da v mojih očeh niso nezakoniti oni, ampak naš zakon. To po navadi spodbudi komunikacijo. Sicer pa imamo o kitajski skupnosti predstavo kot o zelo zaprti družbi - a situacija se je v zadnjih desetih letih zelo spremenila. Po eni strani ima za to zasluge druga, v Evropi rojena generacija priseljencev, po drugi pa novi val intelektualcev in premožnejših priseljencev.

Ste film že predvajali v Chioggi? Zdi se mi, da bi bil tam odziv lahko negativnejši kot drugod. Ne prikažete jih kot nabor ravno čudovitih ljudi ...

Chiogga v Italiji velja za "Neapelj severa", in Neapelj slovi kot mesto z veliko mero samoironije in odprtosti za kritiko. Znajo pokazati svoje najslabše plati, da bi ljudje lahko videli tudi tiste malo lepše. In ta pogum ima tudi Chiogga – znajo se smejati na lasten račun. Ljudje so se na film zato dobro odzvali. Spoznali so se v katerem od tipov ljudi, ki jih pokažemo v filmu, in razumeli, da s svojo kritiko nismo hoteli samo obsojati. Liki obiskovalcev bara so kompleksni, niso zgolj rasisti; skušal sem razumeti, zakaj je zanje težko, da jim streže Kitajka. V tradicionalnem ribiškem baru ima natakarica namreč zelo pomembno družbeno vlogo, saj je tudi edina ženska tam. Za ribiča je to drugi ali pa kar prvi dom, dnevna soba, v kateri pije, karta in se pogovarja s prijatelji. Če je edina ženska v tej "dnevni sobi" pripadnica neke čisto druge kulture, se je ob njej seveda težje počutiti domače.

To je bila pravzaprav moja izhodiščna točka: razmisliti sem moral, kakšna revolucija je bila to za stranke v mojem baru. Nočem pokazati, kako grozni ljudje so, ker ne morejo sprejeti tujke; strinjam se z njimi, da to ni lahko. Edini, ki zna navezati stik z njo, je sam prav tako tujec in ima podobne izkušnje.

No, če sva že pri tem drugem tujcu: kako to, da ste za vlogo izbrali Radeta Šerbedžijo? Samo na podlagi njegovega slovesa in igralskih sposobnosti ali pa je to, ker je Šerbedžija tudi sam pesnik, prav tako igralo kakšno vlogo?

Vedeti morate, da Rade v Italiji sploh ni tako zelo slaven. Ko smo film začeli predvajati, ga 90 odstotkov ljudi ni poznalo; spraševali so me, kje sem ga našel. Razlagal sem, da gre za slavnega igralca iz nekdanje Jugoslavije, ki pa je tudi v Hollywoodu znan kot ...

… ruski terorist?
Heh, ja, ruski terorist. Ko sem začel naštevati – Široko zaprte oči, novi Batman, Harry Potter – so ugotovili, da jim je res znan. Sam sem si zanj zamislil zelo drugačno vlogo: nisem hotel, da bi bil vpliven in močan možakar v srednjih letih, želel sem starega, krhkega in občutljivega Radeta. Vesel je bil priložnosti za raziskovanje lastne šibkosti; ni mu všeč, da mora biti vedno tako robat in grob. Sicer pa se je najino sodelovanje začelo tako, da sem mu poslal kratek sinopsis zgodbe. Poklical me je iz Los Angelesa in me vprašal: "Hej, kako si vedel, da nisem samo igralec, ampak tudi pesnik in ribič?" Ko je torej prebral scenarij o pesniku/ribiču iz Chiogge, ki je pravzaprav zelo blizu njegovim krajem – hišo ima v Fažani, ribari pa redno na Brionih – je bilo odločeno. Sam se je v scenariju našel, jaz pa nisem prej vedel ničesar o tem njegovem drugem življenju. Morda je bila usoda.

Vidite odnos med Bepijem in Shun Li kot romantično ljubezen, ki se zaradi nemogočih okoliščin pač ni mogla uresničiti, ali pa gre za bolj duhovno ljubezen, globoko prijateljstvo, morda očetovski odnos? Ali pa prepuščate odločitev o tem gledalcu?

Neka mlada gledalka me je zadnjič v sekciji Q & A po projekciji vprašala, ali lahko o tem filmu govori kot o ljubezenski zgodbi, češ da odnosa med Bepijem in Shun Li ni čisto razumela. Odgovor na to vprašanje prepuščam gledalcem. Ne čutim potrebe, da bi dal tak ali drugačen dokončen odgovor. Raje dam ljudem priložnost, da se o nečem vprašajo sami, kot da bi jim kar ponudil odgovor. V filmu je cela vrsta situacij, ki pa niso zaključene zgodbe: odnos med pesnikom in Shun Li, njen odnos s sostanovalko … odnose raje doživljam kot gledalec, in ne kot avtor. Nekaj pa mi je bilo jasno: Bepi in Shun Li imata dovolj poguma, da v sebi najdeta nekaj, česar si morda nista želela najti. On ugotavlja, da pa morda v resnici je pesnik – pa čeprav ga drugi ribiči v šali tako kličejo že ves čas – in na samem koncu življenja kot pesnik tudi zaživi. Shun Li pa odkrije, da so njene družinske korenine in vezi, ki jo vežejo na domovino, močnejše, kot je mislila. Gre za odnos med dvema nasprotnima poloma, ki odkrijeta, da imata več skupnega, kot sta mislila. Mogoče je to ljubezen.

Med pripravami na snemanje tega filma ste menda gledali veliko kitajske kinematografije. Zdi se, da je na vašem filmu pustila močan vizualen pečat.

Predvsem sem se na kitajsko kinematografijo naslonil pri "vodnih" prizorih, pri povezavi ognja in vode. V odnosu med lesom ribiške kolibe in vodo je veliko Kim Ki-Duka in njegovega Pomlad, poletje, jesen, zima ... in pomlad. Pomagala mi je tudi estetika canskega zmagovalca Zbogom, moja konkubina in seveda Rdeča lanterna. Uporabil sem veliko elementov estetike klasične orientalske kinematografije - tiste, ki je prirejena oziroma posneta za Zahod.

Ana Jurc

Svoje stare, zatohle države moramo spremeniti v novejše, odprtejše - svet trka na vrata in nam skuša to dopovedati.

Sam v dokumentarcih vedno poskušam uporabiti "resnične" ljudi, ampak take, ki znajo igrati same sebe.

V tradicionalnem ribiškem baru ima natakarica zelo pomembno družbeno vlogo, saj je tudi edina ženska tam. Za ribiča je to drugi ali pa kar prvi dom, dnevna soba, v kateri pije, karta in se pogovarja s prijatelji. Če je edina ženska v tej "dnevni sobi" pripadnica neke čisto druge kulture, se je ob njej seveda težje počutiti domače.

Bepi in Shun Li premoreta dovolj poguma, da v sebi najdeta nekaj, česar si morda nista želela najti.